1. Temni oblaki na obzorju SLS-a

Nasa je po treh tednih peripetij uspešno izvedla test natakanja goriva v raketo SLS in z veseljem razglasila, da bo raketo naslednjič poskusila v nebo pognati prihodnji torek, 27. septembra, ob 17.37. Medtem ko je uspešna izstrelitev končno na dosegu roke, rok uporabnosti pa se izteka, je začelo groziti vreme.

SLS bi sprva moral poleteti 29. avgusta, a ga je ustavil okvarjen senzor na motorju; potem 3. septembra, ko ga je ustavilo puščanje vodika. Nasa se je odločila za popravila, toda rakete ni vrnila v delavnico (VAB), temveč je improvizirala kar na izstrelitveni ploščadi; menjala je nekaj ventilov in cevi. Novo napeljavo je v sredo uspešno preizkusila s polnjenjem rezervoarjev za tekoči vodik in kisik. In kot kaže, ji je nekako uspelo prepričati vojsko, da baterije na sistemu za samouničenje rakete trajajo 40 namesto 20 dni (ta informacija sicer še ni uradno potrjena). In zdaj si Nasa resnično želi SLS končno izstreliti. Čas se ji namreč izteka, številne komponente imajo rok uporabnosti. Ta rok se sicer z nekaj tehničnega utemeljevanja da včasih podaljšati (kot pri zgoraj omenjenih baterijah), a Nasa se zaveda, da se temeljev fizike ne da pretentati. Med drugim se čas izteka ogromnim stranskim potisnikom, ki zagotovijo večino potiska ob izstrelitvi, pa tudi sistemu kot celoti, saj ga lahko v delavnico in nazaj – po zdajšnjih ocenah – lahko peljejo le še dvakrat. Prevoz je stresen za sistem. Zato si Nasa tako zelo želi nazadnje prižgati motorje.

Zdaj pa ji preti vreme. Po poročanju ameriških medijev se v bližini Floride ustvarjajo vremenske fronte, ki bi lahko hitro prešle v tropske nevihte in celo močnejše orkane. Kaj se lahko zgodi? SLS z Orionom vred je sicer masiven sestav, a ni odporen proti vetru. Na ploščadi postanejo nevarne hitrosti vetra več kot 140 kilometrov na uro, med prevozom na goseničarju pa tudi nižje hitrosti. Orkanski veter s seboj nosi predmete, ki lahko raketo ali podporno infrastrukturo poškodujejo. In navsezadnje, delavci na programu Artemis so tudi ljudje, ki morajo v primeru orkana zaščititi svoje domove.

Predstavniki Nase so na zadnji novinarski konferenci ob vremenu bolj kot ne zamahovali z roko, češ če bi res grozil orkan, bi raketo peljali nazaj v delavnico, za zdaj pa to ni niti navadna tropska nevihta. A vremenske napovedi, čeprav ne preveč zanesljive za pet dni vnaprej, so neusmiljene. Zadeva bi se dejansko lahko razvila v močnejši orkan, ki bi oplazil tudi izstrelišče. Nasa je tako pozneje pisno izrazila nekoliko več previdnosti. Delavci že izvajajo priprave na vrnitev v delavnico, tiste priprave, ki ne motijo ... procesa priprav na izstrelitev. Danes, v soboto, bodo glede na vremensko napoved sprejeli odločitev, kako naprej.

Artemis I bo prva izstrelitev Nasine nove supertežkonosilne rakete SLS, primerljive s starimi Saturni V, in prva pot vesoljske ladje Orion okoli Meseca in nazaj, in sicer v pripravah na vrnitev človeka na Luno, ki naj bi se zgodila leta 2025.

Avdio: Novinarska konferenca Nase

2. Američan v ruski vesoljski ladji

Ruska vesoljska korporacija Roskozmos je v četrtek ob 15.54 po našem času z Bajkonurja izstrelila raketo Sojuz-2.1a, na njej pa vesoljsko ladjo Sojuz MS-22. Ta se je že dve orbiti oziroma tri ure pozneje priklopila na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Misija je pomembna, ker je bila – kljub hudo zaostrenim razmeram v mednarodni skupnosti – posadka mešana. Prispeli so Rusa Sergej Prokopjev in Dimitrij Petelin ter Američan Frank Rubio. Gre za program "izmenjave vozovnic", v okviru katerega bo na začetku oktobra na ameriški vesoljski ladji Crew Dragon poletela Rusinja Ana Kikina.

