Štiri zaporedne sobotne večere v septembru in oktobru si boste malo pred enajsto zvečer v okviru Sedmega pečata na prvem programu Televizije Slovenija ogledali filme Ex machina (2015), Poročilo z Evrope (2013), Življenje v vesolju (2018) in Z kot Zachariah (2015). Dva od njih sta zasidrana na Zemlji, dva se odvijata v globini vesolja; v enem mora človeštvo postaviti nove temelje po uničenju znanega sveta, drugje išče dokaze o obstoju življenja na Jupitru. Kot rdeča nit se vedno znova oblikuje tema humanizma in krhkosti našega obstoja v precepu med ravnodušnim osončjem in razčlovečenim svetom.

V nadaljevanju pa še nekaj besed o vsakem od predstavljenih filmov.

18. 9. ob 22.45, TV SLO 1
Ex machina in seksizem v transhumanističnem svetu

Prvi film tokratnega Sedmega pečata je tudi njegov najodmevnejši: dramo Ex machina, režijski prvenec Britanca Alexa Garlanda, je kritiška srenja takoj po izidu uvrstila v kanon najprovokativnejših filmov o umetni inteligenci – v panteon, ki mu vlada kanonska Odiseja v vesolju. Tko kot vsi najboljši znanstvenofantastični filmi tudi Ex machina pod pretvezo zaziranja v prihodnost proučuje predvsem naš tukaj in zdaj; Garlanda bolj kot tehnologija umetne inteligence zanimajo mehanizmi človeškega duha in nujnost neke druge, čustvene inteligence. Ker zna v bitki med strojem in človekom pokazati empatijo tako do človeške kot tudi do (prihajajoče?) androidne rase, je Ex machina presenetljivo večplastna psihološka srhljivka.

Dogajanje je zamejeno na odročno raziskovalno ustanovo, ki je obenem dom tehnološkega tajkuna Nathana Batemana (Oscar Isaac). V njegovi gorski osami ga obišče Caleb Smith (Domnhall Gleeson), introvertiran programer v dvajsetih, ki verjame pretvezi, da ga je za to čast izbral žreb v nagradni igri. A izkaže se, da ni prišel samo na obisk: Nathan potrebuje nekoga, ki bo preizkusil njegovo novo obsesijo, robota z umetno inteligenco, ki ga je poimenoval Ava (Alicia Vikander). Napetost med moškima, ki deloma izvira iz neenakosti razmerja moči med njima, bi lahko rezal z nožem, a Caleb na predlog vseeno pristane. Nastopil bo kot človeški komponent Turingovega preizkusa; v pogovoru z Avo bo ugotavljal, kako prepričljiva je kot človeško bitje – pa čeprav razgaljeno žičevje njene notranjosti, le na mestih zakrito z umetno kožo, že na prvi pogled razkriva, da ni iz krvi in mesa.

Grozljivka, ki se med drugim naslanja na simboliko rajskega vrta in drevesa spoznanja, je (zavesten) odraz toksičnosti tehnološke industrije, v kateri uspevajo predvsem moški. Tragični razplet nakazuje razkol med osrednjima likoma: Nathan, alfa samec Silikonske doline, je do svojega magnum opusa prišel po etično sporni poti (s črpanjem podatkov uporabnikov spletnega brskalnika) in ženske dojema na dobesedno popredmeten način, kot svojo robotsko last. Caleb je ranljiv in zasanjan samotar, ki je že v madih letih izgubil starše in očitno hrepeni po bližini – jasno je, da bo Avo tako rekoč od prvega trenutka naprej sprejel za "resnično". In ker družba mlade ženske rada tlači v predalčke, bo Caleb Avo razumel kot nemočno "princesko v stiski“, sebe pa kot njenega junaškega rešitelja.

Bolj kot zgodba o dejanski eksistencialni grožnji, ki bi jo lahko umetna inteligenca predstavljala za človeka, je Ex machina razgaljenje moške fantazije o ubogljivi, robotski seksualni sužnji in ubeseditev tihega strahu: Kaj se zgodi, ko si sužnje sklenejo izboriti svojo svobodo? Čeprav je Garland ponudil komentar dodeljenih družbenih vlog, pa tudi sam pade v svojo past: zgovorno je, da se mora Ava, strojna inteligenca brez resničnega spola in najpametnejši um v zgodbi, za zmago še vedno nasloniti na manipuliranje s spolnostjo. Kubrickovemu HAL-u tega ni bilo treba početi. Ava je, tako Pris v Iztrebljevalcu Ridleyja Scotta in Samantha v filmu Ona Spika Joneza, samo še en primer na dolgem seznamu hollywoodskega ukalupljenega pogleda na presek umetne inteligence in spola.

25. 9. 2021 ob 22.45, TV SLO 1
Poročilo z Evrope: je znanstveni purizem v znanstveni fantastiki mogoč?

