Ljudje ob Kolpi: Franc Derganc

26.2.2024 | 10:50

Franc Derganc

dr. Franc Derganc, zdravnik in organizator kirurške dejavnosti na slovenskem, filozof, narodnjak
Rojen 26. februarja 1877 v Semiču, umrl 30. junija 1939 v Ljubljani

Misel 

"Visoko v zraku leti
Trop drobnih ptic v daljavo.
Kaj jim gore, kaj doli,
Kaj jim morske globi? ...

Lete, hite!
Hiti za njimi
Moje oko, moje srce.
Brezvspešne želje!
Ostani v prahu prah."

Sava

(15. julija 1892 je bila v dijaškem glasilu Vesna, ki je izhajal v Celju , objavljena pesmica, pod katero je bil preprost podpis Sava. Psevdonim, ki ga takrat uporabil Franc Derganc, star 15 let. Identiteto je moral skrivati tudi zaradi tega, ker je bilo objavljane prispevkov v medijih dijakom takrat prepovedano!)

Franc Derganc, ki se je rodil v družini Antona Derganca in Uršule (rojena Kapš), je obiskoval ljudsko šolo v Semiču, kot dvanajstletnik pa je odšel na gimnazijo v Novo mesto. Obiskoval jo je v šolskih letih od 1889/90 do 1891/92. Višjo gimnazijo je nadaljeval v Ljubljani, kjer je srečal sorodno dušo - Dragotina Ketteja, in skupaj sta izdajala tajno glasilo Klepetec, zaradi česar sta bila ob razkritju oba kaznovana s šolskim zaporom. Prijateljeval je tudi z Ivanom Cankarjem, čeprav je menil, da sta po duši popolni nasprotji in na Dunaju se nista veliko družila. Medicinsko fakulteto je obiskoval na Dunaju in kljub vsestranski kulturni aktivnosti in narodnostnem udejstvovanju je vse študijske obveznosti izpolnjeval v prvih rokih in z odliko. Tudi tam se je literarno udejstvoval in leta 1901 sta skupaj z Nikom Zupaničem iz belokranjskih Gribelj izdajala kulturno-politično revijo Jug. S prispevki v njem se je hudo zameril obema političnima strujama v Ljubljani. Po diplomi 1903 se je še dodatno izpopolnjeval na klinikah na Dunaju, na Danskem, v Nemčiji, Franciji in Švici in se vrnil v Ljubljano šele leta 1913. Tu je vzpostavil temelje slovenske kirurgije. Nekoliko je tudi korigiral svoje politično stališče in postal privrženec ideje dr. Janeza Evangelista Kreka ter veliko objavljal tudi v katoliškem časopisu Slovenec. Leta od 1910 do 1914 so pomenila vrhunec Dergančevega medicinskega delovanja. Ob začetku vojne je bil vpoklican v vojsko in je bil vojaški zdravnik do razpada Avstro-Ogrske, kar je njegovo izjemno zdravniško kariero nekoliko zavrlo. V tem obdobju se je ponovno zbližal s Cankarjem, ki ga je v vojnem času zalagal tudi s tobakom (kot častnik dobiva cigarete, a je nekadilec in jih odstopi svojemu boemskemu prijatelju).

V začetku je delal v matični deželni bolnici in v njej hitro napredoval. Ustanovil je zasebni zdravstveni Sanatorij Emona ter s strokovnim delom in poučnimi članki prispeval k ozaveščanju preprostega prebivalstva in tudi kolegov medicincev. V kirurgiji je uvajal številne novosti, največjo odmevnost pa je dosegel z operacijo slepiča, o čemer so se 20. marca 1913 razpisali domači in tuji časopisi.  

Leta 1929 je ustanovil - in prvo leto tudi urejal - prvi slovenski strokovni medicinski list Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Izdal je tudi filozofski knjigi Borba zapada in vzhoda in Svetozor, v katerih razpravlja o zanimivih življenjskih tematikah.

Umrl je še v polnem zamahu ustvarjanja, star komaj 62 let, – kako bizarno - po nesrečnem padcu s kompliciranim zlomom noge in posledično še komplikaciji s pljučnico. Kljub temu, da je bil sam izjemen zdravnik in obkrožen z vrhunskimi strokovnjaki, mu ni bilo pomoči. Z ženo Hedo sta imela 7 otrok. Z izjemo ene hčere, ki je bila humanistka, so vsi delali v zdravstvu kot zdravniki, farmacevti in podobno. Po sinu dr. Francu Dergancu ml. (tudi partizanski zdravnik) se imenuje bolnišnica v Šempetru pri Novi Gorici. Njegov Sanatorij Emona, kjer so v začetku 2. svetovne vojne skrivaj zdravili ranjene partizane in diverzante in ilegalcem dobavljali sanitetni material, je bil po vojni nacionaliziran, pozneje pa je bil tam tudi sedež Slovenskega zdravniškega društva. Njegovo rojstno hišo v Semiču so potomci podarili Zvezi paraplegikov Slovenije, ki jo sedaj uporablja kot počitniški dom. Na vrtu domačije sta Občina Semič in Sadjarsko društvo Bele krajine uredila vzorčni sadovnjak, čebelarji pa uvedli čebelarski krožek za paraplegike.

Poleg psevdonima Sava je Derganc uporabljal tudi nekatere druge, med njimi najpogosteje ime Kazimir, pl. Radič.

Boris Grabrijan