Tehnologija, svoboda in raznolikost, to je Silicijeva dolina
V San Franciscu obiskovalca presenetijo beli samovozeči avtomobili družbe Waymo s senzorji in kamerami na strehi. Za zdaj njihovo vožnjo še nadzorujejo vozniki, kmalu pa se bo na stotine vozil samih prevažalo po mestu in parkiralo v garaži na Harrisonovi ulici. Podružnica Alphabeta v kalifornijskem mestu, Arizoni in drugod že več kot desetletje preizkuša avtonomno vožnjo, z njo tekmujejo Cruise in nekatere druge družbe. Vsi pa delujejo s pomočjo umetne inteligence in drugih izumov iz bližnje Silicijeve doline in univerze Stanford, kjer poučuje in raziskuje tudi izredni profesor računalništva Jure Leskovec, po številnih ocenah vodilni slovenski raziskovalec na področju umetne inteligence.
Južni del Sanfranciškega zaliva, ki so ga pri reviji Electronic News leta 1971 poimenovali Silicijeva dolina, na prvi pogled ni nič posebnega. Tako kot marsikje drugje v Kaliforniji se mestna središča San Joseja, Pala Alta, Cupertina in drugih tamkajšnjih mest s kavarnami in restavracijami izmenjujejo z neskončnimi naselji predmestnih hiš, toda 4800 kvadratnih kilometrov veliko območje s približno tremi milijoni prebivalcev bi bilo, če bi bilo država, po dohodku na prebivalca za Katarjem drugo najbogatejše na svetu. Tako so pri območnem gospodarskem inštitutu Bay Area Council Economic Institute ocenjevali tik pred pandemijo, ki je morda malo spremenila razmerja. Na območju živi polovica tehnoloških milijarderjev z vsega sveta, velik delež še severno od San Francisca.
V ZDA bi bilo tedaj po dohodku na prebivalca bogatejše le še teksaško območje Permskega bazena z gigantskimi zalogami zemeljskega plina in nafte, pandemija pa je morda spremenila tudi to. Novinar Don Hoefler je v reviji Electronic News januarja 1971 pisal o industriji polprevodnikov, danes Silicijeva dolina vključuje vse najpomembnejše panoge visoke tehnologije. Tam domuje trideset podjetij s seznama Fortune 1000. Apple se v Cupertinu ponaša s futurističnim središčem v obliki kroga, Google se je ustoličil v naselju Mountain View, v bližini je še cela vrsta drugih. Možgani Silicijeve doline so tudi na univerzi Stanford v bližini Pala Alta, na starodavnem ozemlju plemena Muwekma Ohlone, kot poudarjajo na spletni strani – pa tudi, da imajo v zasebni raziskovalni ustanovi, ustanovljeni leta 1891, okrog 17 tisoč študentov ter 150 tisoč obiskovalcev na leto. Med njimi sem bila tudi dopisnica Dela, med odmorom za kosilo pa si je čas za naše bralce vzel dr. Jure Leskovec.
