Alenka Sivka - Zvenim kot misica, a mislim smrtno resno
Alenka Sivka je novinarka z dušo in srcem. Njen slog pisanja je prepoznaven, njeno vživljanje v človeka sočutno, zato so njeni članki sočni in berljivi. Za pisanje zgodb o ljudeh s socialnega roba je bila nominirana za priznanje dobrotnik leta, zaradi njenega članka so družini obnovili hišo in jo vključili nazaj v družbo. Zdaj se je Alenka odločila, da poišče nove socialne zgodbe, a z drugega položaja, morda učinkovitejšega, z več moči: podala se je na pot političarke in kandidira za poslanko v Gibanju Svoboda Roberta Goloba. Morda ji bo uspelo. Mi pa smo se z njo pogovarjali o zabavnejših plateh njenega življenja. In o politiki tudi.
Alenka, znani ste kot popotnica, svetovljanka. Na katere konca sveta vas je odneslo?
Uh, vsepovsod, včasih kar pozabim, kje vse sem že bila. Po vrstnem redu: Tajska, Kuba, Indija, Nepal, Namibija, Papua Nova Gvineja, Gana, Uganda, Mehika, Mjanmar, Bali, zadnji dve leti pa Dominikanska republika. S hčerko in vnukinjo načrtujemo enoletno potovanje po svetu. Ko bom v pokoju.
Kaj vam dajo ta potovanja?
Na potovanjih se počutim drugačno, bolj živo. Vsak dan se mi zgodi kaj novega, vsak dan spoznam nove ljudi, padem v nove situacije, moram se znajti, včasih je nevarno, moji čuti so na preži. Res, na potovanjih oživim, se ogromno naučim, govoriti moram tuje jezike, hitro odreagirati ... Potovanja me poživljajo. Na njih se pomladim in shujšam. (smeh)
Jih raziskujete tudi kot novinarka, tuje kraje in dežele?
Seveda, vsakič, ko se vrnem ali pa kar po družbenih medijih, pišem zgodbe o tem, kaj se mi dogaja. Ampak ne samo pocukranih zgodb v stilu, kaj sem dobrega jedla in pila in na kateri prekrasni plaži sem ležala, ampak tudi slabe stvari, kako so me oropali, opeharili, kako so me vrgli iz hotela ... vse to so potovanja, to je skoncentrirano življenje. Na potovanju se ti zgodi v treh tednih toliko kot doma v treh letih. Potovanja so koncentrat življenja.
Vam je potem doma dolgčas? Kaj počnete doma?
A ne, to pa ne! No, ko pridem s potovanja, najprej padem v popotovalno depresijo, ki traja kakšen mesec. Ne da se mi delati, zdi se mi neumno hoditi v službo, denar se mi zdi najmanj pomembna stvar na svetu ... To je kar hudo obdobje, ko ne veš, kaj bi sam s sabo. A počasi spet padeš v vsakdanje kolesje, kar je sicer škoda, a drugače ne moreš preživeti. Spet postaneš »suženj«, delavec, svobodo si pustil tam, kjer si pač bil. Doma pa veliko berem, sem pravi knjižni molj, berem leposlovje, pa tudi strokovno literaturo, časopise in revije, da vidim, kaj piše konkurenca, in seveda sledim pisanju družbenih medijev, v katerih ljudje objavljajo različne članke, ki jih je dostikrat vredno prebrati. Dostikrat pa tudi ne. (smeh)
Filmi, televizija?
O, seveda. Filmofilka sem od mladih nog, bojim se, da sem videla že vse filme, haha, da jih bo počasi zmanjkalo. Na srečo sproti nastajajo novi. Pa kakšnega lahko mirno pogledam večkrat. Pred kratkim sem že tretjič gledala Obliko vode. Kako lep film, poezija! Najrajši gledam filme, ki govorijo o odnosih. Med moškim in žensko, med ljudmi, zaprtimi v nekem prostoru, na ladji, v zaporu ... takšni filmi me najbolj privlačijo. Tudi knjige o odnosih – odnosi so moja obsesija. Kar pa ne pomeni, da jih obvladam v zasebnem življenju, nasprotno! (smeh)
Nadaljevanke?
Odkar obstajata zamik in Netflix, je nadaljevanke dosti lažje spremljati. Nazadnje me je navdušil kanadski televizijski sitkom Schitt's Creek, ki sta ga ustvarila oče in sin, Eugene in Dan Levy, ki v seriji tudi igrata. Spet gre za odnose, v družini in v mestecu, kamor se družina preseli iz bogatega okolja, ker bankrotira.
Dokumentarni filmi?
Kolikor se jih le da. Požiram dokumentarce V divjini z Benom Foglom, očitno me privlačijo zgodbe o ljudeh, ki živijo sami, brez elektrike, v nekih zemljankah ali lesenih hišah sredi gozdov, na otokih ... Rada imam zgodovinske dokumentarce, iz njih se ogromno naučim, rada gledam tudi slovenske dokumentarne filme, mislim, da imamo zelo kakovostne filme in zelo dobre ustvarjalce.
Glasba?
Če vam povem, da sem nekaj let delala na radiu Študent in da človek tako in tako posluša glasbo, ki jo je poslušal kot najstnik, sem rokerica. Znorim in plešem ob zvokih Lynyrd Skynyrd, Little Feat, Jefferson Airplane, v dobro voljo me spravijo The Rolling Stones, kadar koli, »domač« mi je tudi punk, ki se je pojavil v moji mladosti, pa tudi kakšen pop komad mi je všeč, priznam. Ampak rock je pač rock. Za vedno.
Ali boste, če pridete v parlament, nosili rokovska oblačila kot Aleš Gulič?
To bi znal biti problem! (smeh) Oblačim se zelo preprosto, črne hlače in črna majica, v tem se dobro počutim. Čevlji s peto so mi grozni, obleke in krila oblečem enkrat na leto, če je res nujno, ampak na srečo ni nikoli nujno. Rada sem oblečena ležerno, udobno. Ne vem, zakaj bi to spreminjala. V parlamentu so dolge seje, moraš se počutiti dobro, udobno.
Za kaj si boste prizadevali, če vam uspe postati poslanka v državnem zboru?
Zdaj bom zvenela kot misica, ampak prizadevala si bom za svobodo. Za svobodo in neodvisnost medijev, odpravo revščine, boljše življenje vseh nas, čuvanje narave, oživljanje in dostopnost zdravstva, moderno, socialno državo. Za medgeneracijsko sodelovanje. Za pravno državo. Za več žensk na vseh pomembnih področjih in položajih. Za odprto Slovenijo. Za spoštljiv dialog. Za to, da mladi ostanejo v Sloveniji. Saj pravim, sliši se, kot bi govorila misica, a mislim smrtno resno. In vem, da bo vse te cilje težko doseči, ampak mislim, da bomo skupaj zmogli. Povezana Slovenija, ne sprta in ločena na ene in druge in tretje. Samo vsi skupaj lahko to uresničimo. V osmih letih, v dveh mandatih, mi je rekel predsednik naše stranke in mi s tem dokazal, da tudi on misli resno.
