Ubijalka rož iskreno o množičnem masakru: "Moje stanovanje je pogosto podobno grobišču"

"Zalijte jo, dokler ne zgnije, tako kot 44 kaktusov, ki jih ima na vesti," bi zavpila sodnica Roža Cvetko. Pa ne samo ubogi kaktusi … Rastlin je bilo mnogo, res mnogo. Ubila sem vse lončnice, ki mi jih že od študentskih let kupuje mama, da stanovanje ne bi tako žalostno izgledalo. Ker punca vendar mora imeti rože. Dom brez rož je kot nebo brez zvezd, solata brez bučnega olja ali moški brez dlak.

Rože so za dom skoraj tako ključnega pomena kot wi-fi in naročnina na Netflix (ne glede na to, ali se nanjo švercamo ali ne). Rože so lajf. To vemo vsi. A v mojih tega lajfa prav veliko ni, saj je bilo moje stanovanje pogosto podobno množičnemu grobišču rož.

Ravno zato se mi zdi tako zanimivo, da mi najbližji še vedno vztrajno prinašajo v dar take in drugačne tegle, čeprav v glavnem vedo, da sem za rože talentirana skoraj tako kot Pirkovič za vodenje soočenj.

Vse moje žrtve 

Ko mi je prijateljica Andreja za rojstni dan podarila draceno, je še pred čestitko zrecitirala: "To je najbolj enostavna in nezahtevna roža, kar je možno. Nič dela ne boš imela z njo." Čez mesec dni je roža, ki sem jo poimenovala Ivica, že slovo jemala. Sandra mi je zato ob diplomi podarila kar kaktus. Ker, "da pa tega fentaš, moraš bit pa res majster". Kakšno podcenjevanje. Vse se da, če se hoče. V mojem primeru pa tudi, če se noče. Kaktus je šel.

Obdukcija je pokazala, da sem ga preveč zalila. Saj poznate tisto balado Queenov Too much love will kill you (Dragi Gen Z-jevec, če Queenov ne poznaš, čeprav morda nosiš majico z njihovim potiskom, takoj izgini na YouTube in poslušaj, kaj je to glasba). Ko mi je Anja ob naslednjem rojstnem dnevu prinesla baziliko in meto, mi je samo še potisnila lončka v roke in rekla: "Na, tu maš, itak bosta čez dva tedna že obe hin." Ker tega nisem mogla dopustiti, sem 10 dni pila mojite in hugote ter jedla caprese, vse dokler nisem do zadnjega lista oskubila obeh rastlin (in si pridelala grozljivega refluksa).

Moj silni vrtnarski potencial je opazil tudi oče mojega otroka (še danes me čudi, da se je namenil svoje seme posaditi vame, glede na to, da se nisem izkazala niti pri negi fikusa), zato je v skupnem domovanju prevzel skrb za rastline. Kar sam se je ponudil za njihovega varuha, tako zelo mi zaupa.

Najin prvi poskus skupne skrbi za živo bitje (znan tudi kot predpriprava na potomca) je bila vzgoja bonsaja, ki sva ga dobila od mojih staršev ob nakupu stanovanja. Moram priznati, da sem bila naravnost ganjena ob njegovih metodah. Božal ga je, se pogovarjal z njim, občutek imam, da se je nanj celo navezal. Na najinega Izidorja (tako sva ga krstila). A kljub ljubečemu okolju so začeli Izidorjevi listi kmalu spreminjati barvo in odpadati. Moj dragi je takrat prečesal cel internet, da bi mu pomagal. Še danes trdim, da se je, kot moški, ki z rekordno hitrostjo sivi in izgublja lase (jaz nimam nič s tem), preveč poistovetil z njim.

Izidorju je šlo počasi na bolje, nato pa je moral dragi za teden dni na službeno pot in bonsaj je končal z mano. Dovolite mi, da v lastno obrambo rečem zgolj to, da se je revež zelo mučil, jaz pa sem podpornica evtanazije. In ja, žal moj dom za rože ni Bolnišnica upanja.

Slovo je bilo boleče, a ne najbolj boleče. Najhuje je bilo, ko je prestolonaslednik iz vrtca prinesel lončnico s sivko in kartonastim polžkom, ki so mu jo za tretji rojstni dan podarili prijateljčki iz skupinice Polžki. Po dveh mesecih, kar je nadpovprečna, celo izjemna, življenjska doba mojih ločnic, sem mu morala s cmokom v grlu povedati, da sem ubila tudi njegovo nič krivo, nedolžno, ljubko Ančko. Tolaži me, da je enaka usoda doletela tudi sivke še vsaj treh malčkov iz skupine (torej nisem edina ubijalka rož na tem svetu).

Kaj ti pomaga ljubezen, če ni talenta

Moj odnos do rož je zelo podoben mojemu odnosu do plesa. Ljubezen je, a talenta ni. Glejte, preden me obsodite, da sem Jeffrey Dahmer za lončnice, naj povem, da rož ne ubijam iz veselja. Jaz ne ulivam vanje namerno preveč vode. Jaz jih ne puščam na presvetlih, pretemnih, pretoplih in prehladnih kotičkih iz sadističnih vzgibov. Jaz imam rože resnično rada. Samo moja bližina jim ne godi.

Dovolj zgovorno je že dejstvo, da večini ljudi rože umrčkajo, ko gredo na dopust, moje pa takrat oživijo.

Včasih imam občutek, da rože v mojem domu naredijo samomor.

"Stara, reši se, preden se začne pogovarjat s tabo," reče fikus orhideji, in naslednji dan ostane le še palica s posušenim listom.

"Misli, da je Adele, a poje kot goneča se mačka, reši se, dokler se lahko, naredi se, da si mrtva," posvari dracena ciklamo. In tako naprej.

Za razliko od mojih rož - upanje umre zadnje

Pred kratkim smo se preselili v hišo. In seveda je nedopustno imeti hišo brez rož in drugih rastlin. Argument, da nam zrak čisti rekuperator in zato ne potrebujemo super priljubljene monstere, je seveda nesmiseln, ko pa je vendar jasno, da rastline vdahnejo bivalnemu prostoru življenje. Ker bodo prostori zaradi oderuških cen in še bolj oderuških kreditov še nekaj časa malo bolj prazni, jih je seveda nekako treba zapolniti. In najbrž se strinjamo, da nič tega ne naredi lepše kot rože. In zdaj pomembno naznanilo …

Prosim, če za trenutek odložite telefon, sendvič ali čik in mi glasno zaploskate. Uspelo je nepredstavljivo. Že štiri mesece imamo v hiši 15 (petnajst!!!) sobnih rastlin in z izjemno ciklame, ki ji je bilo res prevroče, so vse še vedno pri življenju. Producenti serije Neverjetne zgodbe, prosimo, oglasite se, jaz sem pripravljena, da z mano posnamete dokumentarec. Ker sem za rože storila največ, kar lahko, to je, da sem se držala daleč stran. Pri vsem skupaj bi rada posebej izpostavila, da se najbolje drži rastlina z imenom Taščin jezik. Ta se namreč, kolikor sem slišala od poročenih prijateljic, zlepa ne utrudi.

Za konec bi rada vsem organom pregona, ki morebiti prebirajo tale zapis, sporočila, da pri meni nasadov konoplje ne gre iskati. Preveč zahteven projekt za nekoga, ki je sposoben pokončati še umetne rože. Edina Rožica, ki pri meni lahko preživi, je tista od Modrijanov. Pa še ta samo, če sem v rožcah.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord