Menim, da je higienično, da sem se umaknil
Ljubo Jasnič je pred dnevi odstopil s položaja predsednika zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri SZS.
Odpri galerijo
Ljubo Jasnič, ki je pred dnevi odstopil s položaja predsednika zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo (namesto njega bo to vlogo do januarskih volitev opravljal Borut Meh), je bil v delo na Smučarski zvezi Slovenije (SZS) je bil vpet vse od leta 1974. Med letoma 1995 do 1999 je deloval kot direktor nordijskih disciplin, od leta 2010 naprej pa kot predsednik panoge. Nordijsko smučanje je v tem obdobju doseglo številne uspehe, športnice in športniki so osvajali velike in male kristalne globuse, kolajne na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah ter stopničke v svetovnem pokalu. V pogovoru za spletno stran SZS je spregovoril o svojem delovanju v nordijskem smučanju, svojih začetkih, odločitvi, da svoje mesto prepusti drugim ...
»Prevzel sem stranko, za katero menim, da se da iz nje še nekaj narediti. Tistim, ki so jo potopili, želim dokazati, da se da še plavati. Menim, da je higienično, da sem se umaknil in se odločil, da nekdo drug prevzame vodenje panoge. Politika ne more biti v športu, ne more biti tista, ki odloča. Politika se mora umakniti in šport prepustiti športnikom.«
»Leta 1995 nam je marsikaj manjkalo, a bila je volja. Prišli so Jelko Gros, Danilo Pudgar, Luka Koprivšek, potem pa Primož Peterka. Po njegovih dveh izjemnih sezonah so me sponzorji vzeli resno, ko sem jim govoril, da bomo dosegali svetovne uspehe. Potem so prišli podvigi drugih skakalcev in skakalk, Peter Prevc, ekipni uspehi, zgodba je šla le navzgor. Nekaj je bilo sreče, veliko pa je bilo trdega dela in odrekanja. Če si fantom in dekletom rekel, da česa ni, da bo treba malo stisniti zobe, preliti malo več znoja, to ni bil problem, saj so vedeli, da smo resni ljudje in da bodo stvari tekle tako, kot morajo. S fanti in dekleti sem se fantastično razumel, dobesedno smo bili kot družina. Bili so kakšna nesoglasja v zboru in odboru, med regijami, a na koncu smo vedno stopili skupaj. In ko so tekmovalci to začutili, je bil tudi njihov odnos popolnoma drugačen. Sem ter tja smo zamujali s plačili in nagradami, a to ni bil problem, vedeli so, da jih bodo dobili.«
»Naredili smo dva športna razreda v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. V izjemno čast mi je, da smo naredili to šolo, da skrbimo za izobraževanje športnikov in da smo skupaj z Benom Hvalo lobirali za tekmovanje svetovnega pokala za dekleta. Po vsej Sloveniji smo naredili 60 skakalnic, nekatere s plastiko, nekatere z ledeno smučino. Plastika omogoča treninge, ne glede na to, kakšna bo zima, saj je pomembmo, da se mladina nauči skakati.«
»Rezultati so plod dela in odrekanja. Ta skromnost in veselje ob uspehih se je preneslo tudi med ljudi. Rana, ki smo je dobili s covidom-19, ko ljudje niso mogli ob skakalnice in proge, je zelo bolela, saj ne moreš narediti ničesar. Priljubljenost dobiš s poštenostjo, strokovnostjo z odrekanjem in disciplino. Ljudje morajo začutiti, da si eden od njih. Če tega ni, je vse zaman. Fantje in dekleta so to popularnost vsak za sebe zaslužili kot osebe, s svojim vedenjem. To je tisto, kar me navdušuje v temu športu. Ta šport je zame kolektiven. Res je, da si sam v zraku in na progi, a moraš biti v ekipi, da vidiš tiste stvari, ki so najboljše in dobiš vzpodbudo, ko si dober. Pri naših fantih in dekletih ni nič umetnega, nič ni zaigranega. In zato ljudje stojijo za njimi.«