Epidemija odvisnosti: heroin je bil njegov vsakdan

"Zaradi zaprtja med epidemijo je manjkalo socialnih stikov in so zato ta doživetja nekateri nadomeščali z raznimi stavami in igrami na srečo. Ljudje so začeli izgubljati velike vsote denarja," razlaga terapevt Miha Kramli, ki se že večino svojega profesionalnega življenja ukvarja z odvisniki – najprej je svoj čas posvečal zasvojencem s substancami, zadnja leta pa aktivno dela tudi z nekemičnimi zasvojenci. Tako opaža, da so v porastu zasvojenosti z igrami na srečo, s katerimi se srečujejo predvsem moški, pri katerih se kaže vzorec nerazumnih odločitev, saj imajo ti večinoma urejene službe in tudi družinsko življenje. 

V času epidemije pa se je zgodil še en pojav, ki ga do sedaj še niso zasledili, pojasnjuje. Nanje v zadnjem času največkrat opozarjajo sorodniki, ki so pri bližnjih opazili, da so jih obsedle teorije zarote glede novega koronavirusa. Isto misleči se združujejo v skupine, "nastajajo neke sekte". In ravno ti potem poskušajo v to prepričati družinske člane in tudi kolege na delovnih mestih. "To postane obsedenost, zasvojenost osvobajanja ljudi od navideznih sovražnikov. Opazili smo tudi, da želijo celo svoje otroke izključiti iz javnega izobraževalnega sistema in živeti neko osamljeno življenje." Zanimivo pri tem je, razlaga Kramli, da so to predvsem visoko izobraženi ljudje. 

Pri kemičnih zasvojenostih pa opaža, da je v strmem porastu uživanje kokaina. "Potem je v porastu tudi uživanje alkohola in tudi različne sintetične droge." To je, izpostavlja Kramli, zaskrbljujoče, da se je pri kokainu starostna struktura uporabnikov zelo znižala. "Že pri štirinajstih letih imamo uporabnike, ki uživajo kokain, in s tem je povezano tudi nudenje spolnih uslug."

Heroin je bil njegov vsakdan

V zameno za drogo ni ponujal spolnih uslug, je pa, še sam ne ve od kod, vedno imel pri roki denar, da si je pri najbližjem preprodajalcu kupil heroin. "Nisi razmišljal, kje boš dobil 50 evrov za naslednji šus. Na dan je šlo od 100 do 150 evrov. Tudi jaz se včasih vprašam, koliko denarja sem porabil. Če bi pet let varčeval, bi danes imel že svoj hotel." Ni želel biti imenovan, zato mu bomo rekli kar Tine. Med epidemijo covida-19 mu je največja opora bila njegova rutina – služba, branje knjig, pes – in tudi pogovori s terapevtko. Je pa v preteklosti zapadel v epidemijo odvisnosti. Heroin je bil njegov vsakdan. 

Z drogami je začel eksperimentirati sprva izključno iz enega razloga, ker v družbi ni bil nikoli sprejet. Kasneje je, skozi pogovor s terapevtko, ugotovil, da je sprožitveni dejavnik bilo tudi nasilje v družini. V osnovni šoli je bil deležen zbadanja sovrstnikov na račun svoje teže, kasneje je shujšal in, kot sam pravi, "spoznal ene tipe". Družba je že takrat kadila travo in pila alkohol. "In sem tudi jaz z njimi začel eksperimentirati. Kar naenkrat sem padel v neko družbo, nekam sem pripadal, bil sem opažen, nisem bil več luzer, ki so ga vsi zafrkavali. Naenkrat sem bil največja faca na šoli."

Tako se je začelo. Najprej z eksperimentiranjem z marihuano v osnovni šoli, nadaljevalo pa v srednji šoli s tabletkami ekstazija, LSD-jem in speedom. "Predvsem te t. i. rejv droge so bile takrat popularne," razlaga Tine. Pripoveduje o letu 2000. Spominja se, da je v šolo hodil bolj zadet, kot so nekateri bili okajeni na zabavah ob koncu tedna. Kmalu je začel posegati tudi po heroinu. 

"Malo smo se igrali vsak teden. Heroin sem želel poskusiti izključno zaradi glasbene skupine Nirvana. Bil sem velik oboževalec Kurta Cobaina, bil je moj vzornik." Pravi, da so tudi vzorniki in glasbena kultura zaigrali neko vlogo pri poti v odvisnost. Heroin je prvič poskusil pri sedemnajstih letih. Najprej je bilo to samo ob kakšnem koncu tedna, le nekajkrat na mesec. "Potem pa to kar hitro pripelje do te faze, ko začutiš fizično krizo," pripoveduje. In je bilo namesto vsak petek že v petek, ponedeljek, sredo, nato pa že vsak dan. 

