Kateryna Iakovlenko. Foto: osebni arhiv /Aliona Lobanova
Kateryna Iakovlenko. Foto: osebni arhiv /Aliona Lobanova

Ukrajinci se ne bojujejo le na bojišču, temveč tudi za to, da bi bil v kulturi in umetnosti slišan njihov glas. Umetnost je pomembna tudi v obdobju vojne, je bila ena od misli, ko se je prejšnji mesec na beneškem bienalu kljub številnim izzivom odprl ukrajinski paviljon. Podobno razmišlja tudi Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka in piska, ki je v Ljubljani na povabilo Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno. V njem ni predstavila le del, ki nastajajo trenutno, temveč se je ozrla tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine in nasilja.

Tako kot se v zgodovini ponavljajo določena nasilna dejanja, se ponavljajo tudi teme v umetnosti, pravi raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. Prepričana je tudi, da vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom, zato je o odzivu na grozote treba razmišljati širše. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v intervjuju s Kateryno Iakovlenko.

Vabljeni k branju intervjuja!


Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo nekatera nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo nekatere teme. Ko vidimo vse te starejše podobe žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, lahko globlje in celoviteje razumemo dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno, ter hkrati prepoznamo nadaljevanje te nevidne tradicije.

Kateryna Iakovlenko

Najin pogovor bi začela bolj splošno – s pomenom umetnosti v obdobju vojne. To je bilo tudi vprašanje, ki ga je v Benetkah postavila ekipa vašega nacionalnega paviljona. Gre za neverjetno zgodbo o uporu – sokuratorka Maria Lanko je dele skulpture v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva, na tiskovni konferenci pa so med drugim poudarili, kako pomembno je, da je glas Ukrajincev v tem času slišan. To je seveda le eden izmed vidikov pomena umetnosti v vojnem obdobju, saj ta lahko daje tudi uteho, dokumentira dogajanje in podobno … Kako sami gledate na njeno vlogo v tako težkih časih?
Kultura in umetnost sta vedno pomembni, a med vojno vlivata ljudem upanje in na neki način vplivata na njihova čustva, hkrati pa postajata področje premisleka o prihodnosti. Prav razmišljanje o prihodnosti je eden izmed načinov upiranja vojni, ki želi našo prihodnost ukrasti. Dokumentiranje resničnosti, izražanje svojih čustev ali drugačno umetniško ustvarjanje pomaga pri zamišljanju prihodnosti, kakršno bi si želeli. Dandanes je umetnost tudi zelo povezana s preteklostjo – da bi izoblikovali pogled na prihodnost, moramo najprej znova razmisliti o svoji zgodovini. Všeč mi je drža ustvarjalcev našega ukrajinskega nacionalnega paviljona … Imeli so veliko težav s prevozom umetniškega dela do Benetk. Veliko izzivov je bilo, ne glede na to pa so nadaljevali delo, čeprav je bilo težko. In ti izzivi nam pomagajo razumeti, kakšne so naše vrednote in kaj zagovarjamo.

Je ta povezava med razmislekom o prihodnosti, sedanjosti in preteklosti tudi razlog, da ste v svoje predavanje o moči umetnosti v obdobju vojne v Ljubljani zasnovali tudi ob primeru starejših del, ki se posvečajo temam, kot so na primer izguba, žalost, deportacija ‒ ki torej ne govorijo tako neposredno o (trenutni) vojni? Kaj lahko izvemo, če sodobnejša dela, ki nastajajo v trenutni vojni, postavimo ob starejša?
Povezava med sodobno umetnostjo in modernistično tradicijo je bistvena, četudi v resnici ne moremo govoriti o neposredni povezanosti; to razmerje med njima nam omogoča uvid v razumevanje različnih procesov. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo nekatera nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo nekatere teme. Ko vidimo vse te starejše podobe žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, lahko globlje in celoviteje razumemo dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno, ter hkrati prepoznamo nadaljevanje te nevidne tradicije. Čeprav teh umetnikov morda ne moremo neposredno povezati, imajo še vedno nekaj skupnega, recimo to, da prihajajo z istega območja. Pomembno je, da govorimo o težavnih poglavjih naše preteklosti, da govorimo o žrtvah, na drugi strani pa moramo tudi razumeti, da ni vse črno-belo, in prepoznati ter reflektirati svojo vlogo v teh tragedijah, razmisliti, ali bi lahko kaj spremenili, tudi s kulturo recimo. Na podlagi tega bi lahko bolje razumeli, kako se moramo ob podobnih dogodkih odzvati danes. Mislim, da je preteklost izjemno pomembna, predvsem v našem primeru, ker smo opazili, da je veliko poglavij in osebnosti iz zgodovine pozabljenih. Zdaj je čas, da o njih govorimo.

