Košárka
V tiskani in spletni izdaji Dela skupaj z ZRC SAZU soustvarjamo besede tedna. Ta teden smo izbrali besedo košárka.
Odpri galerijo
Beseda tedna. FOTO: Delo
Po porazu v polfinalu pred zaslonom še naprej živčno grizem svinčnik (ki je pri roki ravno zaradi tega). Točka! Ena sama točka! In spomin me nehote prestavi v leto 1970. Uglajeni gospod, ki je pri nas doma gledal prenos svetovnega prvenstva, Karol Pahor, skladatelj, mi pojasnijo pozneje, je nenadoma planil iz hiše in se mimo vrta zakadil proti sosedom, v slepo ulico. Ko se je čez čas na videz spokojno z umerjenim korakom mimo mene vrnil na pravo pot, sem še vedno čutila silovitost njegovih čustev.
Moj prvi, otroški stik z močjo športne gorečnosti. Kako je mogoče, da je košarka, ki je v svoji sodobni različici komajda dvakrat starejša od mene, taka stalnica v naših življenjih? Lepota športa, ki združuje individualno virtuoznost s kolektivnim, intelektualno in fizično moč z neskončno kombinatoriko, ki polni koše brez dna, res zasvaja. Ampak tu je še nekaj več. Kot da se slovenska košarka ves čas razvija v dialogu s stereotipi »slovenskega narodnega značaja« ter pregovornemu individualizmu in zavisti navkljub v kolektivnem preraja trpečo slovensko dušo, ki se zaradi »narodove majhnosti« ne more prav razmahniti.
Da se je treba za uspeh v polnosti in brez predsodkov zavedati svojih lastnih zmožnosti, jih ceniti in razvijati, je lekcija, ki nam jo naši košarkarji, druge ekipe in vrhunski športniki delijo že več let. Tako da, fantje, s kolajno ali brez ste danes zmagovalci, saj je vsak poraz za vas pot do naslednje zmage. Na premik v drugih glavah še čakamo.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.
Moj prvi, otroški stik z močjo športne gorečnosti. Kako je mogoče, da je košarka, ki je v svoji sodobni različici komajda dvakrat starejša od mene, taka stalnica v naših življenjih? Lepota športa, ki združuje individualno virtuoznost s kolektivnim, intelektualno in fizično moč z neskončno kombinatoriko, ki polni koše brez dna, res zasvaja. Ampak tu je še nekaj več. Kot da se slovenska košarka ves čas razvija v dialogu s stereotipi »slovenskega narodnega značaja« ter pregovornemu individualizmu in zavisti navkljub v kolektivnem preraja trpečo slovensko dušo, ki se zaradi »narodove majhnosti« ne more prav razmahniti.
Da se je treba za uspeh v polnosti in brez predsodkov zavedati svojih lastnih zmožnosti, jih ceniti in razvijati, je lekcija, ki nam jo naši košarkarji, druge ekipe in vrhunski športniki delijo že več let. Tako da, fantje, s kolajno ali brez ste danes zmagovalci, saj je vsak poraz za vas pot do naslednje zmage. Na premik v drugih glavah še čakamo.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.
