Nekoč smo ljudje veliko več budnega časa preživeli zunaj, obsijani z naravno svetlobo. Naše telo se je z zapletenimi mehanizmi evolucijsko prilagodilo nenehnim cikličnim spremembam v sestavi naravne svetlobe in se nanje začelo odzivati. Ko sije sonce, denimo, naše telo ne proizvaja melatonina, spalnega hormona. Ko zaide, pa nas telo začne pripravljati na spanje. Danes se večidel trudi brezuspešno, saj se ljudje na večer, ko zmanjka naravne svetlobe, zalijemo z umetno. Tako si po nekaj urah gledanja televizije ali brskanja po računalniku začnemo kuhati pomirjevalne čaje in jesti uspavalne tablete.
Naravna svetloba je dinamična, umetna pa statična
Umetna in naravna svetloba sta si popolnoma različni in na naše telo vplivata vsaka po svoje. Svetloba se spremeni vsakič, ko oblaki zatemnijo sonce. Ko se sprehajamo ob morju, se od valov odbija čisto drugače, kot se lomi čez vrhove dreves, ko smo v gozdu. Tudi v mestih se nenehno spreminja, ko se lomi ob bolj ali manj odsevnih površinah stavb in premikajočih se vozil.
Naše telo se na vse te spremembe naravne svetlobe odziva z izločanjem hormonov. Če ga prikrajšamo in se obdamo le z nespremenljivo umetno svetlobo, porušimo hormonsko ravnovesje. Seveda se to ne zgodi čez noč, a dolgoročno si lahko s premalo naravne svetlobe nakopljemo marsikatero nevšečnost.
Umetna svetloba pa se ne spreminja. Z nakupom različnih vrst sijalk lahko sicer določimo njeno barvo, z zatemnilnikom uravnavamo njeno jakost, z izborom različnih vrst svetilk pa določamo bolj ali manj fiksen vpadni kot. Kljub temu nam omogoča le, da v odsotnosti naravne svetlobe vidimo. Prikrajša pa nas za blagodejne vplive žarkov drugih valovnih dolžin. Za hormonsko ravnovesje potrebujemo dinamično naravno svetlobo. Človeško telo preprosto ne more delovati tako, kot je treba, če nas nenehno obliva samo statična umetna svetloba.
Vir toplotnega in svetlobnega (ne)ugodja
Naravno svetlobo v bivališča spuščamo skozi okna, pri čemer z zasteklitvijo preprečimo vstop ultravijoličnim žarkom. Velikost in razporeditev oken v našo enačbo največkrat vstopata po dveh poteh. Najprej si želimo na pravih mestih zagotoviti dovolj svetlobe, da lahko v notranjih prostorih opravljamo različne dejavnosti. Potem pa želimo optimizirati toploto, torej infrardeči spekter naravne svetlobe. Južna okna namreč pozimi postanejo zaželeni dodatni radiatorji in poleti nezaželen vir pregrevanja, s severnimi pa je ravno nasprotno. Redko pa pomislimo še na celosten vpliv, ki ga ima naravna svetloba na doseganje hormonskega ravnovesja in splošnega dobrega počutja.
Projektant največkrat po predpisani formuli zgolj preračuna potrebno osvetlitev prostorov po veljavnem pravilniku. Le redki upoštevajo območja bleščanja, spremembe vpadnih kotov glede na gibanje sonca čez dan in v različnih letnih časih, individualno zaznavanje svetlobe, odbijanje naravne svetlobe od elementov notranje ureditve ter določanje svetlobne moči in barve svetlobe glede na barve in površinsko strukturo notranje opreme.
S pravilnim umeščanjem oken glede na funkcionalna območja domov ter izborom postavitve in barvnih shem notranje opreme lahko zelo vplivamo na svoje počutje. Če se s tem ne ukvarjamo, bomo z večjo verjetnostjo podnevi zastirali okna in obračali zaslone, morda pa celo prižigali luč. Stanovalcem je prepuščeno, ali se bodo odločili za strokovno projektiranje naravne in umetne osvetlitve z različnimi vizualnimi simulacijami ali pa za »samogradnjo«. V nobenem primeru pa svetlobnega ugodja ni priporočljivo prepuščati naključju.
Umetnost pravilne uporabe umetne svetlobe
Tudi pri načrtovanju umetne osvetlitve svojih domov si pomagamo z enakim pristopom kot pri načrtovanju naravne osvetlitve. Rezultat bo praviloma boljši, če se odpravimo k strokovnjakom, marsikaj pa lahko postorimo tudi sami. Pri vsakem prostoru izhajamo iz njegove velikosti, iz razporeditve in barv notranje opreme ter iz dejavnosti, ki jo v prostoru opravljamo. Igramo pa se s tremi različnimi vrstami osvetlitve – splošna, delovna in ambientalna – ter v okviru tega z izborom barve in moči svetlobe, pa seveda z različnimi oblikami svetil.
Splošna osvetlitev
Cilj splošne osvetlitve je, da predmete v prostoru dobro vidimo, sočasno pa ne ustvarjamo niti motečih kontrastov niti poudarkov. Gre torej za osnovno osvetlitev, ki je podlaga za nadaljnje oblikovanje prostora s svetlobnimi poudarki. Zagotovimo si jo največkrat s stropnimi svetili, pri čemer pazimo, da se izogibamo močnim svetlobnim snopom, in se raje držimo svetil, ki dajejo mehko, difuzno svetlobo.
