James Cleveland Owens (oz. J.C. Owens), ki ga danes vsi poznamo pod imenom Jesse Owens, velja za enega najpomembnejših in legendarnih atletov vseh časov. Tekač šprinter, ki je tekmoval tudi v skoku v daljino, se je rodil 12. septembra 1913 v ameriški Alabami. Bil je najmlajši v družini z desetimi otroki (imel je tri sestre in šest bratov) in potomec sužnja (dedek). Že v rani mladosti se je navadil boja za preživetje. Pri devetih se je preselil v Cleveland, ko je njegova družina skupaj s še 1,5 milijona Afroameričani v upanju na boljši jutri zapustila z rasizmom ''okuženi'' jug države. Ko ga je njegova nova učiteljica v šoli vprašala, kako mu je ime, je Owens odvrnil J. C., a ga je ta zaradi njegovega južnjaškega naglasa narobe razumela in preimenovala v Jesse. Ime se ga je prijelo in kot Jesse Owens je bil nato znan vse življenje. V mladosti je poprijel za številna priložnostna dela. Med drugim je dostavljal živila in delal v popravljalnici čevljev. Tam se je tudi rodila njegova strast do teka. Uspehe je Owens kasneje pripisal tudi svojemu srednješolskemu trenerju na srednji šoli Fairmount Junior, Charlesu Rileyju, ki mu je dovolil, da je trenira pred poukom, saj je po šoli delal v popravljalnici. Na tej srednji šoli je pri petnajstih spoznal svojo bodočo ženo Minnie Ruth Solomon, ki je imela tedaj komaj 13 let. Od tedaj sta bila nerazdružljiva. Leta 1932 se jima je rodila hčerka Gloria, poročila pa sta se tri leta kasneje. Imela sta še dve hčerki. Marlen se je rodila leta 1937, Beverly pa leta 1940. Poročena sta bila do njegove smrti. Minnie je umrla leta 2001.

Owens je nase prvič resno opozoril na državnem prvenstvu dijakov leta 1933 v Chicagu, ko je kot dijak clevelandske srednje šole East Technical izenačil svetovni rekord na 100 jardov (91 metrov) – 9,4 sekunde, v skoku v daljino pa skočil 7,56 metra. Zaradi nadarjenosti so ga kasneje povabili na univerzo v Ohiu, kjer mu niso podelil štipendije, zato je moral vmes poprijeti za priložnostna dela. Pred študijem je njegov oče Henry Cleveland Owen našel službo, s katero je lahko finančno kolikor toliko podpiral družino. Owensa so zaradi hitrosti klicali ''Buckeye Bullet'' (po tekaški ekipi Ohio State Buckeyes), treniral pa ga je Larry Snyder, pod katerim je Američan osvojil rekordnih osem naslovov NCAA (študentska liga) – štiri leta 1935 in 1936. Kljub uspehom ni smel stanovati v študentskem naselju, na poti na mitinge pa ni smel obedovati s kolegi. Spal je lahko le v hotelih za temnopolte. Čeprav je že pred Berlinom nizal velikanske uspehe – v Ann Arborju je 25. maja 1935 v pičlih 45 minutah postavil tri svetovne rekorde, enega pa izenačilh in sicer svetovni rekord v teku na 100 jardov, letvico pa premaknil v teku na 220 jardov, 220 jardov z ovirami in skoku v daljino, ko je skočil 813 centimetrov in bil s tem dosežkom rekorder kar četrt stoletja – je bil še naprej tarča rasizma.

Olimpijske igre so v svoji zgodovini spisale mnogo navdihujočih zgodb. Ena tistih, ki se nam je v spomin vtisnila najbolj, je zagotovo zgodba o štirih zlatih kolajnah Owensa na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu, ko je ta v gnezdu Tretjega rajha prišel do dosežka, ki ga je uspel ponoviti šele tekač Carl Lewis leta 1984 na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Owens je pokoril konkurenco v teku na 100 metrov (10,30 sekunde), na 200 metrov (20,70 sekunde), v moški štafeti 4 x 100 metrov (39,80 sekunde, kar je bila tedaj rekordna znamka) in skoku v daljino (8,06 metra). Njegov recep za uspeh? ''Čim manj sem skušal biti z nogami na tleh.''

