Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v petek obiskal turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Poročilo z večerne novinarske konference je bilo skopo, govorila sta o sporazumu o izvozu žita, Erdogan pa je dejal tudi, da si Ukrajina zasluži članstvo v Natu. V soboto, na 500. dan ruske invazije, je Zelenski poletel nazaj domov, nato pa objavil fotografijo z letala, ki je šokirala mnoge.
- FOTO: AP
- FOTO: AP
- FOTO: AP
- FOTO: AP
Ne Ukrajinci ne Rusi niso mogli verjeti, koga ima na krovu. S fotografije so se smehljali Denis Prokopenko, Svjatoslav Palamar, Sergij Volino, Oleg Komenko in Denis Šleha. Razvpita poveljniška imena, ki jih iz ruskega ujetništva niso želeli izpustiti niti med najobsežnejšo izmenjavo vojnih ujetnikov, ampak so jih prepeljali v Turčijo, kjer naj bi po sklenjenem dogovoru počakali na konec vojne, da se ne bi mogli vrniti na fronto.
A prav to se bo zdaj očitno zgodilo. Vsaj tako so sami napovedali po pristanku letala v Lvovu, kjer so jih pozdravili kot heroje. Med pogovorom z novinarji je Prokopenko dejal: "Zato smo se vrnili v Ukrajino. To je naš glavni cilj." Vrnitev v vojaške vrste je potrdil tudi njegov namestnik Svjatoslav Palamar: "Nazaj smo, še naprej bomo opravljali svoje delo. Vojaki smo, prisegli smo."
Rusija pa je zaradi Erdoganove poteze ogorčena. Tiskovni predstavnik Kremlja, Dmitrij Peskov, je dejal, da je "vrnitev vodij terorističnega Azova" huda kršitev dogovora, ki ga je Moskva dosegla s Kijevom in Ankaro. Dejal je, da Rusija o izpustitvi poveljnikov ni bila obveščena in spomnil, da bi morali v Turčiji ostati do konca vojne.
"Azovstal, kraj moje smrti in mojega življenja"
Oči svetovne javnosti so bile lani spomladi več tednov uprte v Azovstal, ogromen železarski kompleks, ki je postal zadnji žep ukrajinske obrambe v pristaniškem mestu Mariupol.
Za mnoge Ukrajince je Azovstal predstavljal simbol odpora, tamkajšnje borce pa je situacija spremenila v narodne heroje. Na stotine vojakov, ki so se poleg civilistov skrivali v notranjosti, je vključevalo marince, pripadnike nacionalne garde (vključno z bataljonom Azov), obmejne straže, policije in enote teritorialne obrambe. Tedne so med močnim bombardiranjem preživeli v podzemnih bunkerjih prostranega kompleksa, ki je bil zasnovan za preživetje jedrske vojne. Nato pa je iz Kijeva prišel ukaz, naj odložijo orožje in se nehajo bojevati.
Eden od vojakov bataljona Azov je na družbenih omrežjih objavil serijo fotografij uničene jeklarne, ko je zapustil kraj. "No, to je vse," je po odhodu iz tovarne zapisal Dmitro Kozacki. "Hvala za zavetje, Azovstal je kraj moje smrti in mojega življenja," je dodal. "Od 16. maja se je predalo 2439 nacistov Azovskega bataljona in ukrajinskih vojakov v tovarni. Danes, 20. maja, se je predala zadnja skupina 531 borcev," je takrat sporočila ruska vojska.
Na posnetku, ki ga je pozneje objavilo rusko obrambno ministrstvo, se vrsta neoboroženih moških približuje ruskim vojakom pred jeklarno. Povedo jim svoja imena, Rusi pa nato skrbno preiščejo vsakega človeka. Predal se je tudi vodja Azovcev, Denis Prokopenko, ki so ga iz jeklarne odpeljali v posebnem oklepnem vozilu. Vse borce, ki so se predali, so prepeljali na območja, ki so pod ruskim nadzorom. Ranjene so prepeljali v bolnišnice v Novoazovsku in Donecku, ostale pa v nekdanjo zaporniško kolonijo v mestu Olenivka.
Obiskale tudi papeža
In če je Denis Prokopenko postal ukrajinski junak v podzemlju, je njegova žena Katerina v očeh številnih ljudi postala junakinja na Zemlji. Po njegovem ujetništvu je namreč zagnala obsežno kampanjo, tako na družbenih omrežjih kot v živo, da bi pomagala rešiti svojega moža. Da ne smejo pozabiti na ujetnike iz Azovstala, je skupaj z drugimi ženami, denimo Julijo Fedosjuk, opozarjala s številnimi akcijami.
