Vizijo razvoja naj vodi strokovnost

Za prihodnost je treba staviti na dolgoročno mednarodno sodelovanje in popularizacijo jezika.
Fotografija: Osmi februar je kulturni praznik od leta 1945. Leto pozneje je postal državni praznik, leta 1991 pa dela prost dan. FOTO: Matej Družnik
Odpri galerijo
Osmi februar je kulturni praznik od leta 1945. Leto pozneje je postal državni praznik, leta 1991 pa dela prost dan. FOTO: Matej Družnik

»Slovenščina v vseh svojih oblikah je edina združevalna sila našega naroda. Ker nismo otok, ampak stojimo na križišču jezikov in tako različnih kultur, kot so mediteranska, alpska, panonska in balkanska, nas razen jezika ne druži popolnoma nič. Vendar kulture v svojem jeziku ne potrebujemo samo zaradi njene državotvornosti, ampak predvsem zato, da nam širi pogled na svet in kaže družbo v njeni kompleksnosti,« je ob kulturnem prazniku za Delo povedal pesnik Andrej Rozman - Roza.

image_alt
Umetnost je po naravi konstruktivna

Prav tako ob kulturnem prazniku je Statistični urad Republike Slovenije pred nekaj dnevi objavil podatke o kulturni beri v letu 2021 skupaj z nekaj že dostopnimi podatki za lansko leto. Splošen pregled podatkov kaže, da je kulturna produkcija pestra, a se je zlasti zaradi pandemije nekoliko skrčila. To velja tako za muzejsko in galerijsko dejavnost kot za odrsko in filmsko produkcijo, ki že tretje leto zapored upada. Kakšna je prihodnost kulture na Slovenskem in njenega seganja onkraj naših meja?

Kultura emancipacije

Združevalna sila naroda, kot je jezik opisal Andrej Rozman - Roza, predstavlja enega od pomembnih stebrov kulture, to je književnost. Leta 2021 je izšlo 5813 naslovov tiskanih knjig in brošur, med njimi prednjači leposlovje, znotraj njega pa izvirna slovenska dela. Stanje na tem področju pesnik ocenjuje kot odlično, saj se v našem jeziku tiska ogromno dobrih knjig. Težava pa je, da je kulturne ponudbe veliko in te knjige prebere premalo ljudi: »Ker imajo novi mediji večji vpliv kot knjige, so za kultiviranost družbe in priljubljenost jezika danes bolj kot knjige pomembni filmi in druge vrste popularne kulture, česar pa je v slovenščini veliko premalo. Filme za otroke snemamo sramotno redko, namesto družinskih nadaljevank javna televizija ob petkih zvečer, ko se pred TV-zaslonom zberejo družine, na prvem programu predvaja kvazi narodno-zabavno kulturo. Vsiljevanje tovrstne narodne identitete v marsikom vzbuja odpor do lastnega jezika in nacionalnosti.«

Posegi v program javne radiotelevizije kažejo na vzorec ravnanj, ki jih je v času svojega mandata med epidemijo covida-19 začrtala prejšnja vlada že s tem, ko se je najprej spravila nad Slovensko tiskovno agencijo. Medtem ko jo je finančno izčrpavala, je obenem ostro posegala tudi globlje v kulturni sektor, med drugim s spremembami ustanovnih aktov in kadrovanji v državnih institucijah, krčenjem sredstev za nevladnike – kulturnemu sektorju je bilo na splošno namenjenih več sredstev –, zaviranjem delovanja gledališč, kinodvoran in drugih prireditvenih prostorov v času epidemije. Da je bilo stanje v sektorju nezavidljivo, je ob nastopu svojega mandata potrdila tudi nova ekipa z ministrico Asto Vrečko na čelu. Ta se je zavezala, da bo do kulture prijaznejša ter jo bosta pri delu vodila dialog z deležniki in konstantno seznanjanje s stanjem na terenu.

INFOGRAFIKA: Delo
INFOGRAFIKA: Delo

»Čim bolj totalitaren je politični režim, več da na kulturo (in na njen nadzor), ker ni odvisen samo od grožnje z nasiljem nad izbrisanimi, ampak tudi od ideološke manipulacije z množicami, ki jih kultura koreografira. Čim bolj je režim tržen, manj teže ima v njem kultura. Presojana je zgolj kot blago, ki doseže določeno ceno in predstavlja možnost za vlaganje, kot kaka ozimnica. Če pa kdo pripisuje kulturi mimo tega posebno moč, mu Kranjec moj osle kaže. V kapitalizmu kultura niha med enim in drugim, ne da bi realizirala, kar je obetala na začetku: svobodo vsem ljudem in vsem ljudstvom. Kultura emancipacije od obeh režimov je edina, ki kaj velja. Zaradi te neizpolnjene obljube ostaja kultura nekaj najpomembnejšega, ker s samim obstojem brez nehanja opozarja na ta obet, čeprav nima ne politične moči ne veljave tržne špekulacije,« ob meni filozof in sociolog Lev Kreft, profesor na Filozofski fakulteti UL in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL.