Še bolj kot kolajne so njegove zmage pomembne zaradi okoliščin, v katerih je tekmoval. ZDA so bile tedaj na vrhuncu rasne segregacije, nemški nacistični vodja Adolf Hitler pa je medtem želel olimpijske igre izkoristiti kot priložnost za dokazovanje nadvlade oz. superiornosti arijske rase.

Z zmago na 200 metrov je tedaj 23-letni Owens prisilil ''Firerja'', da je ta v jezi zapustil stadion, saj ni mogel sprejeti, da temnopolti športniki premagujejo belopolte. Owens je bil pred nastopom na POI v dilemi, saj se je moral odločiti, ali naj v športnem duhu sodeluje na igrah ali naj jih iz solidarnosti do drugih zatiranih temnopoltih Američanov te bojkotira. Tajnik NAACP, ameriške Nacionalne zveze za napredek temnopoltih, Walter Francis White je na Owensa naslovil pismo, ki pa mu ga nikoli ni poslal. V njem je skušal prepričati atleta, da bojkotira OI v Berlinu, češ da Afroameričan ne bi smel promovirati nacističnega režima glede na to, kaj se je njegovi rasi zgodilo in dogaja v ZDA. Pred nastopom v Berlinu so Owensa prepričali, da je dejal, da ''če v Nemčiji obstaja diskriminacija do manjšin, bi morale ZDA zapustiti igre.'' Owens je v Nemčijo po več dnevih plutja prispel z ladjo SS Manhattan. Tam je naletel na prijazen odziv gledalcev. ''Wo ist Jesse? Wo ist Jesse,'' (po nemško ''Kje je Jesse? Kje je Jesse?'') so se po navedbah sorojaka in šprinterja Jamesa LuValla drle mlade navijačice, ko je Owens prihajal na berlinski stadion. Tik pred nastopom ga je ustanovitelj Adidasa Adi Dassler prepričal, da je začel nositi obutev njegovega podjetja, ki se je tedaj še imenovalo Gebrüder Dassler Schuhfabrik. Owens je postal sploh prvi temnopolti športnik na svetu s pokroviteljem. Za trenutke se je Američan v Nemčiji počutil celo bolje kot doma.

Owens se je izkazal z veliko mero poguma in osvojil srca številnih nemških navijačev, ki so na Hitlerjevo nezadovoljstvo navijali tudi zanj. Čeprav kroži zgodba, da je Hitler po prvi njegovi zmagi odvihral s stadiona in se ognil razglasitve, na kateri bi mu moral čestitati, je Owensov biograf William J. Baker kasneje priznal, da so je šlo za novinarsko raco. Hitler je bil zaradi Owensovih uspehov sicer precej razburjen. Ko se je prvi dan tekmovanj rokoval zgolj z nemškimi zmagovalci, mu je Mednarodni olimpijski komite (MOK), ki mu je tedaj načeljeval Belgijec Henri de Baillet-Latour, zabičal, da se rokuje z vsemi, a je nacistični vodja raje preskočil vse kasnejše podelitve kolajn in ni počastil več nikogar, čeravno je bila Nemčija na igrah najuspešnejša, medtem ko je bil Owen najboljši posameznik.  ''Športniki s predniki iz džungle so primitivni, a telesno močnejši od civiliziranih belcev, zato bi jim morali prepovedati nastop na olimpijskih igrah'', je dejal Albert Speer, t. i. ''prvi arhitekt Tretjega rajha'', propagandni minister Joseph Goebbels pa je v dnevnik tedaj zapisal: ''Drugi dan iger v Berlinu smo Nemci osvojili eno zlato kolajno, Američani tri, dve po zaslugi črncev. To je sramota!''

