V nadaljevanju preberite:
Kenny Garrett, Elliott Sharp, Alfredo De La Fé, Richard Galliano in kot poseben dogodek še Gilberto Gil. To so svetovna glasbena imena, ki se bodo v prihodnjih dneh zvrstila na Obali. Občini Piran in Portorož sta svoje obletnice – Tartinijevo leto, 50-letnica Avditorija Portorož in 25-letnica Turističnega združenja Portorož – sklenili proslaviti z jazz festivalom. Umetniški vodja Brane Rončel je koncipiral program, v katerem ne bo manjkalo plesne glasbe.
Jazz à Juan v Antibih, jazz festival v San Sebastianu, Nici ali mondeni švicarski Montreux … vsem je skupno to, da se koncerti odvijajo v turističnem kraju, ob morju ali jezeru, ki glasbi in vzdušju doda posebno dimenzijo. Vsi dvigajo raven kulturne in turistične ponudbe kraja, kamor s kakovostnim programom privabijo obiskovalce od blizu in daleč. Če bi bil stalnica, bi se naboru lahko nekoč pridružil tudi Jazz festival Piran/Portorož, je na glas razmišljal umetniški vodja Brane Rončel, ki je o tem sanjal že najmanj trideset let. O festivalu, ki bi z močnim programom »pokril« vso regijo.
»Program mora biti tak, da motivira ljudi iz Istre, Zagreba, Vidma, Trsta, Benetk, da se pripeljejo k nam na koncert. To je danes, ko se zdi, da je na internetu vse dostopno, zelo težko. A ideja je, da preživiš nekaj dni na morju, plavaš, greš na dobro ribjo večerjo in potem prisluhneš koncertu glasbenika svetovnega formata,« pravi Rončel, ki je povedal kako sploh nastane festival in kaj vse mora vsebovati, da ljudi zapelje z zgodbo.
Kenny Garrett, Elliott Sharp, Alfredo De La Fé, Richard Galliano in kot poseben dogodek še Gilberto Gil. To so svetovna glasbena imena, ki se bodo v prihodnjih dneh zvrstila na Obali. Občini Piran in Portorož sta svoje obletnice – Tartinijevo leto, 50-letnica Avditorija Portorož in 25-letnica Turističnega združenja Portorož – sklenili proslaviti z jazz festivalom. Umetniški vodja Brane Rončel je koncipiral program, v katerem ne bo manjkalo plesne glasbe.
Jazz à Juan v Antibih, jazz festival v San Sebastianu, Nici ali mondeni švicarski Montreux … vsem je skupno to, da se koncerti odvijajo v turističnem kraju, ob morju ali jezeru, ki glasbi in vzdušju doda posebno dimenzijo. Vsi dvigajo raven kulturne in turistične ponudbe kraja, kamor s kakovostnim programom privabijo obiskovalce od blizu in daleč. Če bi bil stalnica, bi se naboru lahko nekoč pridružil tudi Jazz festival Piran/Portorož, je na glas razmišljal umetniški vodja Brane Rončel, ki je o tem sanjal že najmanj trideset let. O festivalu, ki bi z močnim programom »pokril« vso regijo. »Program mora biti tak, da motivira ljudi iz Istre, Zagreba, Vidma, Trsta, Benetk, da se pripeljejo k nam na koncert. To je danes, ko se zdi, da je na internetu vse dostopno, zelo težko. A ideja je, da preživiš nekaj dni na morju, plavaš, greš na dobro ribjo večerjo in potem prisluhneš koncertu glasbenika svetovnega formata,« je povedal Rončel.
Uvodna dva majska koncerta sta tako njemu kot organizatorjem vlila upanje. Projekt Dava Weckla in Toma Kennedyja ter zasedba Mika Sterna in Billa Evansa v portoroškem Avditoriju sta bila razprodana.
