Druga premiera sezone v Prešernovem gledališču Kranj bo krstna uprizoritev drame lepe vide lepo gorijoSimone Semenič, ki jo režijsko podpisuje Maša Pelko. Besedilo osrednje sodobne slovenske dramske avtorice je nastalo posebej za kranjsko gledališče, saj so si, kot pojasnjuje umetniška vodja sezone Marinka Poštrak, že dlje časa želeli postaviti kakšno njeno dramo. »Pred približno tremi leti smo se tako dogovorile za besedilo, ki bi se navezovalo na tematiko enega osrednjih slovenskih mitov, torej mita o lepi Vidi, ter skozi njo premišljevalo položaj in vlogo ženske v današnji družbi.« Kot pravi, je nastala večplastna in uprizoritveno izzivalna predloga, ki se osredotoča na različne plati omejevanja ženske svobode skozi zgodovino, avtorica pa v njej med drugim podčrtuje tudi vprašanje dvoličnosti pri obravnavanju neenakopravnosti žensk.
Besedilo, posvečeno »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«, tako pregnete zgodbe žensk, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino, z množico usod »nevidnih« lepih Vid, ki so bile v svojih stremljenjih tako ali drugače zatrte. Predstava je pravzaprav zgrajena okoli pričevanj petih »čarovnic«, ki spregovorijo o različnih oblikah nasilja skozi čas – naj gre za srednjeveške čarovniške procese, sistemsko podrejanje žensk ali pa discipliniranje skozi vlogo matere in druge načine omejevanja svobode žensk v sodobnem času, razlaga režiserka Maša Pelko. »Osnovno vprašanje med pripravo predstave je bilo, kako se nasilje patriarhalnega sistema nekako reproducira že s tem, da o njem ne govorimo, zato so različni načini zlorab postali že samoumevni in ponotranjeni. Pri tem ne gre zgolj za nasilje moškega nad žensko, ampak tudi ženske nad žensko in navsezadnje ženske nad samo sabo.« Kot dodaja, se vzorci tega sistemskega nasilja v veliki meri obnavljajo nezavedno, v vsakdanjem življenju, skozi izrabljanje položaja moči in zatiranje osebne svobode. »Uprizoritev pravzaprav pokaže, na kakšne načine vse je ženska gorela in gori še danes – naj bo to na grmadi ali pa od želje in spolne sle, vse do gorečega zavzemanja za določene cilje ali sodobnega izgorevanja.«
Predstava je začela nastajati že pred približno letom dni, pripravljena pa je bila spomladi, vendar se je – predvsem zaradi zapletov in omejitev, povezanih z epidemijo – premiera zamaknila vse do zdaj. »Zdi se, kot da se je v tem času spremenilo skoraj vse, a se ni hkrati nič,« ugotavlja režiserka, ki dodaja, da je proces močno zaznamovalo tudi razkrivanje spolnih zlorab na akademiji oziroma v gledališkem okolju sploh. »V resnici so redke uprizoritve, ki tako natančno ujamejo svoj trenutek,« pristavlja dramaturginja predstave Eva Kraševec. »V času, ko se je občutljivost družbe za te težave vendarle povečala, pa je takšna igra, ki ni zgolj neizprosno iskrena, temveč tudi trdna v svojih stališčih, še toliko pomembnejša.« Pri oblikovanju končne podobe predstave je imela še bolj izrazito vlogo kot navadno igralska zasedba, ki je predlogo nadgradila z nekaj avtorskimi prizori; nastopajo Gaja Filač k. g., Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar in Aljoša Ternovšek.
