Pisanje je tudi spominjanje. Pravzaprav smo sestavljeni iz spominov, nič drugega nismo kot skupek spominov, je rekel Dušan Šarotar na večeru z Manco Košir in Ireno Štaudohar v Švicariji, ko je predstavljal svojo knjigo Zvezdna karta.
..
Ime mu je bilo Ivo. Imela sem šest, sedem let, on je bil nekaj let starejši, ravno toliko, da sem ga videla kot svojega starejšega brata. Navijal je za Dinamo. Zaradi njega sem poznala vse nogometaše Dinama in Crvene zvezde. Igral je kitaro in mi predstavil Beatle, Pink Floyde, Kiss, Bijelo dugme. Bil je moj učitelj in moj zaščitnik, do njega so mulci na dvorišču čutili spoštovanje. Gledala sem ga, kako je s fanti na drevo pritrjenem košu igral košarko, igral je strastno, zagrizeno, ni dovolil, da bi mu kdo popuščal; igral je pingpong in se vmes z levico oprijemal mize. Z neko posebno močjo in umirjenostjo je znal voditi otroke okrog sebe, tudi najbolj divje mulce v soseščini.
Na dvorišču sva igrala nogomet na en gol, ko je prvič padel. Jaz sem jokala, on je vstal, z nasmeškom, kljub bolečini, čeprav je vedel, kaj to pomeni. Ni se dal, učil me je voziti kolo, bil je potrpežljiv učitelj. Jaz sem se vozila s kolesom, on se kmalu po tistem ni mogel več. Kasneje sem izvedela za njegovo diagnozo; imela jo je tudi mlajša sestra, ki sem jo imela prav tako neskončno rada. Mišična distrofija (SMA III). Spomnim se, kako sem si kot deklica želela prevzeti njuno bolečino, počutila sem se kriva, da lahko tečem, skačem, vozim kolo in divjam naokrog. Nekdo, ki ga imam tako rada, tega ne more.