Danes je zelo pomembno znova razmisliti o tem, kaj je krajina – da to niso le lepe podobe Karpatov in step ali pa tudi urbanih naselij, temveč moramo prepoznati, da so vse uničene stavbe, tanki in ostanki vojaške opreme postali del naše krajine in identitete. In na to ne smemo pozabiti. Vsi ti mrtvi ljudje, ki so trpeli, so zdaj tudi del naše krajine in naše tradicije.

Kateryna Iakovlenko

Kako pa je z ukrajinsko zgodovino umetnosti? Kaj lahko poveste o njej?
To je pravzaprav zelo zanimivo vprašanje. Vedno smo se trudili začrtati zgodovino naše umetnosti, vendar je to zahtevno, saj je na akademskem področju tradicija sovjetske, še posebno ruske umetnosti, dominantna. Nekaj o tem pove, če si podrobneje preberete biografije nekaterih umetnikov, recimo Kazimirja Maleviča ali Aleksandre Ekster, katere dela je mogoče videti na beneškem bienalu. Aleksandra Ekster je bila zelo povezana z ukrajinsko ljudsko umetnostjo in tradicijo. Zanimali so jo ljudski in kmečki običaji, to lahko opazimo tudi v njenem avantgardnem delu. Omenimo še recimo Vasila Jermilova, ki je pogosto razumljen kot ruski umetnik. Njegova dela so zelo barvita, barve, ki jih uporablja, pa so značilne za ukrajinsko tradicijo. Vse te podrobnosti nam pričajo o tem, da je del naše zgodovine zakrit. Seveda so bili vsi ti umetniki del širših, svetovnih tokov. V nekem obdobju so bili ti umetniki seveda vplivni, za nas pa je pomembno, da lahko upoštevamo tudi njih, ko govorimo o kulturni identiteti in nacionalni identiteti. Lahko bi naštela še več podobnih primerov. Dobro znani armensko-gruzijski filmski režiser Sergej Paradžanov je na primer zelo pomemben za ukrajinsko kinematografijo, tudi kot predstavnik novega vala poetičnega filma, ki ga ne najdete v Rusiji. V Rusiji te tradicije ni, najverjetneje tudi zato, ker je povezana z ljudsko umetnostjo. Paradžanov je bil zaradi homoseksualnosti dolgo zaprt v Donbasu, nato pa so mu neki ljudje pomagali pobegniti iz Sovjetske zveze. V intervjuju za francoski radio je rekel, da je lepo živeti zunaj države, vendar ne moreš biti zares svoboden, ker se vedno znova spomniš na to, kaj se dogaja v tvoji domovini. Živel je v Kijevu, navduševala ga je ukrajinska tradicija in mislim, da je gotovo tudi on del naše kulture. Rada pa bi podarila, da ga ne omenjam kot samo ukrajinskega režiserja – saj poskušam identiteto razumeti v širšem pomenu – ampak kot armensko-gruzijsko-ukrajinskega.