Znanstvena fantastika se kljub skoraj neizčrpni zakladnici neodgovorjenih vprašanj in hipotetičnih situacij vedno znova vrača h klasični zagati: v vesolju skoraj zagotovo nismo sami. Kaj nas čaka, če ob morebitnem srečanju z življenjem onkraj tega planeta ne bo šlo vse po naših načrtih? V jedru Poročila z Evrope je razmislek o človekovi žeji po znanju, ki našemu minljivemu življenju vdihuje presežno dimenzijo. Z besedami ene od članic posadke: "Koliko je eno življenje vredno v primerjavi z vsem, kar se lahko še naučimo?" Drugače povedano: Ali pri nevarnih odpravah obet znanstvenega odkritja odtehta ogromno osebno tveganje?

Poročilo z Evrope svoje teme črpa iz klasikov žanra, kakršna je Osmi potnik Ridleya Scotta (in celo po krivem zasmehovani Prometej), a jih poskuša zasidrati v znanstveni realizem. Vznemirljiv je že podatek, da je v filmu režiserja Sebastiána Cordera zasebna vesoljska odprava namenjena na Jupitrovo luno Evropo, za katero se je (po snemanju!) izkazalo, da pod ledom res skriva ocean – idealno okolje za nastanek življenja.

Nizkoproračunska produkcija uporabi prijem "najdenih posnetkov", ki nam je bolj domač iz žanra grozljivk. Mednarodna ekipa šestih astronavtov pol leta po odrivu od Zemlje zaradi solarne nevihte izgubi stik z domačim planetom. Odločijo se, da bodo začrtano pot proti Jupitru nadaljevali v upanju, da bodo svoje izsledke najpozneje ob vrnitvi lahko predali nadzornemu centru. Poročilo z Evrope se v uvodni etapi posveti banalnim detajlom preživetja v vesolju: člani ekipe preganjajo dolgčas, preigravajo trivialne pogovore, snemajo videodnevnike za svojce, telovadijo na sobnih kolesih in izvajajo rutinske preglede opreme. Monotonija njhovega vsakdana je naturalističen portret osamljenosti v veliki praznini, pa tudi priložnost, da se na posamezne like navežemo, preden se znajdejo v resni nevarnosti. Izkaže se namreč, da se da v vesolju umreti na vsaj tisoč načinov, in večina od njih je veliko bolj prozaična od tega, da te požre na krovu skriti ksenomorf. Obenem film ne zapravlja časa z nepotrebnimi obvodi, kot so romance na krovu, skrivni saboterji v ekipi ali avtokratski kapetan; člani posadke so profesionalci, uigrana ekipa, v kateri nihče ne sili v ospredje.

Veliko bi se dalo povedati o osupljivem zadnjem prizoru filma, ki na prvi pogled bliskovito spremeni ton cele zgodbe in jo približa klasičnim filmom o pošastih. Tak konec marsikomu ne bo všeč, a morda je edina logična nadgradnja "ljubezenskega pisma znanosti", kot je Cordero poimenoval svoj projekt: poklon človekovemu vztrajnemu iskanju odgovorov, ne glede na posledice. Poročilo z Evrope je morda edini film, ki na brutalen način enega za drugim ubija svoje protagoniste, a se kljub temu zaključi v upajočem tonu, z grenkosladko hvalnico človeštvu.

2. 10. 2021
Življenje v vesolju: zaporniška kolonija med zvezdami
Brez dvoma najkompleksnejši film četverice, Življenje v vesolju francoske cineastke Claire Denis, je primer umetnine, ki stalne obsesije in tematike določenega avtorja prenese v polje znanstvenofantastičnega filma.

Čeprav se Denis tako vizualno kot idejno naslanja na Stanleyja Kubricka (Odiseja v vesolju) in Andreja Tarkovskega (Solaris, Stalker), Življenje v vesolju nosi njen nezamenljivi avtorski pečat – razmislek o bolečini, telesnosti, uničujoči sili avtoritarnosti in življenju posameznikov na robu. Čeprav je prvič v karieri posnela film v angleščini (in to celo z nekdanjo najstniško senzacijo Robertom Pattinsonom na čelu), Claire Denis očitno ni čutila potrebe, da bi ga naredila lažje prebavljivega in razumljivega za občinstvo.

Življenje v vesolju torej ni klasična vesoljska opereta, kar nakazuje že odsotnost zloščenega futurizma in zaobljenih linij, ki jih povezujemo z žanrom. Namesto tega se znajdemo na okornem, škatlastem plovilu, globoko v vesolju, daleč onkraj meja našega osončja. (Pri vizualnem konceptu filma je sodeloval dansko-islandski umetnik Olafur Eliasson). Edina prebivalca te vesoljske postaje sta Monte (Robert Pattinson) in njegova novorojenka Willow. Od kod se je vzel dojenček v tem opustelem okolju in kje je njegova mama? Zgodbo sestavimo iz spominskih prebliskov: Monte je bil član nekakšnega nesuperjunaškega "odreda odpisanih", skupinice zapornikov, ki jih je znanost izza zapahov potegnila za posebno misijo. Takrat jim ni seveda nihče povedal, da je njihova vozovnica v vesolje samo enosmerna. V tej vesoljski različici zapora so oropani osebne svobode, tudi, kar se tiče reproduktivnih pravic. Edina znanstvenica in de facto vodja odprave, dr. Dibs (Juliette Binoche), na zapornicah izvaja program neprostovoljnih oploditev. Večina zarodkov in otrok ne preživi, a jasno je, da se bodo morali razmnoževati, če hoče ladja kdaj doseči svoj cilj (najbližjo črno luknjo) z živo posadko na krovu.