Kompozicija festivala
Danes je tako, da se festival imenuje skoraj vsaka prireditev, ki traja dlje kot uro, dnevni niz krajših koncertov ali pa kar časovno in krajevno sporadično posejani nastopi. Toda izkušeni organizator koncertov, promotor, umetniški vodja in avtor televizijskih ter radijskih oddaj Brane Rončel je koncept festivala vzel zelo resno. »Tak festivalski format je bil velik zalogaj,« je priznal, posebej zato, ker se glasbena industrija še vedno ni opomogla od koronavirusnega strahu. »V prejšnjih časih je bilo lažje. Veliko več glasbenikov je bilo v obtoku na turnejah, tako si imel večji izbor in si lažje vsebinsko oblikoval program,« je povedal Rončel, ki je moral svojim visokoletečim željam le nekoliko prirezati peruti, a se je večina izbranih glasbenikov z veseljem odzvala njegovemu vabilu. Nekateri so na njegovo željo celo izredno, za dan, dva, podaljšali turnejo – še vedno je namreč »Rončel« znamka, ki v svetu jazza pomeni zanesljivost in kakovost.
Od leta 1982, ko je v Mariboru organiziral prvi festival, je vedno poskušal delovati po enakem načelu. Vsebino pozorno sestavlja glede na format festivala – število dni in koncertov ter seveda glede na proračun – in je pri tem posebej pozoren na dramaturški lok, z začetkom, vrhuncem in koncem. »Tako se lotim tudi radijske oddaje ali svojih likovnih del, kjer moraš biti pozoren na kompozicijo. Pozoren sem, da bodisi skozi festival, radijsko oddajo bodisi skozi kolaže peljem zgodbo, ki kaže neko zgodovinsko linijo,« je pripomnil glasbeni umetniški vodja s pretanjeno razvitim umetniškim čutom za estetiko. »Pri nas, pa tudi v tujini, mrgoli festivalov, ki nimajo kompozicije, ne začetka ne konca. Vse je nametano, kot bi delal ričet in vanj vrgel še kakšno kremšnito. To je pomanjkanje idej, kontaktov, poznavanja scene in pomanjkanje zgodovinskega pomnjenja. Vse več je na tej sceni avtorjev festivalskih programov, ki so ekonomisti, dobri poslovneži, v prostem času pa ljubiteljsko poslušajo jazz,« je povedal. Sam najprej postavi sidrišča in okoli njih, kot sestavljanko, kot pravi, pa oblikuje preostali program. Pri tem je pozoren na zgodovinsko moč glasbenikov, število izdanih albumov in prisotnost na svetovni glasbeni sceni.
Alfredo De la Fe
»Program oblikujem s predpostavko, da bodo tisti, ki bodo prisluhnili vsem koncertom, začutili širšo glasbeno sliko, a tudi obiskovalci, ki bodo prisotni le en dan, bodo dojeli zgodbo tistega večera. Festival je popotovanje, trip. Vsak dan dobiš nekaj drugega. Čeprav je vse združeno pod streho besede, ki nekatere splaši – jazz, so tu še bossa nova, funk, blues, rock, latino, r'n'b, hip hop, salsa, tango, newyorški alter, znotraj tega pa veliko improvizacije – tako kot je bilo tudi v sestavljanju programa,« je dodal. »Besedica jazz ima veliko sporočilnost. Za tiste, ki vedo, kaj jazz predstavlja, in tiste, ki poznajo moje delo in vedo, da za vsem, kar počnem, stoji zgodba.«
Da bi koga beseda jazz odvrnila od obiska festivala, res ni razloga. Rončelov izbor je bil namreč ustvarjen z mislijo, da gre za festival v turističnih krajih, sredi poletne sezone. »Po vsem, kar smo prestali, je to, da si na koncertu, na katerem poslušaš noro živo glasbo in pod odrom lahko tudi zaplešeš, zlata vredno,« je element zabave pri izbiri glasbenega programa komentiral umetniški vodja, ki bo kakšen večer za uverturo stal na odru tudi kot didžej.
Brazilski začetek in konec
Tako je torej koncipiranih devet koncertov, ki se bodo zvrstili v štirih dneh. Brazilska glasba v Rončelovem dramaturškem konceptu nastopa kot vplivno izhodišče in sklep festivala, ker v sebi združuje starodavne tradicije ter univerzalne vplive jazza in klasične glasbe. Festival bo odprla zasedba Bossa de Novo, ki se poglobljeno ukvarja z brazilskimi glasbenimi oblikami. »To je glasba, ki paše na obalo, poslušaš jo na morju in tu dobi drugo dimenzijo. Ta bend bi tudi v tujini lahko povabil na katerikoli oder, zaradi njihove univerzalnosti, prefinjenega izbora coverjev in kakovostnih avtorskih skladb,« je povedal Rončel, ki je kot zaklepaj festivalu postavil koncert Gilberta Gila, ki se k nam vrača po dvanajstih letih.
