Reveži, ki ne gremo na Dunaj, smo si zadnje dni hudega leta v portoroškem Avditoriju in prvi dan meglenega leta v Cankarjevem domu privoščili novoletni koncert orkestra Slovenske filhramonije, kjer smo se prepričali, da premore sloviti ameriški dirigent armenskih korenin George Pehlivanian še zmeraj toliko mišic, kot jih je imel pred kakimi 14 leti, ko je redno nastopal pred slovenskim občinstvom.

Program, ki ga je sestavil direktor Filharmonije Matej Šarc, je dokazal, da je možno zaplesati v novo leto tudi brez Straussa in da velikokrat sploh ne vemo, kaj imamo. Precej bliže duši sežejo takti Juliusa Fučika, Viktorja Parme, Émila Waldteufela, Urbana Kodra, Bedřicha Smetane ali Josefa Hellmesbergerja, četudi na provincialno premajhnem odru portoroškega Avditorija. Še posebej, ker je tak koncert vsekakor dosegljiv za vsako povprečno dušo, saj ni odločala nobena loterija ali velikost kupčka zlatnikov.

Seveda med lepimi večeri vedno obstaja tudi tveganje, da bi zaradi neizmerne želje po užitku v družbi ujeli kakega kovidčana in si nakopali hude skrbi. V življenju je pač tako: v odnosu med strastjo in  užitkom se skoraj po pravilu pojavi krčmar z računom.

Ko angelčki zapojejo

Zadnje dni leta smo se čudili, kako se lahko nekateri postavljajo, da so avantgarda s srcem na levi strani v prsih, v resnici pa s svojimi ravnanji zagovarjajo stališča Donalda Krampa. Krampovi si na primer mimogrede privoščijo napad na najsvetejše od svetega -  na domači kongres.  Borci proti cepljenju pa so pripravljeni ponarejati papirje, najemati druge, da se cepijo namesto njih, se cepiti z vodo in podobne neumnosti. Versko zamaknjeni nasprotniki znanosti vse pogosteje konkretno grozijo izpostavljenim zdravnikom, farmacevtom, biokemikom, epidemiologom in drugim, ki skušajo ljudem (Sizifovo neuspešno) pojasniti neskončna obzorja iz znanstvenih oceanov. Privoščili so si fizični obračun s farmakologom Borutom Štrukljem in strokovnjaka utišali v skladu z geslom: ne bo nam en učenjak zdravo kmečko pamet solil. Kje ste pa že kdaj slišali, da bi znanost lahko premagala od boga dan kmečki um?

To pravi tudi znani najboljši evropski premier, ki trdi, da so za nizko precepljenost Slovencev krivi osrednji mediji (ne vlada), neglede na to, koliko ton besed so ti mediji natisnili v prid razumnem spopadu s pandemijo. Morda bi ga kdo celo resno vzel, če ne bi isti petelin v isti sapi trdil,  kako Slovenija v celoti in na celi črti najbolje obvladuje položaj, je najboljša v ekonomiji, šolstvu, zdravstvu, migrantski politiki, da mednarodnih odnosov niti ne omenjamo. Tudi on nas prepričuje, da bi bilo bolje morda le, če bi čudežnemu dečku poleg funkcije premiera, zaupali še funkcijo predsednika parlamenta, ustavnega sodišča in mu na koncu podelili še naziv faraona, ki lahko bere levite Joachimu Scholzu, Emmanuelu Macronu in Mariu Draghiju hkrati.

Zakaj so Slovenci tako nesrečen narod? Na začetku vsakega leta si vedno znova postavijo za tri mišje repe previsoke cilje: vsi so prepričani, da jim v novem letu (že po ustavi) pripada bistveno več od tistega, kar so trpeli lani. Morali bi dobiti priložnost, da odtisnejo svoje dlani v hollywoodski beton slavnih (vsaj kot Brad Pitt, Leonardo di Caprio, Julia Roberts in druščina) , morali bi zmagati na vsaj enem lepotnem ali strokovnem tekmovanju v državi, morali bi zadeti na loteriji vsaj milijonček ali dva in socialno zavarovanje bi vsakomur moralo zagotoviti skromne  počitnice vsaj na Mavricijusu, da Bore Bore ne omenjam. Brez naštetega življenje ni vredno počenega groša.

Nezaslišan teror, v katerega jih sili novi svetovni red, pa je prisila, da morajo držati razdaljo, da morajo nositi maske, da se morajo vsak drugi dan testirati in še cepiti povrhu. Prav nič jih ne zanima, da Japonci že 100 let sami od sebe nosijo maske (ne zato, ker to piše v japonski ustavi, ampak ker imajo odnos do ljudi. Si  lahko mislite?), prav nič jih (»mi smo zdravi«) ne briga, kako gre resnično bolnim, kako je živeti z boleznimi, ki mučijo vsakega četrtega sodržavljana ... Veliko bolje se počutijo z zmerljivkami, prikrajanjem dejstev in grožnjami po alternativnih medijih, še najbolj jim odleže, če lahko komu prisolijo klofuto na cesti. Če jim je res tako težko nositi masko, se testirati in biti solidaren do drugih, do te mere, da to zbudi tak gnev in vstajo naroda, potem ne vejo nič, nič in še enkrat nič: Bolje jim ne bo nikoli. In si boljšega niti ne zaslužijo.