Rekla bi, da imam med svojimi prijatelji na Facebooku resne ljudi, ki po večini ne objavljajo podob sončnih vzhodov in zahodov, ampak že pred napadom smo živeli v tesnobnem obdobju, spraševali smo se, ali se bo začela vojna ali ne. Prizori sončnih zahodov in vzhodov so bili tedaj na neki način za nas zaradi repetitivnosti najbolj realni – sonce vsak dan vzide in zaide in to gibanje pomeni, da se življenje nadaljuje, to pa nas vrača k razmišljanju o prihodnosti, o tem, da imamo prihodnost.

Kateryna Iakovlenko

Kot ključno za ukrajinsko umetnost pa ste omenili tudi krajino. Ob tem sem se spomnila na besede naše umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc, da je krajina pomemben motiv pri številnih mladih narodih, pri katerih morda ni velikih herojskih mitologij, ki bi jih umetniki lahko upodabljali. Kako je krajina navzoča v ukrajinski umetnosti in kako se zaradi vojne spreminja dojemanje, pogled nanjo?
Strinjam se glede pomena krajine pri oblikovanju nacionalne zavesti, je pa tudi zelo pomembna tema ob dogodkih, kot je vojna, saj moramo znova razmisliti o svoji tradiciji in zgodovini. Zato danes pogosto razmišljam o krajini, rekla bi, da je ta tema močno povezana tudi z okoljsko problematiko, ki je že dlje časa zelo pomembna v mednarodnem okviru. Za Ukrajino pa so ekološka vprašanja še posebno v ospredju – zaradi Černobila in drugih katastrof, tudi vojn, ki so vplivale na okolje. Naj omenim eno izmed umetniških del. Fotograf Artem Humilevskiy deluje na periferiji in ustvarja predvsem avtoportrete. Je velik človek močnejše postave in na eni izmed fotografij se s telesom prilagaja notranjosti velikega drevesa, ki je padlo zaradi strele in je prebarvan na rdeče. Zame je zelo pomembno tudi vprašanje, kako poskušamo videti svoje mesto v tej krajini, kako se soočamo z okoljem in družbo, saj se je vse spremenilo in s tem tudi naše zaznavanje realnosti. Zato moramo na novo razmisliti o svojem mestu v državi. Gre pa tudi za vprašanje korenin in tradicije. Danes je zelo pomembno znova razmisliti o tem, kaj je krajina – da to niso le lepe podobe Karpatov in step ali pa tudi urbanih naselij, temveč moramo prepoznati, da so vse uničene stavbe, tanki in ostanki vojaške opreme postali del naše krajine in identitete. In na to ne smemo pozabiti. Vsi ti mrtvi ljudje, ki so trpeli, so zdaj tudi del naše krajine in naše tradicije.

V tem kontekstu me je ganil tudi vaš zapis v enem izmed člankov, citiram: nekaj tednov pred ruskim vojaškim napadom na ukrajinsko ozemlje so bila moja družbena omrežja polna podob sončnih vzhodov, zahodov in pokrajin. 24. februarja pa nam je bila lepota sončnega vzhoda ukradena.
Rekla bi, da imam med svojimi prijatelji na Facebooku resne ljudi, ki po večini ne objavljajo podob sončnih vzhodov in zahodov, ampak že pred napadom smo živeli v tesnobnem obdobju, spraševali smo se, ali se bo začela vojna ali ne. Prizori sončnih zahodov in vzhodov so bili tedaj na neki način za nas zaradi repetitivnosti najbolj realni – sonce vsak dan vzide in zaide in to gibanje pomeni, da se življenje nadaljuje, to pa nas vrača k razmišljanju o prihodnosti, o tem, da imamo prihodnost. To je za nas zelo pomembno in tako se ljudje poskušajo prizemljiti – zelo težko se je zbrati, kadar nenehno razmišljaš o vojni.

