Dr. Andrej Pančur, direktor Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), je presenetil z dvema pomembnima odločitvama. Prva je, da se INZ ne bo več ukvarjal z raziskavo druge svetovne vojne. To je za ustanovo, ki je nastala prav na izročilu revolucije in komunistične zmage, prelomna odločitev. Pančur predlaga celo, naj se z drugo svetovno vojno ukvarja kar Študijski center za narodno spravo.
Druga, nič manj revolucionarna, je Pančurjeva napoved, da bo INZ zaprl za uporabo zbirko podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1946. To je storil, potem ko dogovarjanje za sofinanciranje dopolnjevanja zbirke podatkov s Sektorjem za vojne in grobišča ni bilo uspešno.
Naj k prvi točki omenim, da bi bilo zanimivo, če bi nam INZ predstavil svojo vizijo raziskovanja slovenske zgodovine, zlasti v okviru oblastnega udara na Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Ali je odpoved 2. svetovni vojni posledica političnega namiga oz. strategije, kako zmanjšati škodo, ki jo povroča resnica tabujem, lažem in mitomaniji titoizma, ali so zanjo kakšni drugi, morda tudi strokovni razlogi?
Zaprtje zbirke podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1945 pa je škandal brez primere.
Na spletni strani INZ, kjer so objavljeni nekateri podatki o žrtvah, beremo, da je trenutno število objavljenih žrtev 100.015” in da je bila »zadnja posodobitev zbirke žrtev: 5. 10. 2022«. Iz teh podatkov ni videti, da bi še pred kratkim razmišljati o popolnem zaprtju te zbirke podatkov.
Ali je prepoved dostopa do popisa INZ zakonita?
Maja letos sem pisal INZ, da pripravljamo popis moštva protikomunističnih enot v letih 1942/1943. Zbrane imamo podatke o več kot 6.000 ljudeh. Da bi dopolnili te sezname tako, kot je to storil nekdanji direktor INZ za slovenske partizane v letu 1942 v knjigi Prva partizanska pomlad (2021), sem prosil, da bi mi INZ posredoval podatke o smrtnih žrtvah med moštvom protikomunističnih enot.
Pančur mi je prošnjo skorajda še isti dan zavrnil. V dopisu na Upravo za vojaško dediščino, s katero se je INZ dogovarjal o mogočem sodelovanju, pa je konec maja poudaril, da INZ ni dolžan posredovati podatkov drugim, saj “INZ kot javni raziskovalni zavod namreč ni ena od organizacij, ki so po zakonu to dolžne predajati /…/«. »Bazo žrtev druge svetovne vojne je INZ naredil v okviru izvajanja štirih raziskovalnih projektov; v skladu z definicijo iz 8. odstavka 3. a člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št.24/03 in nasl.) je to zbirka raziskovalnih podatkov, v skladu z 41. členom Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (Uradni list RS, št. 186/21 in 40/23) pa ti raziskovalni podatki niso odprti (odprt dostop do raziskovalnih podatkov), saj financer tega v razpisu (in pogodbi) ni zahteval. Zbirka teh raziskovalnih podatkov torej ni v odprtem dostopu in je zaprta za nadaljnjo uporabo”.
Predlagam, da organi INZ, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, varuh človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, zagovornik načela enakosti ocenijo, ali je taka prepoved dostopa do te nacionalne zbirke podatkov zakonita.
Želimo žrtvam vrniti ime?
Posebej pomembno pa je sporočilo INZ ob pregledu razvoja zbirke podatkov, ko poudarijo, “da bodo rezultati raziskave nedvomno pomembni za znanstveno oceno narave druge svetovne vojne in rezultatov te vojne na Slovenskem. Hkrati ima seznam žrtev druge svetovne vojne in povojnega nasilja tudi velik moralno-etični pomen, saj želi žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij ter vsaki žrtvi ‘vrniti’ ime”.
INZ je opravil ogromno delo, toda zaradi sramotne dediščine tabujev, laži in mitomanije titoizma delo še zdaleč ni opravljeno. Zbirka podatkov čaka na resno znanstveno preverjanje, hkrati pa je ključna za slovenski spravni proces – za ugotavljanje in spoštovanje dejstev. V zadnji fazi zbiranja podatkov so raziskovalke INZ pregledovale matične knjige. Dediščino titoizma najbolje ilustrira podatek, da so lahko preverila samo »53.473 imen, vpisanih v mrliške matične knjige«. Ali skoraj polovica vseh smrtnih žrtev še ni vpisana v matične knjige?
Rubrika, ki je neizpolnjena oz. zanjo ni podatkov in prav tako kaže na odnos titoizma do temeljnih civilizacijskih zapovedi, je kraj groba. Za skoraj dve tretjini žrtev ni podatkov o grobu. Prav tako ne moremo mimo tega, da kar pri 20.000 žrtvah ni naveden povzročitelj smrti, pri 12.000 pa ni znana vojna vloga žrtve.
Ali si znanost lahko privošči take primanjkljaje v temeljnem projektu?