Zasedba Bossa de Novo s pevcem Primožem Vitezom bo jutri odprla festival. FOTO: Primož Zrnec
Nagovarjanje duhovnih razsežnostiJutri bo festival na Obali odprla slovenska zasedba Bossa de Novo, ki je konec lanskega leta izdala peti album Twist, s katerim je na novo definirala zvok, ki ga razvija dve desetletji. Pevec zasedbe Primož Vitez, sicer pa prevajalec, jezikoslovec, dramaturg in profesor romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vidi povabilo Braneta Rončela na Jazz festival Piran/Portorož kot potrditev dvajsetletnega dela skupine, ki se suvereno umešča v mednarodne tokove glasb sveta (world music). Podobno potrditev je skupina doživela na festivalu Junij v Ljubljani pred dvema tednoma, ko je pred več kot 1200 poslušalci nastopila na Kongresnem trgu v Ljubljani z gostom Hamiltonom de Holando, trenutno vodilnim brazilskim mandolinistom, ki je samo za to priložnost iz Ria de Janeira pripotoval v Evropo.
»Brazilska glasba je nekaj, kar je evropskim ušesom hkrati tuje in blizu, neznano in dražljivo, ker se umerja po neparnih, lihih ritmičnih akcentih in je v tem blizu človeškemu govoru in človečnosti sami – čeprav prihaja od daleč, onstran oceana. Je mehka in gladka, hkrati pa sugestivna, močna. Njen čar pogosto deluje kot urok, s ponavljanjem melodičnih vzorcev in neskončnimi variacijami harmonskih struktur. Njen zven je v marsičem utemeljen na brazilski portugalščini, ki jo tudi Bossa de Novo jemlje kot zvočno izhodišče, nadgrajuje pa jo še z drugimi jeziki, zlasti slovenščino. A tudi v slovenščini išče jezikovna blagoglasja, ki ustrezajo ritmičnim, harmonskim in melodičnim prijemom bosse nove in drugih brazilskih žanrov. Ne nazadnje poskuša v spoju glasbe in jezika najti specifično poezijo, ki odpira miselne svetove in nagovarja človekove duhovne razsežnosti, zlasti tiste, ki so dojemljive za lepoto,« je dejal Primož Vitez o stiku brazilskega in slovenskega melosa ter medigri poezije, jezika in glasbe.
Kot nakazuje že naslov novega albuma Twist, so na svoj značilen način obrnili, preoblikovali, zavili znane skladbe oziroma melodije ter jih interpretirali v različnih jezikih z občutkom za različne kulturne značilnosti. Na albumu so izvirni aranžmaji skladb nekaterih najznamenitejših brazilskih skladateljev (Tom Jobim, Ary Barroso, Vinícius de Moraes, Paulinho da Viola), nekaj predelav pesmi naše širše domovine in nekaj izvirnih skladb, vse skupaj po ena škotska, bosanska, italijanska, dve francoski, tri slovenske in pet brazilskih.
V zasedbi so se v dveh desetletjih ustalili vokalist Primož Vitez, kitarist Aljoša Kosor, tolkalec in kitarist Mitja Vrhovnik Smrekar, basist Marko Gregorič, tolkalec in pevec Sergej Ranđelović - RunJoe in trobentač Tomaž Gajšt, ki se je skupini na albumu pridružil kot poseben gost, nastopil pa bo tudi na festivalu.
Dan po nastopu v Portorožu, v četrtek ob 21. uri, bo Bossa de Novo gostovala v Žireh, na esplanadi pri žirovskem muzeju, tam bo koncert intimnejši. Nekaj podobnega si je mogoče obetati tudi v soboto, 9. julija, ob 21. uri na Skritem dvorišču v Murski Soboti, v čudovitem ambientu majhnega trga sredi meščanskih hiš. Zadnji koncert letošnjega poletja je napovedan 18. avgusta, ko bo Bossa de Novo nastopila na Velenjskem gradu. Ti. L.
Prvi večer bo za Bossa de Novo razgrel kubanski pianist, skladatelj in producent Iván »Melón« Lewis, ki glasbeno nadaljuje tradicijo Chucha Valdésa in Gonzala Rubalcabe. Zadnji se je kot gost pojavil tudi na Melonovem novem albumu Voyager, ki je prejel grammyja za najboljši latino jazz album.
