Mi v 2021: korenito nazadovanje in hkrati polet

Čas je takšen, da se pogledi nazaj vsiljujejo sami od sebe. Konec leta, pač. Iztekajoče se je bilo dinamično, vanj smo vstopili v primežu epidemije, ko smo vsak večer gledali na uro, da nas ne ujameta policijska ura in kakšna nepotrebna kazen. Hkrati smo bili pred letom dni polni upanja, da bo cepivo odigralo svojo vlogo in da bomo do danes zaživeli normalno. Pismo predsednika vlade, ki smo ga prejeli v teh dneh, dokazuje, da se ne bi mogli bolj motiti. Virus je še vedno tu, precepljenost prenizka, življenje pa daleč od normalnega. Še več, na marsikaterem področju je slabše, kot je bilo pred enim letom.

Družba se je v minulem letu temeljito razcepila. Če je bila nekoč linija delitve odnos do druge svetovne vojne ali kaj podobno “relevantnega”, je v minulem letu na to mesto stopil odnos do cepljenja proti covidu. Dolge in brezplodne debate na to temo nas čakajo na vsakem koraku, izogniti se jim ne da niti v vrsti na blagajni v trgovini. Koncentracija izvedencev na temo virologije je v Sloveniji izjemna, vsak obisk katerega od družbenih spletnih omrežij predstavlja nevarnost, da bomo spoznali kakšnega novega. Vsi so pametni in vedo vse, “imeti mnenje” je danes nadomestilo “vedeti”. Razlika med obema je bistvena.

Pravna mreža za varstvo demokracije nareč ni poskrbela le za to, da številnim ni bilo treba plačati po nekaj sto ali celo tisoč in več evrov kazni, pač pa je v družbo ali vsaj v njen del vrnila občutek neke osnovne državljanske varnosti, ki jo v normalnih demokracijah posamezniku zagotavljata pravosodni sistem in država.

Vzdušje v družbi je moreče, zagrenjeno, pripravljenost za ponovno vzpostavljanje družbenih mehanizmov povezovanja je nikakršna. Razlog je vsaj od rimskih časov, ko je nastal rek divide et impera, deli in vladaj, na dlani. Politiki družbena razklanost ustreza, saj atomiziranost v štartu onemogoča formiranje učinkovitih novih pobud, ki bi obstoječo politiko izzivale in ji predstavljalo alternativo.

V politiki je minulo leto predstavljalo leto izjemnega nazadovanja - in hkrati izjemnega napredka.

Najprej nazadovanje.

Operativna politika v podobi vlade in državnega zbora je dokazala, da je povsem izpraznjena konceptov in ji gre bolj kot ne za ohranjanje statusa quo, ki ga je pripravljena braniti tudi z represijo. To se je najbolje videlo jeseni, ko je policija protestnike zalivala s solzilcem, čeprav za kaj takšnega ni bilo resne potrebe. Iz politike, ki se je ukvarjala z vizijo razvoja, smo v dobrem desetletju dobili politiko, ki se ukvarja le z vizijo lastnega obstanka nekje v bližini oblasti. Tu ni razlike med strankami na oblasti ali pa pojavi tipa Igor Zorčič, ki se nam z mesta predsednika državnega zbora ponuja kot eden od odrešenikov. Pri čemer se je na mesto predsednika pustil izvoliti tem, pred katerimi naj bi nas zdaj odreševal, v zahvalo pa je v ključnem trenutku glasoval, kot so mu povedali, da mora.

Na tej točki pride na vrsto napredek, o katerem vendarle lahko govorimo.

Po nekajletni apatiji in naveličanosti se je namreč v družbi nekaj zganilo in od spodaj, iz civilne družbe, so se začele oblikovati pobude, ki etablirani politiki sporočajo: dovolj je! Začnite ravnati drugače ali pa se poslovite. Gre za gesto upora proti tistim z začetka tega besedila, ki si ne prizadevajo za drugo kot za ohranitev obstoječega stanja. Poleti smo tako bili priča skoraj plebiscitarni zavrnitvi nekega vladnega zakona, proti kateremu se je angažirala zelo velika množica ljudi, v osrčju te množice pa je bila skupina mladih, ki je učinkovito demantirala uveljavljeno prepričanje, da mladih politika ne zanima. Očitno to ni povsem res. Seveda bi bili naivni, če bi verjeli, da omenjena skupina ni bila deležna logistične podpore iz resne politike, a že to, da so se podali v aktivno državljanstvo, je velik korak.

A vendarle ne tako velik, kot je bila pobuda, ki je zaživela letos zgodaj spomladi in je politično-sodno preganjanim udeležencem protestnih shodov ponudila pravno varstvo. Saj se še spomnimo, ne? Kazni za branje ustave pred državnim zborom ali za glasno branje lastne pesmi na ulici ali za vožnjo v krogu po mestnih ulicah in podobno. Doslej je uspešno spodkopala številne kazni, ki so jih protestniki dobivali na dom. Pobudi se reče Pravna mreža za varstvo demokracije in jo mirno lahko razglasimo za dogodek/pobudo/osebnost leta. Mreža namreč ni poskrbela le za to, da številnim ni bilo treba plačati po nekaj sto ali celo tisoč in več evrov kazni, pač pa je v družbo ali vsaj v njen del vrnila občutek neke osnovne državljanske varnosti, ki jo v normalnih demokracijah posamezniku zagotavljata pravosodni sistem in država. Da so se tega lotili odvetniki, pravniki, profesorji, ki jim tega v resnici ne bi bilo treba, je le dodaten plus. Mreža predstavlja enega od otokov normalnosti v družbi, na katerega se pred preganjanjem režima lahko zateče posameznik, ki ga preganja lastna država.

V državi smo nekako pristali na interpretacijo, ki jo vztrajno v javnost pošiljajo oblastniki, da so namreč protestna zborovanja nekaj, kar je treba preganjati, ker je protest v bistvu enako zavzemanju za še več okuženih in mrtvih. Ta interpretacija je intelektualno akrobatska, cinična in nevredna nekoga, ki zase verjame, da razume osnove delovanja moderne družbe. Predvsem pa je takšno razmišljanje sprto z osnovami umevanja demokratične družbe. Nestrinjanje in izražanje tega nestrinjanja pač sodita med temelje demokratičnih človekovih pravic, pa če to oblasti še tako ne ustreza.

Največji izziv na novo vzniklih pobud zdaj bo, da se ne bodo pustile ugrabiti dnevni politiki in da bodo ohranile kritičen odnos do oblasti, kakršnakoli nas že čaka po volitvah čez približno pol leta. V hipu namreč, ko se bo ta ugrabitev zgodila, bo njihova verodostojnost v veliki meri izpuhtela. Bilo bi škoda.


Preberite še


Najbolj brano