Ali naj Republika Slovenija ostane brez temeljnega izhodišča za dialog o ranah preteklosti?
Popis kot znanstveni in spravni temelj?
Podatkov popisa INZ marsikdo ne upošteva oz. sploh ne ve zanj. Tisti, ki smo preverjali podatke za posamezna območja ali skupine žrtev, pa naletimo na podobno stanje. Pojavljajo se imena, ki jih v zbirki podatkov INZ ni, hkrati pa so v zbirki podatkov INZ imena, ki jih v krajevnih oz. skupinskih popisih ni. Precej oseb je vpisanih dvakrat ali celo večkrat. Vse to pomeni, da mora biti popis INZ odprt za raziskovalce, popisovalce, da lahko preverijo, kaj je z usodami, ki jim je treba »vrniti ime«, in dopolnijo manjkajoče podatke. Omenim naj samo dva primera. V občini Destrnik so postavili spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne. Za prvo vojno so prepisali podatke iz starega spomenika, za drugo pa so zbrali podatke kar s pozivom v krajevnem glasilu. Vklesanih je 31 smrtnih žrtev 2. svetovne vojne. Ko primerjamo podatke za Destrnik s spomenika in iz zbirke podatkov INZ, ugotovimo, da 12 ljudi s spomenika ni v zbirki podatkov INZ in da kar 54 ljudi iz popisa INZ ni na spomeniku. Torej je nujno, da se opravi primerjava in temeljita raziskava.
Drug primer je raziskava, ki jo je opravil Ferdo Gestrin s sodelavci za tedanje Krajevne skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj. Oto Luthar je Gestrinovo knjigo Svet pod Krimom ponatisnil leta 2016. Luthar kot titofilno konservativni pisec trdi, da se Gestrinovi seznami »mestoma berejo kot imenski popisi lokalnega prebivalstva. Slednje je še posebej pomembno, saj zbrani podatki nastopajo kot (edina) protiutež kasnejši črno-beli reinterpretaciji oz. politični instrumentalizacij preteklosti, ki vse pripadnike odporniškega gibanja, vključno z aktivisti in njihovimi družinskimi člani, prevaja v komuniste. In komuniste demonizira kot revolucionarje in antikriste«.
Če bi Luthar manj ideologiziral in bolj preveril Gestrinove popise, bi se moral marsikaj vprašati na novo. Gestrin je opravil veliko delo, da je partijsko in partizansko skupnost prepričal, da so zbrali podatke o vseh vojskujočih se straneh v spopadu in tudi podatke o smrtnih žrtvah ne glede na to, kje in kako so izgubile življenje. Kljub delu v arhivih pa popisov niso mogli opraviti do konca.
In niso mogli čez režimske tabuje.
Gestrinu o prvemu komunističnemu množičnemu umoru civilnega prebivalstva v Sloveniji 17. maja 1942 v Iški zapiše le: “Kot potencialne ovaduhe, kar je med njimi kdo tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine Ciganov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile vsaj okoli 70 Romov.”
Temu zločinu proti človečnosti se izogne tudi Luthar. Luthar se sicer razglaša za poznavalca holokavsta, tu pa ima priložnost, da bi obsodil slovenski porajmos, pa tega ne stori. Danes vemo, da so v Iški umorili 49 Romov, večina so bili ženske in otroci. Ti sodijo v popis in statistiko. Le Jula in Jože Hudorovič sta v seznamih INZ.
Prav tako najhujšega bratomornega zločina, vojnega zločina in zločina proti človečnosti po koncu druge svetovne vojne ne Gestrin ne Luthar ne dojemata kot zločina, ki ne zastara. Gestrin kot izgube protikomunističnih enot navede le 16 mrtvih med vojno. Umorjeni vojni ujetniki po vojni so vpisani med žrtve, ki jih ubijejo partizani. Vendar so vojne ujetnike pobijale že nove komunistične oblasti, Jugoslovanska armada. Med Gestrinovimi podatki, podatki popisa INZ in podatki s farnih spominskih plošč so prav glede umorjenih po vojni velike razlike.
Sam sem o Gestrinovih podatkih podvomil že leta 1993. Zdaj pa sem jih primerjal s podatki popisa INZ in farnimi spominskimi ploščami. Gestrin je število mrtvih ocenil na okoli 430, čeprav naj bi jih bilo po objavljeni tabeli 459. Toda v Gestrinovih seznamih je le okoli 400 smrtnih žrtev. V popisu INZ pa je žrtev krepko več kot 500. Tako preverjanje Gestrinovega seznama kot popisa INZ je nujno, da pridemo do tega, kaj se je res dogajalo v žarišču državljanske vojne pod Krimom.
In tako bo treba preveriti kraj za krajem, skupino žrtev za skupino žrtev. In iskati grobove, odkrivati vojne vloge, tiste, ki so ubijali …
Da bo to mogoče, pa INZ ne sme zapreti zbirke podatkov o smrtnih žrtvah okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne …
Zaprtje popisa INZ je zločin nad znanostjo in nacijo!
Jože Dežman
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji