Sečnjo hlodovine bomo prepustili sekačem in se posvetili manj zahtevnemu urejanju gozdnih površin. Pri urejanju travniških in gozdnih površin se pogosto srečamo s slabo vzdrževanimi deli parcel, ki zahtevajo čiščenje. To je prijetno opravilo, s katerim zapuščenim površinam vrnemo star sijaj. V mislih imamo odstranjevanje robidovja, praproti, kopriv in drobnega grmovja na gozdnem robu ali zaraščenem travniku. Da pri tem ne bi pozabili na varnost, v nadaljevanju osvetljujemo nekaj najpomembnejših dejavnikov za učinkovito in varno delo.
Izpostavljene okončine
Roke, noge in glava so pri zunanjih opravilih najbolj izpostavljene poškodbam. Varovanje izpostavljenih delov telesa bi moralo biti osnovni pogoj za delo v gozdu. Najosnovnejši kos opreme so rokavice, ki ščitijo pred odrgninami, umazanijo ter piki insektov. Za lažja opravila priporočamo vsaj tanke gumijaste rokavice, ki izboljšajo oprijem. Pri delu z žagami in sekirami so nujne debelejše rokavice, ki ublažijo udarce in ščitijo pri urezninah. Izdelane so iz usnja, lahko tudi v kombinaciji z neoprenom in drugimi umetnimi materiali. Kljub okornosti dobro ščitijo tudi osnovni modeli usnjenih rokavic, za približno dvajset evrov pa najdemo vitke kroje, s katerimi je oprijem dober tudi pri natančnejši uporabi. Druga sestavina osnovne opreme so dobri čevlji. Za nezahtevna opravila so lahki, a dovolj robustni, da držijo obliko med obremenitvijo. Podplat mora imeti ustrezen profil, da je korak zanesljiv tudi na slabšem terenu. Pri delu z motorno žago uporabljamo visoke usnjene čevlje oziroma gozdarske gojzarje, s katerimi zaščitimo stopalo in gleženj. Pravi gozdarski čevlji imajo jekleno kapico za zaščito prstov, proti prebadanju odporno usnje, a so kljub temu zračni in dovolj gibki za prijeten korak. Zaščita nog ni omejena zgolj na delo z motorno žago; obvezna je pri električnih žagah, sekirah, težkih kladivih in podobnih pripomočkih.
Po poškodbi glave je vse drugače
Pri osebni zaščiti je najbolj spregledana glava, kjer lahko nastanejo najhujše poškodbe z zahtevno rehabilitacijo. Glava ni izpostavljena zgolj udarcem, saj so najpogostejše poškodbe sluha in vida. Gre za občutljivi čutili, kjer se poškodbe celijo počasi, prvotno stanje pa je lahko nedosegljivo. Lahka plastična očala ali vizir naj postane nujen pripomoček pri vseh opravilih, kjer so prisotna hitra rezila, hitro leteči delci ali pa zgolj skrivenčene veje s trni. Še posebej opozarjamo na naravo poškodb sluha. Večurna izpostavljenost hrupu vodi v neznatno slabšanje občutljivosti sluha. Ponavljajoča izpostavljenost hrupu žag, pnevmatskih kladiv, brusilk (ali glasni glasbi) bo z leti vodila v zgodnje oblike naglušnosti ali neobčutljivosti za določene tone.
Tehnike se naučite od natančnih ljudi
Oprema ščiti pred poškodbami, tehnika jih preprečuje. Znanje za podiranje drevja pridobivamo od usposobljenih ljudi. To so lahko zanesljivi znanci, ki se ukvarjajo s sečnjo in imajo opravljeno ustrezno izobraževanje. Tečaji za usposabljanje za delo v gozdu niso namenjeni zgolj kmetom in gozdnim delavcem, saj se jih lahko udeležijo tudi lastniki manjših gozdnih parcel, pa tudi vrtičkarji. Orodje, ki ga uporabljamo, mora biti tehnično dovršeno in vzdrževano, uporabljamo pa ga na predpisan način. Pravilne delovne navade so najboljša popotnica za varnost pri delu, priporočamo pa tudi pozornost na okolico in lastno telo. Utrujenost je še eden od pomembnih dejavnikov pri poškodbah, saj se pomemben delež poklicnih poškodb v gozdu zgodi med tednom okrog 16. ure.
Od ročnega orodja do strojev
Dobro opremljeni se odpravimo na gozdni rob. Dela se lahko lotimo že z osnovnim orodjem. Zadostujejo sekira, žaga in grablje, a za učinkovitejše delo bomo verjetno posegli tudi po motornih napravah. Močnejša motorna kosa z dobro najlonsko nitko je primerna tudi za košnjo robid, čeprav bo nitka izginjala precej hitro. Izkušnje kažejo, da je nitka bolj primerna kot kovinska rezila. Z njimi moramo biti previdni, da zaradi slabe vidljivosti na zaraščenem terenu ne udarjamo v debelejša debla ali skale, kar je lahko tudi nevarno. Svetujemo košnjo tik pri tleh, da bodo novi poganjki odganjali praktično iz tal. Kasnejše urejanje terena bo lažje, saj bodo odrezani štori nemoteči, na primernem terenu bo možna tudi košnja z vrtno kosilnico.
Kam z zelenim odpadom
Med čiščenjem zaraslega gozdnega roba in pripravo drv ustvarimo velike količine odpadne biomase. Debla in debelejše veje večinoma razžagamo za uporabo v kaminu ali kurišču, kupi tankih vej, robidovja in praproti pa za ta namen niso primerni. Sežiganje odrezanega materiala neposredno po odstranjevanju je nesmiselno, saj svež les gori slabo in v zrak sprošča velike količine dima. Kurjenja se lotimo v kasnejših mesecih, na zavarovanem kurišču, v času zunaj sušnega obdobja na dan brez vetra. Najmanj dela bo z umikom materiala na kup za zeleni odpad ali kompost, čeprav je za kompostiranje potreben droben material. Priročna je uporaba električnega drobilnika vej. Z manjšimi različicami drobimo veje do 25 mm premera, zmogljivejši modeli za domačo uporabo pa učinkovito drobijo do premera 40 mm. Zdrobljen material je odlična zastirka na vrtu ali pomembna sestavina kompostnega kupa.