Čeprav je bil Owens nesporni junak iger v Berlinu, mu tudi doma niso namenili pozornosti, ki si jo je zaslužil. ''Po vseh zgodbah, ki sem jih slišal na račun Hitlerja in njegovih žaljivk, sem se vrnil v svojo domovino – in kaj me je čakalo tam? Nisem se smel voziti v sprednjem delu avtobusa, vstopiti pa sem moral pri zadnjih vratih. Nisem smel živeti, kjer bi si želel. Kje je tu razlika,'' je dvoličnost Američanov, ki so se zgražali nad antisemitizmom, po vrnitvi v ZDA kritiziral Owens in zaman čakal na povabilo v Belo hišo in počastitev predsednika Franklina D. Rossevelta in kasneje Harryja Trumana. Prejel ni niti telegrama s čestitko. ''Predsednik Roosevelt je tisti, ki me je ponižal, ne Adolf Hitler.''

''Hitler me ni ignoriral, me je pa naš predsednik Franklin D. Roosevelt, saj mi ni poslal niti čestitke. Na sprejem v Belo hišo je povabil zgolj belopolte uspešneže iger v Berlinu. Imel sem štiri zlate olimpijske kolajne, a z njimi nisem mogel nasititi družine,'' se je pridušal Owens, ki so mu zato navijači pripravili častno parado v New Yorku, kjer se prav tako ni mogel izogniti segregaciji. Ko je vstopil v hotel Waldorf Astoria, kjer so mu pripravili sprejem, mu je vodstvo hotela dalo vedeti, da mora uporabiti dvigalo za osebje, saj so druga rezervirana za belce. Med parado mu je nekdo izročil škatlo z bonboni. Ko jo je kasneje odprl, je bilo v njej 10 tisoč ameriških dolarjev.

Slave je bil deležen z zamudo, šele 19 let pozneje, ko ga je leta 1955 tedanji ameriški predsednik Dwight D. Einsenhower razglasil za ambasadorja športa in je po svetu promoviral pomen telesne vadbe in bil ambasador številnih blagovnih znamk. Bil je eden prvih atletov, ki so jih leta 2012 sprejeli v novoustanovljeni Mednarodni atletski hram slavnih (skupaj 24) – žal posthumno.

Bolj kot medalj iz Berlina se je Američan spominjal Nemca Ludwiga ''Luza'' Longa. Prijateljstvo z največjim konkurentom v skoku v daljino mu je pomenilo več kot to, da ga je premagal. Nemec mu je v kvalifikacijah pomagal z nasvetom o mestu odriva in je bil na koncu prvi, ki je dal Owensu v znak spoštovanja roko. Owens mu je bil za izkazano naklonjenost pred očmi Hitlerja vse življenje izjemno hvaležen. ''Če bi vse medalje in pokale pretopil, to ne bi zadostovalo za 24-karatno prijateljstvo, ki sem ga čutil do njega.'' Po igrah sta si kratek čas dopisovala, srečala pa več nikoli. Long je kot nemški vojak padel v drugi svetovni vojni. Vojna je preprečila olimpijske igre leta 1940 in 1944 in Owens tako ni dobil priložnosti, da bi oplemenitil svojo statistiko.

Owensu po uspehu v Berlinu ni uspelo unovčiti slave. Še več. Ko se je v želji po denarju odpovedal nastopu za reprezentanco na mitingu na Švedskem – odločil se je, da odpotuje nazaj v ZDA in vnovči uspeh – so ga izključili iz Zveze ameriških amaterskih športnikov in mu odvzeli status. S tem je bilo čez noč konec njegove športne kariere. Owens je bil besen, zaradi rasne diskriminacije pa je bil primoran finančno varnost poiskati zunaj atletike. Po koncu atletske kariere je moral za preživetje svoje družine poprijeti za vsako delo, kljub uspehu na atletskih stezah pa je težko našel delo. Preživljal se je kot hišnik, delal kot pomočnik na bencinski črpalki in se udeleževal ekshibicijskih tekem proti dirkalnim konjem, psom, motorjem, avtomobilom in drugim športnikom, ki jim je dal na štartu prednost. Zaradi tega so ga nekateri označili za športnega cirkusanta. ''Ljudje so govorili, da je takšno delo za olimpijskega prvaka ponižujoče. Toda drugega mi ni preostalo. Kako naj se najem od štirih olimpijskih medalj?'' Kasneje je dejal: ''Seveda me je to motilo. A bilo je vsaj pošteno delo. Jesti sem pač moral.'' Preizkusil se je tudi kot partner v čistilnem servisu, a sta ga partnerja izigrala in le tri leta po zmagoslavju v Berlinu je bil prisiljen razglasiti bankrot, obtožen pa je bil tudi utaje davkov. Nekaj let je nato potreboval, da se je spet postavil na noge. Postal je govorec, pa tajnik pri Illinois State Athletic Commission in predstavnik za stike z javnostjo, s čimer je končno toliko napolnil družinski proračun, da je lahko njegova družina dostojno živela. Imel je tri hčerke, Glorio, Marlene in Beverly, ki so pomagale ustanoviti in voditi Fundacijo Jesse Owens, ki mladim športnikom brez sredstev od leta 1980 pomaga uresničiti športne sanje.