Usedla sva se na teraso pred »Gatesovo stavbo«, poimenovano po soustanovitelju Microsofta, ki je eni od najboljših računalniških fakultet na svetu podaril milijone dolarjev. »Kot profesor računalništva na Stanfordski univerzi imam dve nalogi. Ena je, da poučujem, ampak tega je razmeroma malo, večja naloga so raziskave in mentoriranje doktorskih študentov, s katerimi premikamo meje znanega,« je pojasnil slovenski znanstvenik in profesor. »Moja skupina raziskuje strojno učenje, umetno inteligenco na kompleksnih področjih, kjer se podatki predstavijo kot omrežja. Metode, ki jih razvijamo, lahko uporabljate v biomedicini za razumevanje delovanja celic, razvoja bolezni ter odkrivanje novih zdravil. Lahko jih uporabljate, ko gradite sisteme umetne inteligence, ki se pogovarjajo z vami in znajo odgovarjati na poljudna vprašanja. Te metode uporabljamo za pospešitev fizikalnih simulacij, na primer novih materialov in naftnih polj. Rezultate naših raziskav uporabljajo banke, bolnišnice, farmacevtska podjetja, družbena omrežja, telekomi ter spletne trgovine.«
Slovenski profesor in raziskovalec je za svoje raziskave prejel vrsto nagrad in priznanj, o njih so pisali v časopisih, kot sta New York Times in Wall Street Journal. Pred prihodom na univerzo Stanford je diplomiral na ljubljanski univerzi, doktorsko tezo na področju umetne inteligence je opravil na univerzi Carnegie Mellon, podoktorsko izobraževanje na univerzi Cornell. Na Stanfordu se zelo dobro počuti, hkrati pa z družino živi med Slovenijo in Kalifornijo. »Z družino preživimo veliko časa v Sloveniji, z njo ohranjamo aktiven odnos in sodelovanje. Sloveniji poskušam pomagati po svojih najboljših močeh, narediti povezave in znanja iz Amerike in Kalifornije dostopne tudi v Sloveniji.«
Prostor, kjer ideje zrastejo
Katere so prednosti Amerike glede na to, da od tod, še posebej iz Silicijeve doline, izvira večina novih tehnologij in znanja? »Nove tehnologije izvirajo od tukaj, ker so tu izjemna koncentracija izobraženih in ambicioznih ljudi, podjetniška svoboda ter izjemno hotenje prebivalcev, da sprejmejo tveganje ter delajo pri projektih, ki bodo mogoče spremenili svet. To je po mojem mnenju najpreprostejši odgovor. Tukajšnji sistem je odprt tako pri zakonodaji kot pri načinu razmišljanja ljudi, ki so izjemno odprti, optimistični in naravnani v prihodnost. V Silicijevi dolini ni prostora za cinike. Tukaj se ideje rojevajo in potem poženejo korenine ter zrastejo v realnost. Zakaj pa se lahko tukaj dogajajo stvari? Rekel bi, da zaradi podjetniške svobode, zaradi raznolikosti ljudi in mišljenj, zaradi tega, ker se v ta mali prostor Silicijeve doline stekajo ljudje z vsega sveta, iz različnih kultur, različnih nazorov, z različnimi izkušnjami. V ljudeh se čutita entuziazem in zagretost. Na tem vrtu je dovolj prostora, da različne ideje zrastejo, se oprimejo in potem iz teh idej nastanejo izjemne zgodbe, veliki projekti in izjemna podjetja.«
»Prednost Silicijeve doline pred drugimi podjetniškimi okolji je kritična masa znanja, ljudi in kapitala. Predvsem pa dopuščanje raznolikosti, dopuščanje svobode, da stvari zrastejo od spodaj navzgor. Ne more nekdo z vrha reči, ta ideja je dobra, to podjetje bo uspelo, to pa ne. Pustiti morate raznolikost, tekmovanje in svobodo, da dobre ideje zrastejo. Prihodnost je preveč kompleksna, da bi jo znali napovedati, najboljši način, da smo pripravljeni nanjo, je, da imamo veliko različnih idej, kajti ena od njih bo že uspela. Skrivnost Silicijeve doline je, da je tukaj deset tisoč, sto tisoč podjetij. Vsi seveda poznamo velika, ki jim je uspelo, toda za vsakim takšnim je še tisoč majhnih podjetij, ki inovirajo in iščejo svojo tržno nišo in svoj prostor pod soncem.«