Kako pa se je vloga družbenih omrežij spremenila med vojno v Ukrajini?
Na začetku so imela družbena omrežja veliko moč. Opisala bom nekaj primerov. Pri nas obstajajo samoorganizirana stanovanjska združenja, znana s kratico OSBB; v okviru teh imamo tudi skupinske klepete na Vibru, recimo, ime skupine pa je po večini naslov zgradbe. Takemu skupinskemu klepetu se zlahka pridruži kdor koli. In po napadu so vsi začeli spreminjati imena teh klepetov, da Rusi ne bi imeli informacij o tem, kje so ljudje, vključeni v klepet. Rusi se namreč hitro lahko vključijo v klepet in zastavijo preprosta vprašanja kot: Je pri vas tiho? Kako je pri vaših sosedih? In tako pridobijo informacije, ki jih želijo. Preimenovanje teh skupin pa jih dezorientira. Vse te samoorganizirane skupine prebivalcev so torej spreminjale imena, spreminjale pa so tudi fotografije in jih zamenjale s fotografijo ukrajinske zastave. Na koncu tedna so se torej vse te skupine imenovale "naša hiša" in je bilo nemogoče najti konkretno zgradbo. Obveščali smo se tudi glede tega, kje so ruski tanki – ljudje, ki so jih videli na določenem območju, so to sporočili naprej in tako je informacija dosegla obrambne sile. Družbena omrežja so torej pomagala pri združevanju in poenotenju ljudi, so pa tudi način, kako smo izkazali svoj odpor, saj nam nihče ni verjel, da bomo zdržali tako dolgo. Vsem se je to zdelo nemogoče, a je postalo mogoče tudi zaradi družbenih omrežij.

Vlada Ralko: Kyiv Diary. Foto: WikiArt/©Vlada Ralko
Vlada Ralko: Kyiv Diary. Foto: WikiArt/©Vlada Ralko

To preimenovanje me spominja na primer, ki ste ga opisali na predavanju – namreč prebarvanje uličnih znakov in imen ulic s podobnim namenom dezorientacije. V tem okviru pa ste v nekem članku omenjali še gospo, ki je v znamenje upora ruskim vojakom delila sončnična semena, češ da bodo zrasle sončnice, ko bodo padli v boju. Zastavlja se vprašanje, ali take poteze na neki način lahko razumemo tudi kot umetniške. Se meja med aktivizmom, umetnostjo in uporom v vojni spremeni?
Mislim, da kadar gre za tovrstno emancipatorno gibanje, na neki način vsi ljudje postanejo umetniki. Morda je to imel v mislih Joseph Beuys, ko je dejal, da je vsak človek umetnik. Za to je potreben tudi pogum – ko nekdo prebarva imena ulic ali krajev, to od njega zahteva moč in zavedanje, zakaj to počne in zakaj tako. Prepričana sem, da vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško potezo in aktivizmom ali samo delovanjem človeka, ki se brani. Na predavanju sem omenila Tarasa Ševčenka in pokazala njegove slike, kot vemo, pa je bil tudi pisatelj. Po ekspediciji na Ural je napisal pesem, v kateri je sekira nekaj, s čimer se branimo. Dejansko gre za zelo ljudski, kmečki prizor, sekira je po večini povezana s sekanjem dreves ali delom pri hiši, po ukrajinski tradiciji pa je njeno mesto vedno ob vratih. Če vstopi sovražnik, torej lahko zagrabiš sekiro in se braniš, četudi nimaš pravega orožja. Omenila sem tudi umetnico Vlado Ralko, ki je v svoji seriji Majdanski dnevnik uporabljala veliko takih podob. V svojem delu vseskozi pripoveduje o svojih osebnih izkušnjah in izkušnjah žensk in jih je upodobila s temi sekirami ‒ to je po mojem mnenju postalo simbolično v kontekstu današnje Ukrajine. Imamo namreč zelo močno gibanje številnih žensk, ki so matere, žrtve, ampak se skušajo braniti. Zagrabijo torej sekiro in gredo v boj. V ukrajinski vojski je kar veliko žensk, nekatere pa izberejo tudi drugačno pot upora. Dandanes je to postalo simbol.

