Galerija Vžigalica se je s številnimi razstavami v zadnjih letih vzpostavila kot eno najbolj vznemirljivih, aktualnih in poglobljenih razstavišč v Sloveniji, ki kaže, da velikost prostorov sploh ni pomembna. Pronicljive ideje in sijajne izvedbe razstav dvigujejo zavest o moči umetnosti v sodobni družbi in njeni prelomni vlogi v preteklosti. In Giardino all'Italiana je ena tistih razstav, ki v našo slabo prepišno Slovenijo prinaša slikarstvo razcveta nove dobe.
Mladi italijanski slikarji in slikarke predstavljajo prostore, ki niso fizični, temveč umski; so bližje sanjam, ki se raztezajo od trenutka do večnosti. Ali drugače, to je slikarstvo sodobnosti, ki sobiva z mitom, »v katerem sta prihodnost in arhaičnost zgolj dve plati iste medalje in v katerem pravljična dimenzija presega resničnost«, kot pravi kurator razstave Antonio Grulli. Gre za slikarstvo intenzivnih barv in svetlobe ter večnih tem, kot so erotika, lepota, kreposti in pregrehe, ki se prepletajo s sodobnimi tematikami odtujenosti, osamljenosti in vzporednih digitalnih svetov. To je apolitično slikarstvo, ki ni neposredno angažirano, temveč je namenjeno poživitvi duha in kontemplaciji, uživanju v gledanju in novi duhovnosti; ki stavi na telo, empatijo, angele, zaznamovano pa je z neskončno skrivnostjo bivanja.
Renesančni vrt v galeriji Vžigalica predstavlja igre med podobo in vsebino Paole Angelini, vrtove naslade Roberta de Pinta, biblijske predelave Alessandra Foga, življenje v ozvezdjih Diega Gualandrisa, imitacijo in ustvarjalnost težke zgodovine Ive Lulashi ter dvoumno realnost ženske čutnosti Maddalene Tesser. V svetu površnih podob in raznih bombastičnih neumnosti vzpostavlja ta ustvarjalnost visoko kvaliteto naslikane podobe v maniri najboljših slikarjev tradicije, od Giorgia De Chirica do Sandra Chie in drugih. Popularnost tega slikarstva je očitna tudi v spremembi okusa notranje dekoracije bivališč. Sodobna stanovanja se opremljajo s toplino, barvami in povezovalno močjo ljubezni, ne pa več minimalistično, dolgočasno in prazno. Stare »temačne« slike odmirajo, ostajajo le žlahtne stvari, ki jih čas ni povozil. Čas je za uživanje v umetnosti, ki ni efemerna, ampak ima trajno moč posebno lepih predmetov. Tudi zato je Italija posejana s studii, kjer je vse več slikarjev in slikark.
Italija je bila zibelka renesančnega slikarstva, vrt, kjer je zorela nova osvobajajoča umetnost, čas prenove in novega duha, h kateremu teži tudi to slikarstvo, katerega val je že pljusknil k nam in ki nakazuje, da bomo v naslednjih letih priče ponovni rasti slikarstva. Odlična razstava kaže neusahljivo moč ustvarjalne domišljije, ki zmore predelati avtentične individualne izkušnje in družbene pojave v smiselno ter vznemirljivo estetsko celoto.