Demokratičnim državam se torej ni treba bati, da bi agresivni Kitajska ali Rusija prevzeli vodstvo, da bi premagali svobodne države? »Diktature so učinkovite le, dokler diktator sprejema dobre odločitve, ko pa jih enkrat ne več, gredo lahko stvari v zelo čudne smeri, ki uničijo več, kot je bilo dobrega,« je odgovoril dr. Leskovec. »Največje inovacije zrastejo iz drobnih zrn. Velike ideje se začnejo v nekem kotu, pri nekem nadobudnem študentu, ki ponavadi še diplomira ne – tako Google in Microsoft kot Facebook in Apple so ustanovili študentje. Diktator bo zagotovo izbral napačnega favorita in s tem hkrati preprečil uspeh tistim, ki so zares sposobni. Za zahodni svet je pomembna dediščina razsvetljenstva: dopuščanje raznolikosti, svoboda posameznika, dialoga in strpnosti ter zaupanje v znanost in logiko, da spoznamo resnico. Iz razsvetljenstva prihaja tudi, da lahko dvomimo in se lahko ne strinjamo z avtoriteto, na Kitajskem se ne moreš ne strinjati z avtoriteto ali diktatorjem. Kdorkoli dela inovacijo, ne gre v toku z vsemi, gre v drugo smer, in to svobodo, to raznolikost moramo kot družba negovati.«
Astronomske cene
in politična dediščina
Ena največjih pomanjkljivosti takšne koncentracije znanja in bogastva, kakršna se dogaja v Silicijevi dolini, so astronomske cene stanovanj. Najemnina za manjše dvosobno stanovanje v San Franciscu se hitro povzpne do 4000 dolarjev in čez, območje ima največjo koncentracijo nepremičnin, dražjih od milijona dolarjev, na svetu, pa čeprav hiše in stanovanja niso veliko drugačni kot v drugih bogatih ameriških mestih. Velika prednost pa je pozitivna energija velemesta Silicijeve doline, čeprav šele okreva po izrednih ukrepih zaradi pandemije, ki so ohromili velik del drugega gospodarstva. Številna podjetja so zaprla svoja vrata, a zdaj začenjajo nova, meščani pa poskušajo biti strpni tudi do pravih malih naselij brezdomskih šotorov in kriminala, ki je v zadnjem času spremenil podobo San Francisca.
Ali pa tudi ne, saj območnega tožilca Cheso Boudina v začetku junija čaka poskus volilnega odpoklica. Boudin je sicer sin članov skupine Weather Underground, nedavno umrle Kathy Boudin in Davida Gilberta, ki so ju zaradi sodelovanja pri uboju dveh policistov in varnostnika med newyorškim ropom pri njegovih štirinajstih mesecih obsodili na potencialno dosmrtni zapor. Po več desetletjih v zaporu so ju izpustili na prostost, sina pa so pred tem vzgajali drugi člani ameriške teroristične skupine. Nekdanji prevajalec v venezuelski predsedniški palači v času Huga Chaveza ima še več tako usmerjenih prednikov. Njegov sorodnik je bil znani marksistični teoretik Louis Boudin, stari oče Leonard Boudin je kot odvetnik zastopal Fidela Castra.
Takšna dediščina v praksi je morda preveč celo za prebivalce San Francisca, a od tukaj prihajata tudi demokratska predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi in podpredsednica Kamalo Harris. Luke Dormehl je v knjigi Applova revolucija razložil, kako je lahko do nedavnega najvrednejše podjetje na svetu zraslo iz hipijevskega idealizma Kalifornije sedemdesetih let minulega stoletja, kako je lahko dolgolasi in bosonogi privrženec joge Steve Jobs ponovno utemeljil kapitalizem. »Čudaki, ustvarjalci in sanjači so bili vsi tam,« so knjigo predstavili pri Amazonu, skupaj z njimi pa je zmagala ideja svobode in raznolikosti, o kateri v sedanjih drugačnih razmerah govori slovenski profesor računalništva na Stanfordu.
