Dilema, ki smo jo v zadnjih letih, ali bolje v desetletju ali dveh, že neštetokrat slišali. Ki jo znanstveniki ponavljajo in je morda prav zaradi tega ne slišimo več dovolj izrazito. Ali pa se čutimo tako nemočne, da nam to jemlje voljo do ukrepanja. In kaj bi človek v takem trenutku pričakoval od naših najpametnejših, naših voditeljev? Najbrž to, da bi si vzeli čas in pregledali vse možnosti, kako priti do energije na najbolj vzdržen način, kako zmanjšati njeno porabo in porabo materialnih dobrin, pretehtali, kaj določeni ukrepi ali spremembe pomenijo za nas in okolje, in nekako prišli do kompromisa, katera pot nam bo s čim manj stranskimi posledicami omogočila preživetje.
Hidroelektrarne nam jemljejo marsikaj, vetrne in sončne tudi. Ampak jedrske in termoelektrarne tudi. Kaj je večja škoda, posejati tisoče vetrnic po naših poljih, hribih, uničiti še zadnje »nekoristne« površine in s tem uničiti habitate mnogim tam živečim bitjem, ki jim že zdaj vse bolj jemljemo življenjski prostor? Je morebitni hrup vetrnih elektrarn (če je res tako hud) hujši od onesnaževanja termo ali jedrskih elektrarn? Ali bomo s povečanim številom zajezitev, vetrnic, bolj škodili okolju, pač na drugačen način, kot z jedrskimi elektrarnami? Kajti jedrske elektrarne dajejo stabilen vir energije, vetrna in sončna energija pa izrazito nihata, zato za naše udobje potrebujemo neke vire, ki to izravnavajo ali kompenzirajo … Če elektrificiramo večino prometa, bomo potrebovali še mnogo več elektrike, kot je proizvedemo zdaj. Pa je že zdaj ni na pretek. Kako se prilagoditi spremembam?
Vprašanj je ogromno. Odgovorov ne bomo dobili na dlani. A še vedno nimamo ekipe, ki bi se lotila vsesplošne ocene in primerjave vseh posegov in posledic. Delujemo bolj ali manj na slepo, nekateri preboji pa so, žal, premalo za uspešno globalno usmeritev.