TASS poroča, da nameravajo Prokopjev, Petelin in Rubio na postaji – poleg resnega astronavtskega dela – igrati tudi nogomet.

Video: Posnetek izstrelitve

Video 2: Posnetek priklopa

Video 3: Posnetek vkrcanja

Novi vodja Roskozmosa Jurij Borisov je na novinarski konferenci po izstrelitvi spregovoril o prihodnosti Mednarodne vesoljske postaje. Znova je zagotovil, da bo Rusija še naprej izpolnjevala svoje mednarodne obveznosti. To bo zagotovo počela do konca zdajšnjega obdobja financiranja, torej vključno z letom 2024. Nato bo "z veliko verjetnostjo" nadaljevala sodelovanje do leta 2028. Poznejša leta bodo odvisna predvsem od tehničnega stanja MVP-ja.

Borisov je v nadaljevanju izrazil zanimanje za polete kozmonavtov v ameriški vesoljski ladji CST-100 Starliner (Boeing), a pod pogojem treh predhodnih varnih, uspešnih misij.

Rusija sicer namerava v drugi polovici desetletja začeti postavljati nacionalno vesoljsko postajo ROSS. Za zdaj meri na leto 2028 (zadnje poglavje).

3. Neizogibni Falcon 9

Ameriško podjetje SpaceX je v ponedeljek ponoči z raketo Falcon 9 v nizkozemeljsko tirnico izstrelilo 54 satelitov Starlink, namenjenih satelitskemu dostopu do medmrežja. Prva stopnja je končala na robotski ladji. Doslej je bila v vesolju šestkrat.

Video: Posnetek dogodka

4. ArianeSpace načrtuje večkrat uporabno vrhnjo stopnjo rakete

Evropa že več let išče odgovor na izziv SpaceX-a in njegovih večkrat uporabnih raket. Videli smo prgišče predlogov in animacij, zdaj pa uzrli še en koncept.

ArianeSpace je predstavil večkrat uporabno raketno stopnjo SUSIE, ki bo – ob morebitni dejanski izvedbi – letela na vrhu raket Ariane 64 in njenih naslednic.

SUSIE se lahko poenostavi kot križanca med vesoljskima ladjama Starship in Crew Dragon. Imela bo 40 kubičnih metrov prostora pod pritiskom in bo lahko v nižjo Zemljino tirnico dostavila do pet članov posadke ali do sedem ton tovora. Masa bo pet ton, višina 12 metrov, širina pa pet metrov. V ozračje se bo vračala v vodoravnem položaju, pristajala bo navpično. ArianeSpace se pohvali, da bo SUSIE omogočala ravnanje s sateliti v vesolju, med drugim vleko in premikanje, pa tudi popravljanje. Torej zmogljivost, ki manjka vse od upokojitve Space Shuttlov.

Še več, SUSIE naj bi omogočala tudi potovanja dlje v vesolje, denimo do Lune. ArianeSpace mora sicer za to razviti supertežkonosilno raketo, česar Evropa nikoli ni imela. V sporočilu za javnost je nakazal, kakšna bi lahko bila: skupaj povezane tri prve stopnje raket Ariane 6 (podobno kot Falcon Heavy). ArianeSpace je povrhu nakazal razvoj "parkirišč" v Zemljini tirnici, kjer bi se lahko sestavljale večje vesoljske ladje in morebiti tudi dotakale gorivo.

Smeli načrti, ki pa bodo stali debele milijarde evrov. ArianeSpace bo SUSIE, supertežko nosilno raketo po Ariane 6, in črpalke v orbiti razvil, če bo dobil evropsko financiranje. Predstavitev lahko razumemo kot bobnanje podpore v javnosti za projekt, ki pa je, če hoče Evropa nadoknaditi vse večji zaostanek ne le za ZDA, temveč tudi Kitajsko, nujen. Vprašanje je le, ali je Evropa pripravljena odpreti denarnico, sploh ob naraščajočih težavah na realnih tleh, ki tudi terjajo pozornost in financiranje.