Od ustanovitve fundacije za zbiranje denarja do postavitve inštalacije v mirnem Kijevu, tekla je na maratonu, se udeleževala protestov in opravila številne intervjuje.
V spremstvu nekdanje ukrajinske evrovizijske zmagovalke Ruslane so žene ukrajinskih vojakov odpotovale v Istanbul, da bi na novinarski konferenci nagovorile turškega predsednika Erdogana, tudi kitajskega predsednika Ši Džinpinga so prosile, naj ukrepa kot posrednik. Prokopenkova je odšla v Vatikan in za posredovanje prosila papeža Frančiščka, sestala se je s člani kabineta poljskega predsednika Andrzeja Dude. V ZDA je obiskala ameriške kongresnike in senatorje. Nikoli ni dovolila, da bi svet pozabil na mariupolske borce.
Usoda ujetnikov pa je ostajala nejasna, Kremelj ni želel povedati, ali jih Rusija obravnava kot zločince ali kot vojne ujetnike. Rusi so bataljonu Azov očitali, da gre za neonacistično organizacijo. V preteklosti je bil omenjeni bataljon večkrat predmet polemik zaradi domnevnih povezav s skrajno desnimi skupinami in neonacistično ideologijo, pozneje pa je uradno postal del ukrajinskih oboroženih sil. Ruski predsednik Vladimir Putin je prav tovrstne enote navedel kot razlog, zakaj je 24. februarja začel "specialno vojaško operacijo za denacifikacijo Ukrajine.
Rusija odločila, da je bataljon Azov teroristična organizacija
Avgusta je rusko vrhovno sodišče Azov označilo za teroristično skupino in prepovedalo njegovo delovanje v Rusiji. Odločitev je ruskim oblastem omogočila, da pripadnikom bataljona izrečejo dolge zaporne kazni. Le-te lahko zdaj v Rusiji kazensko preganjajo kot storilce, sostorilce in organizatorje teroristične organizacije, za kar je predvidena kazen od 10 do 20 let zapora. Z omenjeno razglasitvijo je Rusija preprečila, da bi jih obravnavali kot običajne vojne ujetnike, ki bi lahko bili predmet izmenjave z Ukrajino.
Konec septembra pa sta se Rusija in Ukrajina dogovorili za obsežno izmenjavo. Rusija je Ukrajini z zameno za proruskega ukrajinskega oligarha Viktorja Medvedčuka vrnila več kot 200 ukrajinskih ujetnikov, od tega 188 pripadnikov bataljona Azov, t. i. zadnjih branilcev Mariupola, ki zaradi svojega vztrajanja v tamkajšnji jeklarni Azovstal v Ukrajini veljajo za nacionalne junake.
Trpljenje v ujetništvu
Ko so ukrajinskega marinca Mihajla Dianova skupaj s še 215 vojnimi ujetniki izpustili iz ruskega pripora, je njegova fotografija šokirala svet. Njegovo telo je bilo po štirih mesecih ujetništva namreč povsem shirano. Ko je javno spregovoril o mukah, ki jih je tam preživljal, so svet šokirale njegove besede. Pripovedoval je o mučenju in stradanju, izgubil je 40 kilogramov.
Zlomljeno roko so mu operirali s kleščami in brez anestezije, zaradi pomanjkanja zdravniške oskrbe se mu je kost polkrožno zarasla. Prav ta operacija mu je sicer morda rešila življenje, saj je bil prav zaradi nje na drugi lokaciji, ko so julija zapor bombardirali. Takrat je umrlo več kot 50 ljudi.
Med izmenjavo je potoval 36 ur z zalepljenimi očmi, ne da bi vedel, kam gre – z avtobusa so ga preselili na letalo in znova na avtobus. Šele ko so lepilni trak končno odstranili, je ugotovil, da je spet v Ukrajini.
Vrnitev v velikem slogu
Takrat si je (deloma) oddahnila tudi Katerina Prokopenko. Pet poveljnikov, med njimi njenega moža, njegovega namestnika Svjatoslava Palamarja in vidnega člana Azova Olega Komenka, ter Sergija Volino, poveljnika 36. mornariške brigade ukrajinskih oboroženih sil in poveljnika iz vrst nacionalne garde Denisa Šleha. Tam naj bi "udobno in varno počakali do konca vojne pod osebnim protektoratom turškega predsednika".
A konec vojne bodo očitno čakali na domači zemlji. Tja pa se niso vrnili kot Dianov, izstradani in z zalepljenimi očmi, ampak ponosno v družbi predsednika na krovu prostornega letala, ki ga je Ukrajini posodila češka vojska.