Sorodna novica Ženske na beneškem bienalu prvič v večini. Posebna razstava za Ukrajino.

Če se ne motim, je prav fotografija zaščitenega kipa Tarasa Ševčenka ena tistih, ki so zakrožile po spletu in ki prikazujejo, kako varujete svojo dediščino. V kontekstu prepleta umetnosti in upora pa se mi je zdelo zanimivo, da je del Ukrajinskega trga, posebnega prostora na beneškem bienalu, namenjenega vojni umetnosti, tudi postavitev iz teh vreč, ki nas takoj spomni na zavarovani kip. Kot da je torej dejanje upora, zaščite, postalo umetniško delo …
Ja, ampak pravzaprav se je način, kako varujemo svojo dediščino, spremenil – ne uporabljamo več teh vreč, ampak gradimo nekakšne velike škatle za skulpture in spomenike. Omeniti moram tudi fundacijo za ohranjanje dediščine, ki jo je ustanovilo nekaj naših kulturnih menedžerjev in direktorjev institucij, pobudo pa je dala Olha Honchar, vodja muzeja teritorij terorja v Lvovu, v katerem hranijo sovjetske propagandistične spomenike. Nujno je imeti različne strategije ščitenja dediščine. Pomembno je govoriti tudi o Mariupolju, v katerem so Rusi zaplenili dela številnih pomembnih umetnikov, recimo Ivana Aivazovskega, saj nam jih ni uspelo pravočasno shraniti na varno. Potem so tu še mozaiki, ki jih nismo mogli umakniti s stavb, katerih del so. Največ teh mozaikov je prav v središču mesta, ki je bilo najbolj bombardirano. Med avtorji mozaikov je recimo umetnica Alla Horska, ki je bila rojena v Jalti v rusko govoreči družini. Potem so se preselili v Kijev, tam je študirala in spoznala skupino ukrajinskih kulturnikov in aktivistov, ki so se bojevali za človekove pravice. Zelo so jo navdušili, začela se je učiti ukrajinski jezik in se v svojem delu navezovala na ukrajinsko tradicijo. Zame je to primer, kako si lahko Ukrajinec, tudi če to nisi po rodu. Ustvarjala je predvsem monumentalna dela, pri katerih ji je bilo pomembno tudi sodelovanje z drugimi, saj jih težko ustvariš sam. Za njeno generacijo so bile te nove oblike povezovanja zelo pomembne.

Varovani kip Tarasa Ševčenka v Harkovu. Foto: EPA
Varovani kip Tarasa Ševčenka v Harkovu. Foto: EPA

Če se vrnem malce nazaj, sem ob temi pokrajine želela izpostaviti še spominjanje in spomenike, kako je to navzoče v vaši misli in umetnosti?
Mislim, da smo o tej temi začeli znova razmišljati leta 2014, ko je bilo temu posvečenih tudi nekaj velikih razstav in konferenc. Tema spomina in obeleževanja je postala zelo pomembna v antropoloških in zgodovinskih krogih, umetniki o tem seveda razmišljajo nekoliko drugače. Je pa tedaj bilo vzpostavljenih tudi nekaj manjših organizacij, ki skrbijo za sovjetsko dediščino. Poudariti moram, da ne zavračamo vsega iz tega obdobja, le na novo želimo razmisliti o temah, kot so komemoracija in počastitev, umetniška vrednost spomenikov in podobno. Bilo je težavno obdobje, priznati pa moramo, da je imelo tudi pozitivne plati in da so bili tedaj aktivni tudi veliki ljudje.