Naštejmo še nekaj drugih evropskih želez v ognju. Že lep čas je v razvoju metanski motor Prometheus. Ta bo gnal demonstracijsko večkrat uporabno raketo Themis (poglavje 5), ta pa naj bi bila podlaga za razvoj naslednje generacije rakete Ariane, ki naj bi navpično pristajala in nasledila Ariane 6 (tudi to je želja Francozov). Obenem peljejo še en projekt, ki naj bi ozelenil francosko vesoljsko industrijo. Razvijajo povsem domačo raketo Maïa, prav tako z motorjem Prometheus, ta bo vzletala in pristajala (poglavje 2). Obenem je kar globoko v razvoju manjši raketoplan Space Rider, ki bo uporabil nove rakete Vega-C. Kandidatov je veliko, denarja zanje nekoliko manj, pa tudi tovora, ki bi ga človeštvo želelo dostaviti v nebo, ni neomejeno. Vsaj nekaj naštetih projektov bo ostalo v predalih zgodovine.

Video 1: Krajša predstavitev

Video 2: Daljša predstavitev

5. Čelno trčenje z asteroidom

V torek bo Nasa preizkusila prototip sistema za obrambo Zemlje. Njena sonda DART se bo zaletela v manjši asteroid in opazovala spremembo hitrosti, zadevo pa bomo lahko spremljali skoraj v živo.

Video: Prenos bo na voljo tukaj

Sonda DART je bila izstreljena novembra lani na raketi Falcon 9. Odtlej je na neposredni poti proti tarči, dvojnemu asteroidu 65803 Didimos, sestavljenem iz večjega, 780-metrskega Didimosa, in okoli njega krožečega, 160-metrskega Dimorfosa. Cilj je manjši Dimorfos, grobo primerljiv s Keopsovo piramido v Gizi. Do trka ostaneta še dva dneva, zato na Nasi mrzlično izvajajo priprave in popravke poti – zelo nerodno bi namreč bilo, če DART švigne mimo tarče. Druge priložnosti ne bi bilo. Popravke smeri izvajajo z ionskim motorjem na ksenon in 12 potisniki na hidrazin. Nadvse resno bo postalo štiri ure pred trkom oziroma na oddaljenosti 90.000 kilometrov. Takrat bo nadzor prevzel DART-ov računalnik. S kamero DRACO, v grobem osnovano na sistemu LORRI znane sonde New Horizons, se bo osredinil na Dimorfos in skrbel za natančne popravke. Naloga ne bo preprosta, saj Dimorfos kroži okoli Didimosa in torej spreminja položaj, predvsem pa je – majhen. Viden bo šele uro pred trkom oziroma na oddaljenosti 22.000 kilometrov. Takrat bo zavzel zgolj dobro piko na posnetku kamere DRACO. DART bo zadnje popravke poti opravil štiri minute pred trkom oziroma pri 1500 kilometrih oddaljenosti, pozneje ne da ne bi s tresljaji motil kamere, ki bi v tem primeru nazaj pošiljala zamazane posnetke. Visokokakovostni posnetki so namreč prioriteta. Zadnja fotografija bo nastala bore tri sekunde pred trkom z ločljivostjo devetih centimetrov na piko. Trk je predviden v torek, 27. septembra, ob 1.14 po našem času. Nasa obljublja, da bo DART-ove fotografije objavljala sproti ob dospetju. Seveda pa na njih ne bo posnetka razdejanja, saj bo DART že končal poslovanje.