Delaš, iščeš svoj klic in se veliko sprašuješ
Kaj bi dr. Jure Leskovec svetoval Sloveniji, da bi bila konkurenčna v visokih tehnologijah in gospodarskih vejah prihodnosti? »Mislim, da se je najprej treba osvoboditi cinizma ter tega, da se nič ne da. Slovenijo je treba odpreti, da bo manj pajdaška. Šolski in izobraževalni prostor je treba internacionalizirati. Predvsem pa pustiti več raznolikosti, več svobode, več možnosti, da lahko ljudje, mladi in otroci sami ustvarjajo. Tako nas bo raznolikost bogatila, v tem je naša prednost. Mi smo majhni, statistično se v velikih državah rodi več pametnih, vsega je več, mi pa lahko nekaj naredimo z raznolikostjo, da jo pustimo, da jo znamo vzgajati in da potem pograbimo nove ideje ter tečemo z njimi. To dvigne vse čolne, vsi bomo na boljšem.« Kako lahko Slovenec uspe, kot je on? »Predvsem pridno in veliko delaš, iščeš svoj klic, poskušaš ostati skromen in prizemljen ter se ne nalesti vzvišene prevzetnosti. Veliko se sprašuješ, ali je to prava pot, ali je to res dobro z veliko začetnico, ali to res vodi v nekaj večjega. Je veliko samorefleksije, samoizpraševanja, hkrati pa vztrajnosti, zaupanja, trdega dela in še malo sreče.«
Vprašam ga, kaj pravi o dilemi Kalifornija ali Teksas? V Austin je morda največji izumiteljski podjetnik sodobnosti Elon Musk že preselil proizvodnjo tovarne električnih avtomobilov Tesla. »To je del raznolikosti, o kateri sem prejle govoril. To pač pomeni, da bo Kalifornija bolj vitalna in ne bo okamenela, Teksas bo bolj vitalen in to je v redu. Silicijeva dolina je še vedno Silicijeva dolina, tehnologije, kritična masa ljudi in znanja je nekaj unikatnega. Tega se ne da kar tako posnemati, traja več desetletij, da se to zgodi. Tudi povezava univerze, izobraževalnega sistema ter podjetništva in industrije je tu unikatna. Predvsem pa so Silicijeva dolina izjemni ljudje, kultura in ambicija slehernika, da bi svet spremenil na bolje.«
Austin pa kljub simpatičnosti še ni San Francisco, kjer je četrta največja svetovna družba programske opreme Salesforce, leta 1999 ustanovljena za povezovanje podjetij s strankami, partnerji in zaposlenimi, v strogem mestnem središču zgradila povzdignjen park s 600 drevesi in 16 tisoč drugimi rastlinami iz trinajstih botaničnih območij po svetu. V njih se ne zrcali le Salesforceov nebotičnik, najvišji v San Franciscu in – če ga ni že prehitel kakšen newyorški »svinčnik« – sedemnajsti najvišji v ZDA, ampak tudi sosednji, v katerega je del svojih poslov iz Menlo Parka v Silicijevi dolini preselil Facebook. Tu so še »vaša digitalna centrala« Slack, podjetje za dobavo hrane in drugega Instacard, Okta in drugi novi tehnološki velikani poleg bolj tradicionalnih podjetij, kot sta Deloitte ali Blackrock.
Pri takšni koncentraciji novih tehnologij je v stanfordskem centru znanja logično vprašanje, kako bodo metode sedanjega raziskovanja vplivale na prihodnost, na naše življenje čez deset ali dvajset let. »Naše metode že vplivajo na prihodnost,« je za svoje raziskovanje ocenil prof. Leskovec. »Metode umetne inteligence imajo velik potencial v zdravstvu, diagnostiki, pri modeliranju pacienta. Veliko se bodo uporabljale pri odkrivanju novih zdravil in razumevanju poteka bolezni, pa tudi pri gradnji bolj inteligentnih sistemov, od pametnih zvočnikov do spletnih aplikacij in mobilnih telefonov, da so te napravice bolj pametne in nam olajšajo življenje.« Takšen primer so tudi samovozeči avtomobili in tovornjaki, ki lahko prinesejo velike spremembe v naše življenje. »Jih bodo in jih seveda že prinašajo,« je dodal. »Je pa še veliko drugih področij, kjer se dogaja ta revolucija, sploh v digitalizaciji in pri sprejemanju poslovnih odločitev. Rekel bi, da bolj ali manj vse, kar se zdaj dogaja, postaja digitalno, se dogaja skozi računalnike. Iz podatkov se lahko učimo in ti vzorci, ki se jih naučimo, nam lahko pomagajo pri sprejemanju boljših odločitev.«
