Četrto poletje s čarobno št. 77

Košarka 25. Avg 20236:00 0 komentarjev
Foto: Aleš Fevžer

Po sedmih pripravljalnih tekmah se je slovenska košarkarska reprezentanca znašla na pragu otvoritvene tekme četrtega nastopa na svetovnih prvenstvih. Kašen je domet? Kako čvrsta je priljubljena teza, da je Luka Dončić vedno zagotovilo za spogledovanje z najvišjimi cilji?

Da je slovenska reprezentanca vselej, ko ima na velikih tekmovanjih v svojih vrstah Luko Dončića, kandidat za najvišja mesta, je postala zelo priljubljena fraza. Doslej se je izkazala tudi za resnično. Že ob svojem debiju v reprezentanci se je mladi zvezdnik leta 2017 dokopal do zlate kolajne na evropskem prvenstvu. Tedaj resda še v rahli senci Gorana Dragića, ki v Helsinkih in Istanbulu ni bil le na vrhuncu kariere, temveč  je osmislil celotno reprezentančno pot in spisal večni priročnik o vlogi kapetana.

Štiri leta pozneje je bil Dončić ob zgodovinskem preboju Slovenije na olimpijske igre v Tokio že nesporna alfa in omega. Reprezentanca je tedaj gojila nemara kar najbolj všečno, atraktivno in tudi rezultatsko učinkovito košarko v več kot 30-letni zgodovini samostojnosti, naposled pa je za las ali za nekaj centimetrov predolgo roko Nicolasa Batuma ostala brez odličja na največjem športnem dogodku.

Tudi lani se je na EuroBasketu igra vrtela okrog Luke. In znova je bila Slovenija kandidat za najvišja mesta. Prav zaradi tega je bilo razočaranje po presenetljivem četrtfinalnem porazu proti Poljski toliko večje. Na videz široko odprta pot do vsaj polfinala se je v Berlinu sprevrgla v nočno moro, katere ozadje je za javnost ostalo dodobra skrivnostno. A več kot očitno je bilo, da notranji odnosi niso bili brezhibni, reprezentančna hierarhija pa je bila v prelomnih trenutkih vidno zamajana.

Foto: Profimedia

Prav zaradi tega je bilo v slovenskih pripravah na četrti nastop za svetovnih prvenstvih mogoče večkrat slišati izjave o dragi nemški šoli, popravljanju vtisa, gradnji prave reprezentančne kohezije … In, seveda, o reprezentanci, ki naj bi z Dončićem preprosto morala stegovati roke proti najvišjim ciljem.

V zadnjih mesecih in predvsem tednih so v vodstvu reprezentance in panožne zveze znali unovčiti novo poletje z globalno zvezdo, katere izjemna dodana vrednost je prav velika pripadnost izbrani vrsti. Položaj reprezentance je na svetovnem košarkarskem zemljevidu z njim povsem drugačen. Kot so drugačne tudi domače pripravljalne tekme. So šov, dogodek, za katerega navijači zlahka zapravijo tudi po 70 evrov ali več.

Toda … Ali je Slovenija v četrtem poletju s čarobno številko 77 res znova kandidat za najvišja mesta? Ali pa je to zgodba o večnem laskanju, (ne)namernem spregledovanju objektivnih dejstev in pravzaprav čakanju, da bo nedolžen otroški glas iz znamenite Andersenove pravljice zavpil, da je cesar, ki na bi nosil edinstvena oblačila, v resnici gol?

Dobili smo občutek, da je Luka Dončić v letošnjem poletju v svojo kariero vložil še nekaj več. Tudi njegov reprezentančni pristop je videti drugačen, veliko bolj vodstven in pravzaprav kapetanski. A ob tem vendarle odzvanjajo pomenljive besede legendarnega Aleksandra Đorđevića, ki je za naš medij dejal, da Luka Dončić pač ni Usain Bolt. “Košarka ni individualni šport. Vsakdo potrebuje moč ekipe, da bi prišel do rezultatov, za katere je tudi sam najbolj zaslužen in ob katerih je najbolj srečen,” je dejal.

Dončić bi te besede zlahka potrdil na primeru svojega Dallasa, v katerem ob stalnem podiranju statističnih rekordov in premikanju različnih klubskih mejnikov vidno izstopa, a ob sebi v petih letih ni naletel na dovolj usklajen in kakovosten spremljevalni orkester za realen napad na šampionski prstan. In tu lahko potegnemo vzporednico z reprezentanco. Ta je v pripravljalnem obdobju pokazala občutno premalo širine in kakovostne barvitosti, da bi jo pred začetkom SP 2023 postavili v razred z ZDA, Španijo ali Francijo.

Čeprav je mladi Bine Prepelič spretno izkoristil nenadejano veliko priložnost, ki se mu je ponudila ob poškodbah Eda Murića ter Vlatka Čančarja, in postaja poletno reprezentančno odkritje, pa tudi ob pomoči soigralcev ne bo mogel docela zakrpati vrzeli na položaju krilnega centra. Mike Tobey ob tem kot prvi center še išče pravi ritem, a je jasno, da je na obeh položajih pod košem slovenska izbrana vrsta šibka.

Reprezentančno težišče je tako že lep čas na zunanjih položajih, kjer ima seveda glavno besedo prav Dončić. Ob tem pa bi se težko znebili občutka o tem, da se je preostali del dolgoletnega reprezentančnega jedra že odmaknil od svojega zenita, dotok mladega rodu, ki ga predstavljata Žiga Samar in Gregor Glas, pa še ni tako izrazit in dozorel, da bi govorili o gladkem generacijskem prehodu.

Močni tekmeci v pripravah so vse orisane pomanjkljivosti le osvetlili. Slovenija je imela nemalo težav v skoku in obrambi, fizično in tekaško pogosto ni bila kos igralnemu ritmu, v napadu pa so košarkarji na parketu v posameznih akcijah pogosto ostajali brez stika z žogo in s tem posledično tudi brez želene pripravljenosti na trenutek za met. Vidna in kar pričakovana je bila tudi velikanska razlika v igri z Dončićem in brez njega. Najbolj pa so v oči bodla velika nihanja, ki so pravzaprav posledica vsega naštetega.

Slovenija torej na svetovni oder ne stopa kot članica ožje skupine favoritov. Zdi se, da bo velik izziv že preboj v četrtfinale, saj jo za pot do Manile po prvem skupinskem delu z Venezuelo, Gruzijo in Zelenortskimi otoki čaka tudi trenutek resnice ob križanju s sosednjo skupino E, v kateri ob že “odpisanih” Japoncih domujejo Avstralci, Finci in Nemci.

Vse o košarkarskem svetovnem prvenstvu na Japonskem, Filipinih in v Indoneziji, ki ga na naši spletni strani podrobno spremljamo, si lahko preberete na Sportklubovi podstrani SP 2023.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)

Najbolj brano - Košarka