K sreči bo takrat v bližini mala italijanska sondica LICIACube, katere edini namen je posneti in preučiti udar in posledice. LICIACube je 14-kilogramska naprava dimenzij 10 x 20 x 30 centimetrov. Izstreljena je bila v nedrjih DART-a, s pomočjo vzmeti pa je bila na samostojno pot izvržena 15 dni pred udarom. Opremljena je z ozkokotno kamero črno-belo (pankromatsko) kamero, ki bo skrbela za visokoločljivostne fotografije, in dodatno širokokotno barvno kamero. Posnela naj bi eno fotografijo vsakih šest sekund. Ni znano, kdaj bodo ti posnetki na voljo. Sondo LICIACube namreč prispeva Italijanska vesoljska agencija in jo tudi upravlja. (Italijani so s tem dosegli pomemben mejnik: to je njihova prva samodejna sonda globoko v Osončju.)

Namen dogodka je preučiti, kako bo trk vplival na tirnico Didimosa.

DART je grobo primerljiv s pralnim strojem (1,2 x 1,3 x 1,3 metra), le masa je precej večja: 610 kilogramov (minus masa na poti porabljenega goriva). V asteroid se bo zaletel čelno pri hitrosti 6,15 kilometra na sekundo oziroma 22.140 kilometrov na uro (še pred meseci je sicer Nasa navajala hitrost 6,6 kilometra na sekundo). Dimorfos ima maso 4,8 milijona ton, okoli Didimosa kroži na oddaljenosti 1,2 kilometra s hitrostjo 17 centimetrov na sekundo oziroma 0,6 kilometra na uro. Udarec bo "astronomski", po predvidevanjih bo izvrgel od 10 do 100 ton materiala. Sprememba hitrosti tarče pa ne bo tako zelo astronomska: manj kot milimeter na sekundo. A koliko točno? To je ključen podatek.

Nekaj energije se bo sprostilo s toploto, nekaj z odletelim drobirjem, nekaj s spremembo hitrosti Dimorfosa. Neznano je, kako porozen, kako elastičen je asteroid, koliko materiala bo odletelo ... Ker je milimetre na sekundo z Zemlje težko meriti, bodo preverili, kako se bo spremenila tirnica Dimorfosa okoli Didimosa. Meritve bodo sprva opravljali z zemeljskimi teleskopi (tudi evropskimi), leta 2027 pa bo prispela evropska sonda Hera in položila zadnji košček sestavljanke. Ne bo zgolj posnela kraterja in merila "leto" Dimorfosa, temveč zagotovila natančnejšo oceno gostote in mase Dimorfosa. Ti izračuni bodo povedali, kakšen izstrelek bo potreben za večje asteroide, ki bodo nekoč neizogibno ogrozili Zemljo.

Bojte se prikazni iz črnine

Neko nebesno telo, asteroid ali komet, je pred 65 milijoni let pobilo dinozavre (katerih edini predstavniki so danes na Zemlji v obliki ptic). Veliko je bilo med 10 in 15 kilometri. Nasa pravi, da smo vse asteroide nad velikostjo 10 kilometrov že odkrili in vsaj srednjeročno niso nevarni. A nihče ne ve, kdaj se lahko iz oddaljenega, temnega Oortovega oblaka, doma milijonov mrzlih repatic, nenadoma pojavi doslej neznan komet ...

In sploh ni treba, da je nevarnež tako ogromen. Že kilometrsko nebesno telo lahko povzroči smrt milijonov, celo milijard ljudi, pa še zlom civilizacije povrhu. Nasa meni, da smo odkrili 95 odstotkov kilometrskih asteroidov.

Več kot stometrski asteroid bi bil nevaren za krajevna poseljena območja, na primer slavni dogodek v Tunguski je povzročilo 50-metrsko telo. Pred leti pa je zgolj 20-metrska skala poškodovala več tisoč ljudi v Čeljabinsku. Zadnja odmevna budnica je zazvonila avgusta 2019, ko je Zemljo obletel 100-metrski asteroid, človeštvo pa je za prišleka izvedelo dan prej (poglavje 3).

Agencije poskušajo motriti nebo in zaznavati nevarnosti, pa snovati sisteme, ki bi nas nekoč lahko ubranili. A če jutri odkrijemo komet, do trka pa je nekaj mesecev, lahko storimo bore malo. Človeštvo bi najbrž ob očitni zunanji nevarnosti stopilo skupaj in poskušalo vse primerne izstrelitvene kapacitete preusmeriti v obrambo, morebiti poslati katero koli dostopno vesoljsko ladjo (Orion?), da dohiti tarčo, jo poskuša preusmeriti ali nanjo namestiti jedrske bombe ... Vse to so zgolj špekulacije.