V četrtek bo v Avditoriju Portorož najprej igral clevelandski avantbluesist Elliott Sharp s triom, v katerem se mu bosta pridružila basist Brad Jones in bobnar Andrea Centazzo, znan po sodelovanju z Johnom Zornom, Derekom Baileyjem, Donom Cherryjem in drugo zvenečo avantgardo. Sharp je že štirideset let eden od aktivnih akterjev avantgardne in eksperimentalne glasbene scene v New Yorku in velja za pionirja na področju povezovanja fraktalne geometrije, teorije kaosa ter genskih metafor z glasbeno kompozicijo in odrsko interakcijo. Pri nas smo ga večkrat lahko slišali v manjših, bolj eksperimentalnih zasedbah, tudi na Drugi godbi. Tokrat bo več poudarka na bluesu, ki ga v nekaterih skladbah oplemeniti tudi vokal Erica Mingusa, sina Charlesa Mingusa.
Nadaljevanje večera si je Rončel zamislil v straight ahead bluesu s tradicijo Erica Claptona in Jeffa Becka, ki jo nadaljuje britanski kitarski virtuoz, pevec, skladatelj in producent Matt Schofield, tokrat v triu z Jonnyjem Hendersonom na hammond orglah in Evanom Jenkinsonom na bobnih. Po desetih letih samostojne poti se je uveljavil tudi med kritiško javnostjo in je prvi kitarist, ki je bil sprejet v Dvorano slavnih britanskih bluesovskih nagrad (British Blues Awards Hall of Fame).
Kubanski pianist Iván »Melón« Lewis nadaljuje tradicijo Chucha Valdésa in Gonzala Rubalcabe. FOTO: Antonio Porcar Cano
Ščepec čarovnije Milesa Davisa
Po majskih portoroških koncertih velikanov Mika Sterna in Billa Evansa, ki prihajata iz okolja kultnih električnih zasedb Milesa Davisa, bo v petek na Obali nastopil še saksofonist Kenny Garrett, ki je bogatil Davisov zvok do konca njegove kariere. Prvič je prišel k nam prav kot član Davisovega ansambla na znamenitem koncertu v Cankarjevem domu 30. marca 1991, nekaj mesecev pred Davisovo smrtjo. Tokrat bo Garrett v Avditoriju Portorož promoviral svoj novi album Sounds from the Ancestors z istoimensko zasedbo.
V Tartinijevem gledališču v Piranu se na »fiesto latino violino« že pripravlja Alfredo De La Fé, klasično šolani kubanski violinist, ki je študiral na Juilliardu, igral v orkestru Metropolitanske opere in hkrati nastopal v najbolj iskanih salsa ansamblih. Igral je z Eddiejem Palmierijem, Carlosom Santano, Dizzyjem Gillespiejem, Chickom Coreo, Larryjem Coryellom in bil glasbeni direktor latino jazz orkestra Tita Puenteja. Prvič je pri nas nastopil s svojim orkestrom v napolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma decembra 1994.
Virtuoz na harmoniki Richard Galliano bo predstavil svoj novi projekt New York Tango Trio. FOTO: Vincent Catala
Sosledje zadnjega dne bo podobno. V Avditoriju bo na nežne in strastne note igral pariški multiinštrumentalist in virtuoz na harmoniki Richard Galliano, ki bo predstavil svoj novi projekt New York Tango Trio. Za plesni zaključek v Piranu bo poskrbel čikaški trobentač in pevec Boney Fields, ki v edinstvenem slogu ustvarja retro-futuristično mešanico bluesa in brass funka ter ju združuje z afroameriškimi koreninami. Obeta se »žurka«, ki priklicuje vse sile vesolja, v katerem kraljujejo Maceo Parker, Bootsy Collins, Sly Stone in George Clinton.
Kot češnja na torti bo v Portorožu 14. julija nastopil legendarni Gilberto Gil, ki v spremstvu družine letos s svetovno turnejo praznuje osemdesetletnico, kar si seveda zasluži posebno napoved.
Saksofonist Kenny Garrett je bogatil zvok zasedbe Milesa Davisa ob koncu njegove kariere. FOTO: Hollis King
