Skoraj osem let po prvem škotskem referendumu o neodvisnosti leta 2014, na katerem je 55,3 odstotka udeležencev glasovalo proti, je priljubljena premierka Nicola Sturgeon, prva ženska za krmilom škotske vlade in voditeljica Škotske nacionalne stranke, ki je na oblasti že 15 let, presodila, da prihaja čas za drugi referendum. Škotskim poslancem je zatrdila, da ima škotski parlament jasen demokratični mandat za to, da ljudem vnovič ponudi v presojo neodvisnost na referendumu, na katerem bo vprašanje enako kot na prvem: »Ali bi morala biti Škotska neodvisna država?«
V Londonu v vseh pogledih mislijo drugače in ne dopuščajo referenduma. Sturgeonova pa pravi, da ne bo dovolila, da bi bila škotska demokracija ujetnica vlade Borisa Johnsona. Raje bi sicer videla, da bi se dogovorili o referendumu in da bi bila pravna podlaga zanj nedvoumna, a je poudarila, da drugi referendum bo, z blagoslovom ali brez blagoslova Londona, in sicer 19. oktobra 2023. Johnsona bo pisno pozvala na pogovore, čeprav je prepričana, da ga bo njegova vlada poskusila preprečiti po sodni poti.
Ključna bo odločitev vrhovnega sodišča
Prvi referendum je razpisal njen predhodnik Alex Salmond in ga je tedanja konservativna vlada premierja Davida Camerona dovolila s posebnim zakonom, s katerim je svoja pooblastila o razpisu referenduma začasno prepustila škotski vladi. Referendum lahko predlaga britanska ali škotska vlada, morajo pa predlog odobriti škotski parlament ter oba domova britanskega. Britanska premierka Theresa May in za njo Johnson sta odločno zavračala vnovično aktiviranje tega zakona.
Sturgeonova je prepričana, da lahko Škotom ponudi zakonit drugi referendum tudi brez tega zakona. Kako naj bi to dosegla, ni jasno. Morda z razglasitvijo referenduma za posvetovalnega, kakršen je bil – kar so Britanci že pozabili – tudi brexitski. Glavna pravna svetovalka škotske vlade je na britanskem vrhovnem sodišču že vložila zahtevo za presojo »morebitnih pravnih vprašanj v zvezi z izvedbo referenduma brez dovoljenja britanske vlade«.
Pravni izvedenci ocenjujejo, da je bila to nepričakovana in pametna poteza. Če bi vrhovno sodišče razsodilo, da ima škotska vlada pravico izvesti referendum brez blagoslova Londona, bi škotska premierka parlamentu takoj predlagala zakon o referendumu. Če bi razsodilo, da nima te pravice, pa bi bile – tako Sturgeonova – naslednje volitve de facto referendum, ker bi njena vladajoča stranka SNP na njih nastopila s programom, ki bi vseboval razglasitev škotske neodvisnosti.
Ni pravi čas, pravijo v Londonu
Škotske opozicijske stranke, ki so vse proti neodvisnosti, a zelo šibke, so Sturgeonovo obtožile »sebične obsedenosti z drugim referendumom« in »zapravljanja energije in fokusa«. Britanska vlada ponavlja, da ni pravi čas za referendum, Johnson pa je dejal, da je Britanija močnejša, če deluje skupaj. Njemu in njegovemu brexitu pa pripisujejo glavno krivdo ali zaslugo, odvisno v katerem taboru je kdo, za krepitev želje po škotski neodvisnosti.
Solidna večina Škotov je leta 2014 glasovala za obstanek v 315 let stari uniji z Anglijo tudi zato, ker so jih zagovorniki unije prepričevali, da je to edino poroštvo za obstanek Škotske v EU. Dve leti kasneje se je ta obljuba na britanskem referendumu o brexitu razblinila, čeprav je prepričljiva večina Škotov glasovala proti odhodu iz EU. Po brexitskem referendumu se je začela kampanja za drugi referendum o škotski neodvisnosti. Sturgeonova je zdaj z njim pohitela tudi zato, ker se zaveda, da bi v primeru zmage laburistov na naslednjih parlamentarnih volitvah (bile naj bi decembra 2024) oziroma odhodu Johnsona z oblasti navdušenje za neodvisnost popustilo. V zadnji junijski raziskavi med Škoti so imeli nasprotniki neodvisnosti pet odstotnih točk prednosti pred njenimi zagovorniki (52,5: 47,5).