DART/HERA bosta odgovorili na zgolj vprašanje, koliko sile je potrebne, da asteroid ali komet ravno dovolj preusmerimo, da zgreši Zemljo. Za pripravo primerne misije bi po oceni strokovnjakov dejansko potrebovali vsaj pet let.

Zemlja torej še vedno ostaja pretežno nebogljena.

Video 2: Posnetek Nasine novinarske konference

GIF animacija: Ponazoritev poleta od Zemlje do tarče

6. Zvoki padcev meteoritov na Mars

Institut JPL je izdal posnetke zvoka – oziroma potresnih valov – ki jih je po padcih štirih meteoritov zaznala marsovska sonda InSight. Posnetki so nastali v letih 2020 in 2021. Več tukaj in na spodnjem posnetku.

InSight je nepremična sonda, ki na Marsu deluje od leta 2018. Je meteorološka in seizmološka postaja. Doslej je zaznala 1300 potresov. Na njenih panelih sončnih celic se nabira prah, proizvodnja električne energije peha. Njen konec je na vidiku, Nasa meni, da bo ugasnila do januarja.

Video: Nasina predstavitev

7. NA KRATKO:

8. FOTO: Neptun, kot ga vidi James Webb

Vesoljski teleskop James Webb se je tokrat zazrl v planet Neptun. Prikaz njegovih prstanov je najboljši v zadnjih 30 letih oziroma odkar je mimo planeta letel Voyager 2. Neptun je tu viden v infrardeči svetlobi s pomočjo instrumenta NIRCam. Ker metan absorbira precejšen del infrardeče svetlobe, je planet viden precej drugače od njegove siceršnje temnomodre podobe.

Nasa je sicer ta teden zaznala težavo na instrumentu MIRI. Med pripravami na spektroskopijo pri srednji ločljivosti se je na enem izmed mehanizmov povečalo trenje. To je sicer le eden izmed štirih krovnih načinov uporabe instrumenta MIRI. Tega načina ne bodo uporabljali, dokler ne bo vzrok znan (in morda tudi odpravljen), bo pa MIRI še naprej zagotavljal fotografiranje, nizkoločljivostno spektroskopijo in uporabo koronagrafa.

V kratkem lahko pričakujemo Webbove fotografije Plutona in Harona.

9. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Kozmonavt Valerij Poljakov

V 81. letu starosti je umrl kozmonavt Valerij Poljakov, nosilec rekorda po najdaljšem vesoljskem poletu, sporoča Roskozmos.

Poljakov se je rodil leta 1942. Diplomiral in doktoriral je iz medicine. Za zdravje v vesolju se je začel zanimati po prvem poletu zdravnika Borisa Jegorova na Voshodu 1. Leta 1973 je bil sprejet v vrste kozmonavtov. Prvič je poletel leta 1988 s Sojuzom TM-6 in na vesoljski postaji Mir preživel 240 dni. Drugi polet se je začel z misijo Sojuz TM-18, ki je Poljakova prav tako pripeljala do Mira. Takrat je v vesolju ostal 437 dni, 17 ur in 58 minut, kar ostaja rekord. Po vrnitvi leta 1995 se je upokojil. Za seboj je pustil več kot 50 znanstvenih publikacij na področju vesoljske medicine.

Še nekaj več v poročanju MMC-ja.

NA VIDIKU:

Sobota, 24. september - Delta IV Heavy - NROL-91

Sobota, 24. september - Kuajžov-1a (Kuaizhou 1A)

Sobota, 24. september - Falcon 9 - Starship

Petek, 29. september - Sojuz-MS21 - vrnitev z MVP-ja

Petek, 29. september - Juno - oblet Jupitrove lune Evropa

Ponedeljek, 3. oktober - Falcon 9 - Crew Dragon, Crew-5