Pametno je upoštevati, da bomo potrebovali več svetlobe, če v prostoru prevladujejo temne barve – in seveda nasprotno. Za ustvarjanje različnih svetlobnih ambientov pa lahko uporabimo tudi zatemnilnike, s katerimi lahko splošno osvetlitev povečamo ali pa ustvarjamo mrak, v katerem pridejo do izraza druga, conska svetila, katerih naloga je dajanje svetlobnih poudarkov predmetom, ki bi jih radi izpostavili.
Zatemnilniki so tudi odlični za regulacijo svetlobe, ko v istem prostoru počnemo dejavnosti, ki zahtevajo različno močno osvetlitev – ko v dnevni sobi gledamo televizijo, jo raje gledamo v polmraku. A ko se pogovarjamo s prijatelji, z zavrtljajem poskrbimo za močnejšo osvetlitev. Pazimo tudi, da si z opravljanjem določenih opravil ne zakrivamo vira splošne svetlobe oziroma tam poskrbimo za dodaten vir – dober primer je taka postavitev delovnega pulta, da si tisti, ki pripravlja kosilo, ne dela sence. V tem primeru si pomagamo s conskim svetilom.
Delovna osvetlitev
Če pustimo ob strani obvezne nadpultne luči v kuhinji in namizne svetilke na pisalnih mizah, pri katerih poskrbimo za neodsevno osvetlitev brez bleščanja, je tu govor o namenski osvetlitvi tistega dela prostora, v katerem nekaj počnemo. Prav zaradi tega je pomembno, da razsvetljavo projektiramo po tem, ko smo prostorom odredili funkcionalna območja in tudi že določili notranjo opremo, po možnosti pa tudi barvno shemo prostora.
Uporabljamo stenska, stropna, talna ali namizna svetila z možnostjo uravnavanja smeri snopa svetlobe. Tudi možnost uravnavanja jakosti ne bo odveč. Tako si bomo lahko zagotovili pravilno osvetlitev fotelja, v katerem beremo knjigo, ne da bi motili tiste, ki poleg nas gledajo televizijo. Jedcem za jedilno mizo bomo omogočili, da obrok uživajo tudi z očmi (kuharici pa zadoščenje po opravljenem delu). Igralci namiznega nogometa bodo bolje videli žogo, in ko ponoči hodimo po stopnicah, se ne bomo spotaknili, če bo nastopno ploskev osvetljevala posredna svetloba, ki nam ne bo sijala v oči.
Manj vsakodnevna, a zato nič manj uporabna je tudi conska osvetlitev notranjosti omar ali predalov. Čeprav si ob naknadni vgradnji lahko pomagamo z LED-svetilnimi trakovi, ki delujejo na baterije, pa si ob pravočasnem premisleku lahko olajšamo pogled v garderobne omare s pravilno usmerjenimi stropnimi reflektorji.
Ambientalna osvetlitev
Pri ambientalni osvetlitvi pa že govorimo o umetnosti oziroma dodatni razsežnosti arhitekturnega oblikovanja. Igra senc in različnih barv ter jakosti svetlobe nam ponuja neslutene možnosti.
Igra jakosti in barve umetne svetlobe
Čeprav nekateri jakost svetlobe še vedno izražamo v vatih, se pri nakupu sijalk kot merilo svetlobne moči vse bolj uveljavljajo lumni. Prej najpogostejšim 40- in 60-vatnim žarnicam danes ustrezajo sijalke s približno 450 in 800 lumni, stovatna žarnica pa oddaja približno 1.600 lumnov.
Po Kelvinovi lestvici ima topla bela rumenkasta svetloba od 2.700 do tri tisoč kelvinov in jo kot nadomestek klasičnih žarnic uporabljamo v bivalnih prostorih. Nevtralna bela svetloba, ki posnema dnevno svetlobo, ima okrog 4.500 kelvinov in se uporablja tam, kjer potrebujemo močno svetlobo. Hladna bela svetloba, ki ima šest tisoč kelvinov, pa je primerna za kopalnice, delovne prostore, vrtove in balkone, saj ne privablja mrčesa.
Z barvnimi LED-sijalkami in trakovi pa lahko gremo še korak dlje in ustvarjamo zelo specifične osebne ambiente.
Vir dobrega počutja
Z umetno svetlobo za zdaj še ne moremo nadomestiti kompleksnosti naravne, čeprav se tudi v tej smeri že pojavljajo drage rešitve, ki spreminjajo spektralno sestavo umetne svetlobe in raven osvetljenosti. Zato se raje osredotočimo na to, da si s pravilnim projektiranjem naravne in umetne osvetlitve zagotovimo optimalno svetlobno ugodje. V stavbo najprej pravilno spustimo dovolj UV-žarkov očiščene naravne svetlobe in poskrbimo za pravilno razporeditev. Potem pa individualnim potrebam stanovalcev ugodimo s primerno razmestitvijo virov umetne svetlobe ter poskrbimo, da lahko z regulacijo barv in jakosti sami ustvarjajo svetlobne ambiente po lastnem okusu.