Na slabih dvesto kvadratnih metrih strehe ni veliko prostora za trte, tako tudi pridelek ni obilen. Na leto Masoni proizvede vsega skupaj 29 steklenic rdečega vina sorte sangiovese. Tako posebna, kot je pridelava grozdja, je tudi njegova predelava. V posebnih hrastovih sodih, ki so jih oblikovali umetniki, ponazarjali pa naj bi moškega in žensko, vino dobiva svojo žlahtnost. »Moje vino je umetniška ekspresija, filozofski impulz, nekaj, kar postavite v svojo dnevno sobo in se lahko o tem pogovarjate s prijatelji, ki jim pripovedujete o norcu, ki ima vinograd na strehi,« je za CNN povedal Masoni. Svojo vinsko zgodbo podjetnik ponazarja tudi s krajem, kjer se lahko vino kupi. Tega ne dobite v kakšni elitni vinoteki, temveč v bližnji umetniški galeriji. Buteljke »Jupitrove krvi«, kot se tudi reče vinu te sorte, prodaja po 5000 evrov. Tako svojevrstna, kot je pridelava vina, je tudi zgodba, ki jo je okoli njega napletel Masoni. Grozdje naj bi sredi strehe vsrkalo številna okoliška prerekanja, kletvice in različne dialekte, ki nato grozdje zgolj oplemenitijo, to pa naj bi bila tudi prednost pred grozdjem iz mirnih podeželskih vinogradov. Masoni kupce svojega vina tudi spodbuja, naj kupljene steklenice ne odprejo, kaj šele spijejo na dušek. Raje naj steklenico obravnavajo kot kakšno drago umetnino, jim polaga na srce. O sebi pa pravi, da je verjetno edini vinar na svetu, ki svojim strankam pravi, naj ne pijejo vina, ki ga prodaja.

Ljudje v Objektivu Italija Tullio Masoni vinarstvo