Pred sezono smo šli v reorganizacijo ekipe A in angažirali tudi novega trenerja, zato so bili cilji temu primerno namenoma postavljeni visoko. Neizpolnjen cilj je kolajna na svetovnem prvenstvu v Oberhofu. Ali je bilo to realno ali ne, je drugo vprašanje, vendar če ne bi bilo smole z zdravjem Faka in Lampičeve, bi morda lahko tudi prišli do nje. Vse drugo smo bolj ali manj dosegli, kljub temu pa smo v pokalu narodov pri moških ostali na enajstem mestu. Do desetega mesta nam je zmanjkalo 16 točk, tako da bomo imeli v novi sezoni enega tekmovalca manj v svetovnem pokalu, so pa dekleta na 16. mestu in bodo namesto treh lahko nastopila štiri. Skratka, v veliki meri so cilji izpolnjeni, ne pa vsi.
Prihod Ricca Grossa na mesto glavnega trenerja je bil zadetek v polno. Ali bo ostal tudi v prihodnji sezoni?Z njim imamo podpisano pogodbo do olimpijskih iger, tako da na tem delamo in tudi on je zadovoljen, vedno pa so možne izboljšave. V tej zgodbi je glavni problem le v tem, da smo v določenih zadevah omejeni, ker je bil on do zdaj navajen velikih, bolj bogatih sistemov. Kar je v naši moči, bomo skušali urediti in absolutno računamo, da bo ostal z nami vse do olimpijskih iger. Tisto, kar je bil moj osnovni cilj, ko sem prevzel mesto vodje panoge za biatlon – postaviti ekipo, ki bo enotno dihala, v kateri bo prava energija in kemija, smo dosegli.
Kaj je Gross prinesel novega v slovensko reprezentanco?Prvič je to njegova karizma, saj je do zdaj delal v vrhunskih reprezentancah, da o njegovi tekmovalni karieri niti ne govorimo. Potem je tu njegov odnos do tekmovalk in tekmovalcev, do trenerjev in kadra, ki je okoli njega. Vnesel je nemško doslednost, vzpostavil red in avtoriteto. Pozitivno je tudi to, da ni obremenjen z nobeno našo zgodovino in našimi internimi zadevami, tako da je delal neodvisno, strokovno, kot si je zamislil.
Druga pozitivna stvar, ki se je zgodila slovenskemu biatlonu, je tudi prihod Anamarije Lampič, ki je s svojo pozitivno energijo in nasmehom preporodila žensko reprezentanco.Se strinjam, kot da je z njenim prihodom posijalo sonce v meglo, dejansko je z njo prišla pozitivna energija. Pa ne samo v ženskem delu ekipe, saj je bila združena z moško ekipo. S tem ko je prišla, je za sabo potegnila vse druge, skratka, zgolj njen prihod ocenjujemo samo pozitivno. Vse nas je šokirala s svojim tekom, je pa prav tek tista osnova, na kateri bo lahko gradila. V streljanju leže je že dokazala, da je usvojila tehniko streljanja in da je sposobna zadeti vse tarče, v streljanju stoje pa še mora dobiti stabilnost, kar bo njena naloga v prihodnji sezoni.
Velik napredek je v letošnji sezoni naredila Polona Klemenčič, ki je tekaško že povsem konkurenčna najboljšim na svetu.Pred sezono bi dejal, da je možen takšen napredek in da upam na dobre rezultate, priznam pa, da ni nihče verjel, da je možen takšen preskok, kot ga je naredila Polona. Do letošnje sezone je bilo vprašanje, ali se bo uvrščala med 60 najboljših, zadovoljni smo bili že s kakršno koli točko, v letošnji sezoni pa se že skorajda redno uvršča okoli dvajsetega mesta. Svetovni pokal je končala na 28. mestu, nastopala je na tekmah v skupinskem startu, tako da so zdaj pred njo novi mejniki. Vendar od nje ne smemo pričakovati, da bodo tako veliki preskoki tudi v prihodnji sezoni, kajti bolj ko greš proti vrhu, težje je.
Kaj pa druge, mlajše biatlonke – imamo aktualno svetovno mladinsko prvakinjo Kajo Zorč, nekdanjo svetovno mladinsko prvakinjo Leno Repinc, tu je še Klara Vindišar –, ki so tudi dobile priložnost na tekmah svetovnega pokala? Je poskrbljeno, da ne bodo prehitro prenehale tekmovati, kar se je v preteklosti že dogajalo?To je težava, s katero se soočamo v vseh športnih panogah. Vse to je del razvoja, dejstvo pa je, da ko so tekmovalke ali tekmovalci enkrat na razcepu med študijem in športno potjo, je na nas, da jim omogočimo pogoje, da bi lahko do konca razvili svojo nadarjenost. Ob financah so največja motivacija rezultati, ki jih dosegajo, zato moramo narediti vse, da jim bomo priskrbeli čim boljše pogoje za trening.
Tudi mlajši del moške ekipe je v letošnji sezoni naredil velik napredek. Alex Cisar je lani že bil med tistimi, ki so kolebali, ali se stoodstotno predati biatlonu ali delati kaj drugega, pred letošnjo sezono pa se je vendarle vrnil.Da, res je, toda po letošnji sezoni verjamem, da teh dvomov nima več. Razveseljivo pa je, da so tako on kot Anton Vidmar in Lovro Planko prišli do svojih najboljših rezultatov v članski konkurenci. Največje presenečenje je Toni, Alex je vse bližje najboljšim, Lovro je presenetil s kolajno na evropskem prvenstvu. Ampak vsi trije so že v mladinskih kategorijah posegali po kolajnah, zato je logično, da imajo visoke ambicije tudi med člani.
Če je bil pri mlajših tekmovalcih opazen napredek, to ne velja za Miho Dovžana in Roka Tršana. Zdaj, ko imata konkurenco, bi morala imeti še dodaten motiv.Z obema me še čaka pogovor, da vidimo, koliko motiva še imata, kje se vidita … Odlično je, da imamo zdaj konkurenco, da so mlajši pritisnili. Pogoji so za vse enaki, zdaj pa je tu le še vprašanje motiva. Upam in verjamem, da vse obdržimo in gremo naprej, saj potrebujemo vsakega od njih. Trenutno imamo idealno kombinacijo starejših tekmovalcev, ki že imajo kilometrino, in mlajših, ki želijo napredovati.
Za konec še Jakov Fak, ki se je po dveh letih vrnil na zmagovalne stopničke, a mu je bolezen spet preprečila vidnejše rezultate, tudi na SP v Oberhofu. Toda z boleznijo ima težave že praktično vse zadnje sezone.Takšno je žal stanje njegovega imunskega sistema in okolja, v katerem se giblje. Najboljša bi bila dolgotrajna izolacija, vendar je to nerealno, poleg tega ima Jakov družinsko življenje, ki ga živi in ga mora živeti. Že do zdaj nam je ogromno dal in samo upamo lahko, da bo z nami do olimpijskih iger v Italiji, skupaj pa bomo skušali te zadeve reševati optimalno. Popolnega nadzora nad njegovim zdravstvenim stanjem ne moremo imeti, je pač tako, da so nekateri bolj dovzetni za okužbe kot drugi. Ampak na koncu je bil med najboljšimi dvajsetimi in enkrat na stopničkah, tako da smo veseli vsakega njegovega nastopa.
