Tako severni Jadran kot Chesapeake Bay - zaliv ob vzhodni ameriški zvezni državi Maryland - se soočata s pojavom cvetenja in posledično pomanjkanjem kisika ob dnu, kar ogroža pestrost podvodnega življenja. V zadnjih dvajsetih letih se je rečni vnos hranil pomembno zmanjšal, kar se bistveno pozna severnemu Jadranu, manj pa Chesapeake Bayu, kjer imajo težave tudi zaradi kisanja morja in prelova. V obeh sistemih je zaradi zviševanja morske gladine na udaru obala. Pri nas na morsko ravnovesje vplivajo še invazivne tujerodne vrste.



Raziskovalci Morske biološke postaje, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, so sodelovali pri nastanku knjige Obalni ekosistemi na prehodu: Primerjalna analiza severnega Jadrana in Zaliva Chesapeake, letos izdane pri ameriški založbi Wiley, AGU Geophysical Monograph Series. Pri tem znanstvenoraziskovalnem projektu so sicer združili moči Slovenci, Američani, Hrvati in Italijani. S knjižno izdajo so želeli približati ugotovitve o učinkih človekovih dejavnosti na obalno morje širšemu krogu bralcev, predvsem odgovornim za varstvo okolja. Knjigo so uredili dr. Alenka Malej, dr. Jadran Faganeli in dr. Thomas C. Malone.

»Sodelovanje z Američani se je začelo kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Leta 1992 je delegacija State Departmenta obiskala Ljubljano, v njej pa je bil tudi direktor The Horn Point Laboratory, ki deluje pri Univerzi v Marylandu. Zanimalo ga je sodelovanje z Morsko biološko postajo in to je vodilo do skupne študijske delavnice, ki smo jo tri leta pozneje organizirali v Portorožu in Rovinju. Primerjali smo ameriški Chesapeake Bay in severni Jadran. Izsledke raziskave, pri kateri so sodelovali tudi Hrvatje, Avstrijci in Italijani, pa smo leta 1999 objavili v knjižni izdaji,« pojasnjuje dr. Alenka Malej.



Čez približno dvajset let so na pobudo takratnega ameriškega veleposlanika v Sloveniji Brenta R. Hartleyja raziskovalni projekt ponovili. Z izdajo knjige so zaznamovali tudi petdesetletnico Morske biološke postaje in začetek programa Združenih narodov Desetletje oceanov.
 

Severni Jadran je bistrejši kot pred desetletji

Proučevana sistema sta si v marsičem podobna. Glavni rečni vnos v severni Jadran je Pad, v Chesapeake Bay pa se izliva Susquehanna. Oba zaliva imata težave z evtrofikacijo oziroma cvetenjem zaradi vnosa obilice hranilnih snovi, zlasti fosforja in dušika. »To je pogosto privedlo do rdeče plime, sluzi in pomanjkanja kisika ob dnu. Zadnje pa je vplivalo tudi na ribištvo,« razlaga raziskovalka. Zaliva imata tudi količinsko podoben vnos hranil zaradi intenzivne kmetijske proizvodnje in po številu primerljivo populacijo (18 milijonov ljudi na območju Chesapeake Baya in 20 milijonov prebivalcev na obali severnega Jadrana). Geomorfološko sta sicer različna: ameriški je ozek, dolg in plitev, severni Jadran pa je širši in globlji.

»Največja razlika pri primerjavi izsledkov raziskav, ki jih ponujata obe strokovni publikaciji z razmikom 20 let, je, da so tako v severnem Jadranu kot v Chesapeake Bayu zmanjšali vnos hranil. V našem primeru predvsem fosforja, v ameriškem pa tudi dušika, pri čemer je vnos v severni Jadran še vedno količinsko večji, a posledice niso tako hude kot pri Zalivu Chesapeake,« nadaljuje. Naše morje je po besedah Malejeve že na pogled bistrejše, kot je bilo pred desetletji – razlog je proces oligotrofizacije, torej upadanja pojava množičnega cvetenja planktona. K temu sta najbolj pripomogli ureditev učinkovitejših čistilnih naprav in prepoved fosfatov v detergentih.



V primerjavi s Chesapeakom je naše morje globlje in vanj se ob vzhodni obali pretaka tudi morska voda iz južnega Jadrana. Pri nas je večja tudi vrstna pestrost, ribiči pa lovijo več vrst rib (v Chesapeaku je ulov omejen na posamezne vrste). Primerjava raziskav v dvajsetletnem razdobju je pokazala, da se je v severnem Jadranu ulov povečal, in sicer s 140.000 ton na leto v obdobju 1992–2002 na 180.000 ton leta 2016, v Zalivu Chesapeake pa je v istem času upadel s 350.000 na 200.000 ton na leto.
 

Prihod tujerodnih rebrač

»Po drugi strani pa imamo mi več tujih invazivnih vrst kot v Zalivu Chesapeake. To je povezano z vplivom Sredozemskega morja, kamor predvsem prek Sueškega prekopa prihajajo tuje toploljubne vrste. Gre namreč za posledico globalnega dvigovanja temperature, ki je sicer v ameriškem primeru še bolj izrazito, a nima tolikšnih posledic. Tujerodne vrste v naš zaliv prihajajo tudi z balastnimi vodami, ki jih izpuščajo ladje. Že nekaj let imamo tako težave z izrazito invazivno tujerodno rebračo (Mnemiopsis leidyi),« razlaga znanstvenica. Ta vrsta rebrače je povzročila že precej škode v Črnem in Kaspijskem morju, pri nas pa se redno množično pojavlja vsako poletje in vztraja do jeseni, in to vse od leta 2016, očitno ji torej uspe prezimiti. To vpliva tudi na prehranjenost pelaških (plavih) rib, saj se zaradi želatinoznih plenilcev zmanjšuje količina hrane zanje. Obenem severni Jadran, ki se pozimi ne ohladi več pod deset stopinj kot nekoč, poleti pa dosega nove temperaturne viške, vse bolj zapuščajo hladnoljubne vrste.



V Zalivu Chesapeake tudi nimajo toliko težav s klobučnjaki kot v severnem Jadranu, kar je posledica sprememb v prehranjevalnih verigah, ki se oblikujejo na osnovi fitoplanktona. »Pri nas se je izkazalo, da so za ugnezdenje polipov, iz katerih se razvijajo klobučnjaki, zelo pripravne različne podmorske pristaniške strukture. Včasih tega ni bilo toliko. Poleg tega klobučnjaki bistveno hitreje rastejo kot ribe, ki jim odžirajo hrano, nekatere vrste se celo prehranjujejo z ribjimi jajčeci in ličinkami,« pravi sogovornica.
 

Globalni vpliv podnebnih sprememb

Med dejavniki, na katere imamo kot majhna država razmeroma omejen vpliv, pa so podnebne spremembe, poudarja Alenka Malej. Veliko težav povzroča dviganje morske gladine, ki po vsem svetu ogroža morsko obalo ter s tem človekova domovanja, pa tudi živalske in rastlinske vrste, ki prebivajo v mokriščih in drugod v obalnem pasu. Prav tako so močnejše nevihte in padavine, ki spodbujajo obalno erozijo. Količina padavin se sicer na letni ravni zmanjšuje, a prihajajo v krajšem obdobju in so intenzivnejše. »Ko skušamo oceniti, ali se stanje morja na splošno boljša ali slabša, se žal razmere še vedno ne izboljšujejo dovolj,« sklene sogovornica.