Ker sva govorili o krajini in spominu, naj omenim še performans Yaroslava Futymskega z naslovom Kdo so vsi ti ljudje, ki so videli isto pokrajino. V Poninki v regiji Hmelnicki je stal na kamnu, v ozadju katerega se razprostira jezero, njegova dvignjena roka je bila zavita v zaščitni material, ki je gorel, kot da bi bila njegova dlan bakla, on sam pa živeči spomenik. Nanašal se je na stavko delavcev v tamkajšnji tovarni papirja leta 1905. Čeprav so tedaj vsi veliko govorili o enakosti, je bil ta protest zatrt, ljudje so bili zatrti. To delo nas torej spomni tudi na sovjetsko preteklost in neenakosti, ki so tedaj obstajale. Umetnik se spominja teh dogodkov in tovarne, ki ne obstaja več. Gre za pozabljen del zgodovine. Sprašuje se, kako se lahko tega spominjamo, da ne bomo ponavljali starih napak.

Posnetek s predavanja Kateryne Iakovlenko v Ljubljani. Foto: Arhiv DUM
Posnetek s predavanja Kateryne Iakovlenko v Ljubljani. Foto: Arhiv DUM

Že prej sva govorili o temi žensk v umetnosti, s katero se ukvarjate in ki se mi zdi prav tako pomembna v okviru odnosov moči, vojne in vsega tega, o čemer govoriva ‒ pisanja zgodovine in neslišanih zgodb. Če se prav spomnim, ste omenili, da je z ženskami v Ukrajini tradicionalno povezana tudi pokrajina.
Zdi se mi, da je povezava med pokrajino in podobo ženske zelo tradicionalna ter navzoča v številnih kulturah. A s pokrajino lahko povežemo tudi emancipatorni vidik. Na primer, sama sem rojena v industrializiranem okolju in vselej me je navduševalo, kako narava prodira skozi industrijske objekte. V tem namreč vidim veliko moč majhnih dreves in bilk, ki rastejo skozi kovinske površine in industrijske objekte. Mislim, da je feministična ideja ta hip za nas zelo pomembna, saj nam pomaga razumeti, kaj pomeni enakost. Feministični pogledi in študije spolov namreč kažejo raznovrstnost ter vključujejo veliko izkušenj in tudi naša prihodnost bi morala biti vključujoča. V devetdesetih letih smo imeli pomembno gibanje v literarni kritiki, ki je v dekolonialnem in postkolonialnem vidiku premišljevala sovjetsko preteklost. Mislim, da je danes ta intelektualni krog širši. Prav tako danes ne govorimo o postkolonialni, temveč o dekolonialni identiteti, da bi s tem zares spremenili položaj. Zanimivo pa je, da v vizualni umetnosti tedaj ti razmisleki niso bili tako zelo navzoči, na tem področju so prevladovali moški, v literarnih krogih pa že dolgo najdemo odlične raziskovalke. Morda zato, ker so se vizualne umetnice pogosto obrnile k donosnejšim poklicem. Danes je ideja o ženski perspektivi bolj navzoča in mislim, da nas uči tudi o konfliktu, vojni, kulturi in patriarhalnem sistemu. Prav tako tudi o sami državi, ki jo po mojem mnenju moja generacija dojema drugače. Upoštevane so tudi manjšine in ranljive skupine. In to je za nas ključno. Zato bi moralo to vplivati oz. se prenesti tudi na našo politiko. Imeli smo pobude za ženske kvote v parlamentu, a to ni dovolj. Še vedno se moramo truditi, da bi jih bilo več.

Če neki ruski umetnik nasprotuje Putinu, to ne pomeni nujno, da podpira Ukrajince. Veliko umetnikov, ki v praksi kritizirajo Putina, kljub temu poveličuje rusko kulturo, na Ukrajino pa gledajo imperialistično.