Kakšne naj bodo torej usmeritve kulturne politike? Ta je po besedah generalne direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski živ organizem, ki ima vsak dan nove izzive: »Pomembno se mi zdi, da je čim več za celotno kulturo in družbo pomembnih odločitev sprejetih na podlagi strokovnih spoznanj, čemur naj sledi javna razprava vseh zainteresiranih in šele nato odločitev politike na ravni ministrstva ali državnega zbora. Če se določena vsebina spolitizira že kar na samem začetku, potem je jasno, da bo javna debata že kar takoj obremenjena z vsem mogočim, kar (kulturnim) projektom ni v prid, ampak v breme.«

INFOGRAFIKA: Delo
INFOGRAFIKA: Delo

Potreba po jasni viziji razvoja

A kulturna politika naj ne bo omejena le na naš prostor – to ne pripomore k mednarodni prepoznavnosti slovenske umetnosti, poudarja Barbara Čeferin, fotografinja ter lastnica in vodja Galerije Fotografija. »Osnova je gotovo ta, da je izključno strokovnost merilo za vse komisije, ki odločajo in dodeljujejo državno pomoč. Strokovnost, ki se ne uklanja dnevni politiki in ki ima jasno vizijo razvoja slovenske kulture, ki spremlja aktualno mednarodno dogajanje in ki je vanj tudi vpeta. Se pravi, da se od članov komisij pričakujejo tudi mednarodne reference. Saj o mednarodnem delovanju umetnikov težko odločajo člani komisij, ki nikoli niso prestopili praga kakšne tuje galerije, muzeja ali umetnostnega sejma in ki sploh ne poznajo aktualnega dogajanja v mednarodnem prostoru na določenem področju ali pa sploh ne delujejo na področju, o katerem odločajo, kar je pogosto aktualna praksa. Potrebno je, da državna politika razume in podpira medsebojno odvisnost in sistem delovanja vseh deležnikov na določenem področju.«

Zdenka Badovinac FOTO: Jure Eržen/delo
Zdenka Badovinac FOTO: Jure Eržen/delo

Na pretirano zamejenost opozarja tudi direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu Zdenka Badovinac, ko pravi, da Sloveniji pravzaprav nikoli ni uspelo razviti res uspešne mednarodne strategije na področju kulture. Vedno so bili uspešni samo posamezniki in posamezne institucije. Verjame pa, da je zdaj pravi trenutek, da se tudi na tem področju zgodijo spremembe: »Poleg podpore že uspešnim projektom je treba razviti celostno strategijo, ki stavi bolj na mednarodni dialog kot na enostransko promocijo, ki kot model že dolgo več ne deluje. Tak model pa mora imeti tudi napredno konceptualno podlago, na kateri bo mogoče z drugimi državami skupaj graditi evropski ekosistem, ne samo našega lokalnega. Zato je treba več staviti na dolgoročnejša mednarodna sodelovanja kot na enkratne dogodke, na vsebinsko usklajenost z urgencami časa, kot je medkulturni dialog, etika, ki bazira na spolni enakopravnosti, različnosti in inkluzivnosti ter na oblikovanju okoljske zavesti. Treba se je zavedati, da ima mednarodno sodelovanje danes več skupnih ciljev kot kadarkoli prej, in v tej smeri je treba delovati.«

Snovanje tovrstnih strategij je svojevrsten izziv, ki se ga je treba lotiti načrtno in sistemsko. Z izzivi se srečuje tudi slovenski jezik – ministrstvo za kulturo je tako pred nekaj meseci osnovalo medresorsko delovno skupino za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine. V njej bodo »pregledali trenutno zakonodajo in predlagali spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah«, in pripravili »strategijo za uveljavljanje jezikovne politike pri ponudnikih medijskih storitev, za katere slovenska zakonodaja zaradi načela države izvora ne velja« (denimo Netflix in Disney+).

Kako še bi se morala odzvati država, da bi se slovenskemu jeziku lahko zagotovila prihodnost in razvoj? »Samostojnosti si nismo priborili enkrat za zmeraj, ampak bi se morali zanjo boriti stalno v veliki meri tudi z našo jezikovno in kulturno samozavestjo,« odgovarja Andrej Rozman - Roza. »Glede na to, da je uporabnikov slovenščine tako malo, bi morala država poskrbeti, da se naš jezik s kakovostno popularno kulturo prikupi ljudem. Vrhunsko sinhronizirane najboljše svetovne risanke bi morale biti dostopnejše od cenenega kiča. Redno snemanje popularnih družbeno odgovornih domačih nadaljevank pa bi moralo biti ena pomembnejših nalog javne televizije. Hkrati pa slovenščina potrebuje sodobno jezikoslovje, ki razume in spodbuja njen razvoj ter je ne omejuje z zastarelimi pravili.«

Preberite še:

Komentarji: