Skupaj z novinarji protestiram proti početju vodstva RTV tudi sama, kot gledalka. Nedopustno se mi zdi, da jim vodstvo prepoveduje povedati, da je neki prispevek objavljen »na izrecno zahtevo odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik«. Vodstvo je to dejanje ocenilo celo kot nedopustno rušenje ugleda RTV. Sprevrženo.
Vse, kar sta novinar in urednica storila z odločitvijo, da seznanita javnost glede »avtorstva« objave prispevka, je, da sta zavarovala svojo novinarsko integriteto in uredniško avtonomijo. Nista sodelovala niti pri odločitvi glede objave prispevka niti glede njegove vsebine, dati pa sta mu morala svoj obraz, svoj podpis in s tem verodostojnost lastnega novinarskega in uredniškega dela. Verodostojnost pa je pri delu novinarja in urednika ključna, vsaj za novinarje v službi javnosti, pa tudi za nas, gledalce, bralce. Zato imamo pravico vedeti za avtorstvo prispevkov. Gre za osnovno dejstvo, ki informaciji dajejo ali jemljejo prepričljivost. Ravnala sta torej profesionalno. Namesto da bi se vodstvo postavilo v bran verodostojnosti, profesionalnosti in integriteti dela novinarjev, ki edini zagotavljajo ugled in gledanost informativnega programa TVS, se ju je vodstvo, skupaj z vsemi, ki so ju podprli, odločilo utišati in zatreti njihovo temeljno vodilo – omogočati javnosti čim večjo transparentnost družbenih procesov, tudi na medijskem področju, torej tudi na RTV Slovenija. Padec ugleda nacionalne RTV je pomembno družbeno vprašanje, ki zagotovo zanima tudi javnost. Zato nosilci rušenja ugleda RTV niso novinarji, ki omogočajo transparentnost, pač pa aktualno vodstvo RTV Slovenija z napadi na načela novinarske profesionalnosti.
V zvezi z odnosom nacionalne TV do novinarske in uredniške avtonomnosti in profesionalnosti vidim še nekaj razlogov za zaskrbljenost. Naj omenim primer, ki ga poznam zaradi svoje nekdanje službe in se mi zdi zgovoren. Predsednik Kučan je aprila letos odgovorni urednici Jadranki Rebernik poslal popravek trditve enega od komentatorjev volilnih rezultatov na volilno nedeljo, da se je v predvolilnem obdobju srečal/srečeval z Robertom Golobom, in jo prosil za objavo popravka. Lažna trditev o Kučanovem srečevanju z Robertom Golobom je bila v neki drugi oddaji TVS potem ponovljena še enkrat. Milan Kučan je vnovič poslal popravek, skupaj kar trikrat, pa je urednica vsakokrat našla nek razlog za zavrnitev objave. Napotila ga je na sodišče, čeprav bi bilo pričakovati, da bi lahko celo sama našla način, kako seznaniti gledalce z dejstvom, da Kučan zanika srečevanje z novim predsednikom vlade in da so politične špekulacije o tovrstnih srečevanjih vprašljive. A odgovorna urednica se je raje odločila za prikrivanje dejstev, v prid špekulacij. To ni bila nagla odločitev, bila je pretehtana. Sprašujem se, zakaj tako.
Naj zdaj špekuliram še sama: morda tudi odgovorna urednica misli tako kot nekdanji minister za kulturo, član stranke SDS, da eno od največjih nevarnosti za demokracijo v Sloveniji predstavlja krog okoli bivšega predsednika (v pogovoru z Jožetom Možino, oddaja Intervju, 28. 8. 2022)? Je zato Milana Kučana treba utišati, čeprav na škodo resnice? Velja to tudi za krog njegovih somišljenikov? Kako širok krog? Bojim se, da se kaže vzorec ideološke misije aktualnega vodstva RTV, ki pa ga lahko uveljavi zgolj z brezsramno uporabo metod, ki predstavljajo živo nasprotje celotnega smisla novinarskega profesionalizma: z utišanjem, brisanjem, sprevračanjem, prikrivanjem, diskvalificiranjem. Tudi za ceno rušenja te naše temeljne nacionalne ustanove, ki je dovolj profesionalno prestala vse dosedanje politične viharje samostojne slovenske države in s tem varovala njen demokratičen razvoj. Menjave ali celo odpuščanje novinarjev in urednikov, ki že desetletja uživajo ugled profesionalcev v službi javnosti, bodo vtise o misiji aktualnega vodstva RTV samo dodatno potrdili. V sedanjem predvolilnem in predreferendumskem času politični gospodarji terjajo pač še toliko večjo poslušnost.
Špela Furlan, Ljubljana