Kateryna Iakovlenko

Ukrajinske ustvarjalce in mislece danes pogosto doleti vprašanje: ali bi bili pripravljeni sodelovati z Rusi, ki nasprotujejo Putinu? Občutek imam, da je ukrajinski odgovor enoten: ne. Pavlo Makov, ki letos zastopa Ukrajino na beneškem bienalu, je recimo dejal, da v tem trenutku dialog ni možen in da je pot do vojne pomagal tlakovati tudi ruski kulturni kolonializem. Ker se mi zdi, da preostali svet pogosto preseneča vaša neomajnost pri tem vprašanju, se sprašujem, ali je to tudi zato, ker nam manjka določen vpogled, morda prav v kolonialistično plat ruske kulture?
V resnici gre za precej široko vprašanje, ki obsega veliko vidikov. Pavlo Makov je na primer povedal tudi, da so ga povezovali z južnoruskim slikarskim valom, to pa nima nobenega smisla. Ni bil del takega gibanja, niti takega gibanja ni bilo. Poleg tega je v osemdesetih in devetdesetih letih ruska umetnost veljala za hladno, ukrajinska pa toplo. Kaj to sploh pomeni? To je precej nenavadno in neprofesionalno razumevanje ukrajinske umetniške tradicije. Poleg tega imamo na primer tudi konceptualno umetnost in v ukrajinski umetnosti ni samo enega gibanja. Bi pa rekla, da so naša trdna politična prepričanja povezana tudi s krimskim vprašanjem, saj se v pogovoru z ruskimi intelektualci še vedno pogosto pokaže nerazumevanje tega, kaj se je pravzaprav v preteklosti dogajalo s Krimom. Poleg tega to široko vprašanje vključuje zgodovino množičnega zatiranja in ubijanja v različnih obdobjih, pa tudi poskus razumevanja, kako je to vplivalo na nas. Dodala bi še, da če neki ruski umetnik nasprotuje Putinu, to ne pomeni nujno, da podpira Ukrajince. Veliko umetnikov, ki v praksi kritizirajo Putina, kljub temu poveličuje rusko kulturo, na Ukrajino pa gledajo imperialistično. Čeprav sem sama odraščala na ruskem govornem območju, se sploh nisem navduševala recimo nad Puškinom, in če govorimo o sodobni popularni kulturi, sta name bolj vplivali zasedbi The Prodigy in Tupac kot pa ruska glasba.

Trenutno je vaš glas v svetu bolje slišan, a verjetno se ta pozornost po koncu vojne ne bo nadaljevala, to pa je lahko problematično. Kako gledate na vprašanje omejene pozornosti? Ta problem bi sicer povezala še z nečim, kar je poudarila ekipa ukrajinskega paviljona, namreč da je ključno, da svet ukrajinskih ustvarjalcev ne sme dojemati le kot žrtve, temveč kot profesionalce, ki lahko prispevajo pomembna dela in misli.
Se strinjam. Zato se tudi vedno vračam k zgodovini in ponavljam imena umetnikov, ki so bili del mednarodnega konteksta. Veliko lahko ustvarimo, če imamo možnosti za to. Čeprav je zdaj več pogovorov o Ukrajini, njeni kulturi in umetnosti, to ni dovolj. V akademski in umetniški sferi še vedno močno prevladujejo Rusi. Zelo veliko diplom in magisterijev je bilo napisanih o sodobnem ruskem umetniku Pavlenskem, skoraj nihče pa ne piše o ukrajinskih umetnikih. Zdaj se to malo spreminja, vendar je še vedno premalo informacij dostopnih v angleščini. Čeprav se trudimo širiti znanje o naši kulturi in umetnosti, me skrbi, da se bo pozornost po koncu vojne zmanjšala. Na drugi strani pa si želim verjeti, da bo prevladalo razumevanje, da je nujen dekolonialistični pogled v kontekstu celotne Evrope. O vodenju in moči je treba premisliti tako, da bomo vključili različne izkušnje. Preostale države imajo zdaj priložnost, da podprejo Ukrajino in postanejo del gibanja, ki znova razmišlja o politiki.

Kateryna Iakovlenko: Umetnost je tudi način razmišljanja o prihodnosti, ko razmišljaš o prihodnosti, pa se upiraš vojni, ki želi to prihodnost uničiti