Moja Biba je oboževala kis in olje. Ko sva z mami jedli solato, je obvezno popila ostanke tekočine.

Oba sta lahko dvakrat na leto glodala kost krače. Beni je imel le malo bolj mehko blato, Biba nič. Zobe sta si očistila, kost pustila, je bila prevelika.

Moj edini dopust, ko sem bila mlada in že imela Bibo, je bil Krf. Dva dni pred odhodom je pojedla rumen balon. Zelo rada se je igrala z baloni, tega pa celo z veseljem pojedla. Videla sem že, kako bo ladja odplula brez mene. Kaj zdaj? Panično sem spremljala psa, vsako njeno odvajanje in ha, v blatu je bil cel rumen balon. Večer pred odhodom.

Vsako leto za božič in rojstne dneve smo jim pripravili krožnik veselja. Tatarski biftek, sir, trdo kuhana jajca, kos salame. To je bilo pred leti, ko še ni bilo veliko pasjih trgovin in pekarn, ki ponujajo raznovrstne pasje dobrote.

Ko sem dobila Bibo, mi je sodelavec svetoval, naj grem v manjšo specializirano trgovino za male živali in kupim visokokvalitetne pasje brikete. Razna hrana, kupljena v trgovinskih verigah, ne hvala. Sama sol, aditivi, ojačevalci okusa. To družinsko podjetje je naša trgovina že skoraj petindvajset let. Vmes skočimo tudi do drugih ponudnikov, a hrano kupujemo le pri prvem. 

Ko smo dobili Ajo, smo jo najprej hranili z briketi, na katere naj bi bila vajena, a se njena driska ni nikakor umirila. Poslušala sem sebe in zaupala hrani, ki jo imam najdlje. Kupila sem najprej majhno pakiranje brez žit za mladičke. Opa, blato se je umirilo. Psička je začela pridobivati težo.

Aji sem ponudila kuhano zelenjavo. Sadje. Ne. Povohala ju je, me trapasto pogledala in odšla. Obožuje pa vse, kar je mlečnega izvora, ob takšni hrani se ji cedijo sline v potokih. 

Za trening v prvi pasji šoli sem vzela res »tanajataboljšo zadevo«: salamo Poli in veliko sira. Driska. Surovo meso, koščki odrezani od našega, driska.

Ravno v času, ko je k hiši prišla Aja, so se na družbenih omrežjih pojavile pasje trgovinice, veliko je bilo povpraševanja po surovih obrokih. Surovo meso, ribe, dodatki, jajčne lupine, jajce. Poskusili smo tudi s tem, driska. Včasih tudi bruhanje. Kupila sem drage pasje piškote z vsemi mogočimi dodatki, driska.

Druga pasja šola. Trening s pasjim obrokom, kar pač pes je – v našem primeru briketi. Top.

Leta 2020 je bila Aja ambasadorka pasje trgovine. Dobili smo veliko priboljškov. Reklama. Super, a Aja je driskala.

Dovolj! Pač nimam psa, ki bi lahko pojedel vse, kar je mogoče za pse kupiti. (Čeprav, pojedla bi vse, razen sadja in zelenjave.) Imam psa, ki je zelo občutljiv na dodatke, zato s tem ne bom obremenjevala ne nje in sebe.

Prihranila sem kup denarja. Aja dobi svoj obrok. Zjutraj in zvečer. Je naše »predpranje« krožnikov s pečenimi jajci in dobi za polizat vse, kar je mlečnega (npr. jogurtov lonček, skuto).

Če psu dajemo hrano, ko odvaja tekoče, se črevesje ne more sčistiti in se driska ne ustavi.

Pri njenih štirih letih imamo hrano pod nadzorom. Kdaj se sicer še zgodi, da dobi drisko, a za to so drugi razlogi. Ker je neko nedeljo nenehno hodila do kuhinje, sem ji dala poskusiti v kurji juhi kuhano zelenjavo. Opa, pojedla je. Seveda, okus ima po kuri. En dan korenček, naslednji dan zeleno. Res ni bilo veliko in odvajala je normalno.

Sanacija pasje driske je pri nas relativno hitra. Predvsem ubogam veterinarko. Medtem ko sta Biba in Ben, ko jima je ponagajalo črevesje, jedla kuhan riž, ga Aja le povoha in odkoraka stran. Ostane mi kuhan piščanec. A tudi s tem počakam. Da, do 24 ur, če je hudo.

Pes ima preprost, vrečast in razmeroma velik želodec. Črevesje je od 6- do 8-krat daljše od telesne dolžine. Prebava poteka razmeroma hitro, hrana se zadržuje v želodcu le nekaj ur, v črevesju pa največ 24 ur. In če psu dajemo hrano, ko odvaja tekoče, se črevesje ne more sčistiti in se driska ne ustavi.

Ko ima Aja prebavne težave, si pomagamo s kapsulami, ki vsebujejo kostanjeve tanine, medicinskim ogljem in dvema probiotičnima prehranskima dopolniloma, ki lajšata težave s črevesjem. Eno od njiju, v obliki gela, je odličnega okusa in se Aji kar meša, ko ga zavoha.

V štirih letih smo dognali, da ji našteto pomaga in to imamo doma na zalogi. Vem, da obstaja še na ducate preparatov in morda so po sestavi tudi boljši, a moji psički ustreza našteto. In dokler bo tako, ne bom ničesar spreminjala.

Aja je glede hrane specifična psička. Zato sama nikoli ne pišem o pasji hrani/prehrani, ker ne morem. Nimam tega znanja. Ker smo glede pasje hrane precej omejeni.

Še vedno me mika, da bi ji kdaj kaj prinesla. Ampak ko se spomnim na umazane rešetke kovinskega boksa ali na nazadnje ponesnaženo preprogo, roke pospravim v žep.

Dragi moji pasji ljubitelji, hvala, da ste me v letu 2021 brali. Uživajte s svojimi kosmatinci in srečno 2022.

 Aja in Anja

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."