V pokoju si je Owens omislil dirkalne konje. Na olimpijske igre se je vrnil leta 1960 v Rimu, a zgolj kot obiskovalec. Tam se je srečal z zmagovalcem na 100 metrov, Nemcem Arminom Haryjem, ki je Američana Dava Simeja premagal po fotofinišu. Sprva ni podpiral ameriških šprinterjev Tommieja Smitha in Johna Carlosa, ki sta na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 poskrbela za eno najmočnejših političnih gest v zgodovini športa, ko sta med igranjem himne na podelitvi medalj v teku na 200 metrov s sklonjenimi glavami v znak protesta proti rasni diskriminaciji visoko dvignila pesti (t. i. black power pozdrav), na katerih sta imela črni rokavici. Owens je dejal, da je ''črna pest nesmiseln simbol, saj so pest, ko jo razpreš, samo prsti – šibki, prazni prsti. Edinokrat, ko črna pest šteje, je, ko je v njej denar. V njem leži moč.'' V svoji knjigi ''I Have Changed'', ki jo je izdal leta 1972, je nekoliko spremenil svoje stališče, ko je zapisal, da je bila bojevitost edini pravi odgovor temnopoltih na situacijo in da je bil vsak Afroameričan, ki se ni boril, bodisi slep ali strahopeten.

''Če zmagam, sem Američan, ne temnopolti Američan. Če pa bi naredil kaj slabega, potem bi rekli, da sem črnec. Smo temnopolti in ponosni na to, da smo temnopolti. Črna Amerika bo razumela, kaj sva danes naredila,'' je motiv za dejanje obrazložil Smith. Olimpijski komite je pozdrav tedaj označil za namerno in nasilno kršitev osnovnih principov olimpijskega duha in bila sta izključena z iger. Američana sta na zmagovalni oder prišla brez čevljev in obuta le v črne nogavice, ki so predstavljale revščino temnopoltih. Smith je imel okoli vratu črn šal, ki je predstavljal črnski ponos, Carlos pa je imel odpet zgornji del trenirke v znak solidarnosti z delavskim razredom. Ogrlica okoli vratu naj bi simbolizirala vse, ki so bili linčani, ubiti, obešeni in vrženi v morje med prevozom iz Afrike v ZDA v času trgovanja s sužnji, ne da bi kdo zanje molil.

Olimpijskih iger se je Ownes udeležil tudi leta 1972 v Münchnu, kjer je bil častni gost zahodnonemške vlade in se je srečal s tedanjim kanclerjem Willyjamom Brandtom in nekdanjim boksarjem Maxom Schmelingom. Atletski šampion je 31. marca 1980 umrl za rakom na pljučih (v bolnišnico so ga sprejeli decembra 1979), ki je bil posledica kajenja. Zadnjih 35 let (od 32. leta starosti) je bil J.C. verižni kadilec. Umrl je star komaj 66 let, ob njem pa je bila celotna družina. Pokopan je v Chicagu, na pokopališču Oak Woods. Le nekaj mesecev pred smrtjo je skušal ameriškega predsednika Jimmyja Carterja prepričati, naj ZDA ne bojkotirajo iger v Moskvi (to se je zgodilo zaradi ruske invazije Afganistana), saj da so olimpijski ideali nad politiko in vojno. Žal pri tem ni bil uspešen. O njem je posnet tudi biografski film z naslovom Tekač (Race, 2016), ki orisuje dogajanje v času olimpijskih iger v Berlinu.