Življenje v vesolju noče biti linearen pretres aktualnih problematik skozi filter futuristične distopije; režiserko bolj zanima diametralno nasprotje prihodnosti – primarni strahovi, temelji civilizacije, tabuji in transgresija. Kdo ima pravico odločati, katera življenja so dragocena in katera potrošna roba? Ali omejitve in prepovedi človeške družbe še veljajo, ko se prestavimo onkraj znanih meja človeštva? Kakšno so lahko orodja prisile, če prihodnost sploh ne obstaja?

Čeprav je zgodba poseljena z nasilnimi, eksplozivnimi in skrajno seksualiziranimi osebki, ki so drug drugemu nevarni, je težko spregledati, koliko humanizma in naklonjenosti do svojih protagonistov premore Claire Denis. S pomočjo ganjive glasbene podlage, ki jo je zložil Stuart Staples iz skupine Tindersticks, ujame samo esenco človeštva: osamljeni posamezniki se naprezajo za trohico upanja v brezupni, na propad obsojeni situaciji.

9.10.2021

Z kot Zachariah: Rajski vrt za Evo in dva Adama
"Za neke v ogenj svet bo izginil, / za druge v led," v svoji najslavnejši pesmi leta 1920 zapisal ameriški pesnik Robert Frost. Sto let pozneje lahko to dvojnost parafraziramo v neskončna ugibanja o tem, ali bo za svet ob neizogibni kataklizmi usoden virus, okoljske spremembe, jedrska vojna ali pa morda kombinacija vsega naštetega. Tovrstna morbidna ugibanja so v filmih postala že žanrski obrazec – in režiser Craig Zobel, ki ga danes poznamo predvsem po odlični seriji Mare iz Easttowna, je v ekipi, ki stavi na jedrsko vojno.

Tudi če filmi (p)o apokalipsi niso vaš priljubljeni žanr, drame Z kot Zachariah ni treba odpisati že vnaprej. Film, ki je nastal po predlogi istoimenskega mladinskega romana iz sredine sedemdesetih let, ne prinaša vizij zombijevskih vojn ali darwinovske gonje za preživetje, kakršno je v Cesti naslikal Cormac McCarthy. Distopična melodrama načenja vprašanje o zgradnji po koncu sveta: bi znalo človeštvo civilizacijo postaviti na trdnejših temeljih, če bi dobilo še eno priložnost?

Eno je gotovo: tudi po koncu sveta še vedno obstaja Bog. To vsaj verjame Ann (Margot Robbie), pobožna pridigarjeva hčerka, ki se skozi življenje prebija sama. Idilična dolina, v kateri živi, je bila po nekem čudežu obvarovana pred radioaktivnim sevanjem, usodnim za preostanek človeštva. Čeprav Ann ne računa zares, da bo še kdaj videla kako živo bitje razen svojega psa, nekega dne ob cesti naleti na izčrpanega možaka v srednjih letih (Chiwetel Ejiofor). Gospod Loomis je znanstvenik, ki je konec sveta preživel v podzemnem laboratoriju in moli k drugemu Bogu – bogu znanosti. Čeprav bi si bila težko bolj različna, Ann oslabelega Loomisa, ki ga je skoraj pokončala radiacijska bolezen, spravi nazaj na noge in hitro do njega razvije tudi nežnejša čustva. (Ali pa samo čuti dolžnost, da v bibličnem duhu poskrbi za zametek novega človeštva? Na to najbrž ne bi znala odgovoriti niti ona sama.)

A še preden se lahko ljubezen zares razvije, se v tem provizoričnem raju pojavi še en Adam: bogaboječ, klen – in od Loomisa precej mlajši – Caleb (Chris Pine). Ljubezenski trikotnik, v katerega drvijo naši protagonisti, se formira okrog vprašanj duhovnosti, hrepenenja in da, rase. Človeštvo je sposobno ogromnih dosežkov, sugerira Z kot Zachariah (Loomis in Caleb zgradita vodni mlin in z njim proizvajata elektriko), a bo prej ali slej vedno našlo nove načine samouničenja. Nezaupanje in sebičnost sta vpisana v matrico človeške narave, zato je naš propad neizogiben. V duhu Geneze, ki je očitno navdahnila zgodbo, je celo jasno podana implikacija, da sta za človekov izgon iz raja (seveda!) krivi ženska nestanovitnost in šibkost ...

Zobel je mojster dokumentiranja neverbalne komunikacije in subtilnih bojev za premoč. Odsotnost vsake predzgodbe ali širše slike sveta pomaga ustvarjati vzdušje utesnjenosti in paranoje, pa čeprav je bil film posnet v čudoviti naravi Nove Zelandije.