Ko je umrl šef vzhodnonemške tajne politične policije Stasi, so ga na berlinskem pokopališču pokopali v neoznačenem grobu. Ko pri nas umre šef Udbe oziroma SDV-ja, pa se ga pokoplje z vojaškimi častmi. “Kakšna je oblast, ki take osebe pokopava s častmi, pa tudi vemo. Država podpornikov kriminalcev, kjer vlada njim podobna klika,” se glasijo komentarji na družabnih omrežjih. Poslanec Branko Grims je zapisal: “Približevanje jedrni Evropi? Si predstavljate, da bi v Nemčiji pokopali šefa Stasija z vojaškimi častmi? Sedaj veste, zakaj so v DZ zavrnili sprejem Resolucije o Evropski zavesti in totalitarizmu, s katero bi obsodili vse totalitarizme z zločinci vred.”
Na ljubljanskih Žalah so se danes poslovili od Janeza Zemljariča, in to z vojaškimi častmi – tako je na seji odločila vlada Roberta Goloba. Uradni predlog je dal Marjan Šiftar, nekdanji šef kabineta prvega predsednika republike Milana Kučana, ki je bil pred tem od leta 1982 do 1990 republiški sekretar za informiranje. Vlada je prav tako objavila osmrtnico v Delu. Zapisali so: “Ohranili ga bomo v trajnem spominu.” Ob tem so našteli še nekaj funkcij, ki jih je opravljal Zemljarič, niso pa omenili, da je bil tudi načelnik tajne politične policije SDV. Osmrtnico v Delu je naročil tudi župan Zoran Janković. “Njegov prispevek skupnosti ostaja z nami,” je zapisal. Člani in članice Izvršilnega sveta Slovenije v osemdesetih letih pa so v osmrtnici neokusno uporabili besede Edvarda Kocbeka, ki ga je pokojni kot šef Udbe dal zalezovati in mu tudi osebno grozil.
“Erich Mielke je bil šef vzhodnonemške tajne politične policije Stasi in umrl l. 2000, star 92 let. Pokopali so ga v neoznačenem grobu na berlinskem pokopališču Zentralfriedhof Friedrichsfelde. Le nekaj ur po pogrebu so neznanci razdejali cvetlične aranžmaje na njegovem grobu,” je za primerjavo, kako tovrstne ljudi pokopljejo v civiliziranih državah, zapisal Aleksander Hribovšek. Predsednik Društva Heraldica Slovenica je sicer dodal, da ne dela primerjave, ampak zgolj tvita zanimivosti iz zgodovine. Na Wikipediji tudi najdemo podatek, da se je Mielkejevega pogreba udeležilo približno sto ljudi ter da je njegov grob zunaj spominskega dela, ki so ga vzhodnonemški voditelji leta 1951 postavili ob vhodu za “komunistične junake.” “Kar je minilo, se ne bo vrnilo,” se glasi del citata, ki je zapisan na Mielkejevem grobu. V Sloveniji to več kot očitno ne velja.
Je mar mogoče po tridesetih letih postkomunistične oblasti početi še kaj bolj sprevrženega?
“Tovariš Zemljarič bo pokopan z vojaškimi častmi, katerega želja in dejanja niso bila nikdar samostojna in demokratična Slovenija. Je mar mogoče po tridesetih letih postkomunistične oblasti početi še kaj bolj sprevrženega? Kaj je s to vlado, kaj je s tem narodom? Amnezija ali psihoza,” je na Twitterju komentirala Sonja B. Eisenreich, humanistka, predavateljica, raziskovalka in avtorica. V času, ko je bil Zemljarič načelnik naše Udbe in slovenski notranji minister, je bil odgovoren za štiri bombne atentate na dvojezičnem (avstrijskem) Koroškem. Zadnji ponesrečeni atentat (v Velikovcu), septembra 1979, je neskončno škodil našim zamejcem, saj so hudo ranjenega udbovskega atentatorja Avstrijci ujeli na samem kraju zločina, njegovo pomočnico pa blizu prezgodaj eksplodirane bombe.
Zemljarič pa je bil zaradi tega celo nagrajen: napredoval je v predsednika slovenske vlade! Vso to bombno dogajanje in dokumentiranje Zemljaričeve odgovornosti v tej zvezi je Igor Omerza podrobno opisal v knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo. Omerza je tudi spomnil, da je Zemljarič operativno deloval proti osamosvojitvi Slovenije. “Zatiral je že samo idejo o tem. Njegova Udba te je poslala v zapor, če si samo pomislil na to v zasebnem dnevniku. Primer Franca Miklavčiča! Celo gestapo ni mogel zasebnega dnevnika uporabiti na sodišču,” je zapisal.
Država podpornikov kriminalcev, kjer vlada njim podobna klika
Zemljariča so obsežno odlikovali sicer tudi že v prejšnjem režimu, med drugim z redom bratstva in enotnosti leta 1981 za širjenje bratstva med jugoslovanskimi narodi, poroča Spletni časopis. Prejel je tudi red dela z zlatim vencem (ltea 1956), red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki (1973) ter nagrado mesta Ljubljane (1972). Leta 1987 je postal častni občan občine Ptuj. “V normalni državi bi bil ta pogreb v ožjem družinskem krogu. Ker ga pokopavajo kot državnika, je potrebno povedati, da gre vendarle za zloglasnega udbovca, ki bi imel na vesti (če bi jo imel) odgovornost za več umorov. Kakšna je oblast, ki take osebe pokopava s častmi, pa tudi vemo. Država podpornikov kriminalcev, kjer vlada njim podobna klika,” je komentiral Andrej Grafenauer.
Sara Bertoncelj