Tako pravi, zapadeš v odvisnost, saj "ko se ti s heroinom ne drogiraš več zato, ker se ob tem dobro počutiš, ampak se začneš drogirati, ker se moraš". "Ker enostavno zjutraj nisem mogel funkcionirati brez fiksa, nisem bil sposoben niti iti v trgovino." Kljub vsemu je Tine zmogel še hoditi v službo, toda brez droge ni zmogel preživeti dneva. Med malico se je usedel v avto, peljal do preprodajalca, "si dal šus", prišel nazaj v službo, vmes se je še enkrat zadel, šel domov in si dal še eno dozo. "In prav to, to je fizična odvisnost. Če ne dobiš tega v sebe, si bolan, ti je slabo, ne počutiš se dobro."

In kako se izraža fizična odvisnost? Tine pravi, da si izmučen, kosti te bolijo. "Ne bolijo te mišice, ampak bolijo te kosti. In na krizi od heroina nisem nič bolj sovražil od tega kot to, da nisem mogel spati in da me bolijo kosti." Ampak pravi, da so v času odvisnosti bile takšne krize redke, saj je vedno prej poskrbel, da je imel dovolj heroina za naslednji dan. Na heroinu je bil sedem let. Prvi dve leti sta bili bolj eksperimentalni, "ampak tam pri 19 pa tja do 23 let pa je bilo noro". Po "norem" obdobju je ugotovil, da na dolgi rok takšen način življenja ni ugoden. 

Odvisnik si zelo težko prizna, da je odvisen

Terapevt Kramli ugotavlja, da si posameznik, ki je odvisen, redkokdaj sam poišče pomoč. "Seveda pridejo tudi sami, toda ti so redki, ki pridejo iz lastnega vzgiba. Pridejo večinoma pod prisilo. Tako, da jih ustavi Policija in jim da kontrolni test na drogo ali opravijo test alkoholiziranosti. Policija jih pošlje na medicino dela, medicina dela pa k nam." Učinkoviti pri pomoči so tudi družinski člani, toda da oseba nadaljuje s srečanji, pa je večinoma odvisno od uspešnosti terapevta. Tukaj so še delodajalci, ki pri zaposlenem sami opazijo spremembe in jim zagrozijo, da bodo izgubili delovno mesto, razloge za obiska terapevta navaja Kramli. 

Za nekemične zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, kjer Kramli deluje v centru za zdravljenje odvisnosti, imajo predviden triletni program zdravljenja. Najprej sledi družinska ali partnerska terapija, potem pa še dve leti skupinske terapije.  

"Pri kemični zasvojenosti pa je zadeva odvisna od posameznika, od njegove situacije. Pri začetnikih, eksperimentatorjih, gre hitreje, pri tistih, ki imajo dvojne diagnoze, na primer pridružene motnje, je seveda potrebno daljše obdobje in seveda tudi zdravljenje v kakšni terapevtski skupnosti." Eni se lahko rešijo po pol leta, enem letu, lahko pa tudi v treh in celo petih letih. Odvisno od situacije do situacije. Praviloma skorajda vsi zanikajo, da imajo težave, razlaga Kramli.

Strokovnjaki ugotavljajo, da so k zasvojenosti najbolj nagnjeni tisti, ki ne zmorejo pritiska službe in pritiska odnosov (družinskih ali partnerskih). In ker so ti pritiski za njih tako hudi, skušajo od njih narediti nek odmik. 

"Potem so tu ljudje, ki imajo občutek, da nikoli nič dobrega ne naredijo, čeprav stvari naredijo zelo dobro in so tudi perfektni. So zelo zahtevni do sebe, vendar ta občutek, da jim nikoli nič ne uspe, je v njih tako močan, da potem na različne načine bežijo iz tega občutka." Pa tudi tisti, ki jih stalno spremlja določena bolečina. Lahko gre tudi za spolno nasilje ali dogodke, ki jih niso predelali. "Ta bolečina jih žre od znotraj, v notranjosti in bi naredili vse, da se je znebijo za nekaj časa."

Po sedmih letih heroina dve leti komune 

Toda Tine je prišel do tiste točke v življenju, ko je dojel, da tako ne gre več naprej. Sam si je poiskal pomoč. Prišel je do roba, na koncu je že živel v avtu. "Rekel sem si, ali se zdaj ubijem ali pa naredim nekaj, ker tako ne gre več naprej. Ostal sem brez vsega. Brez službe, brez denarja, z dolgovi, ki jih še danes odplačujem." Nekega dne je šel domov k staršem, zbral vso družino in dejal, da bi jim rad nekaj povedal. "Na mizo v jedilnici sem vrgel svoj pribor za drogiranje in rekel, da sem odvisnik že več let, da imam težave in da sem se odločil, da grem na zdravljenje."

Dve leti je preživel v komuni v Italiji. Prvo leto ni imel stika s tem svetom. Po prvem letu je prejel prvo pismo. V Sloveniji ni poiskal pomoči, ker takrat niti ni vedel, kako to deluje, in edini cilj, ki ga je videl, je ta, da gre za nekaj časa iz domačega okolja. "Da pozabim na ljudi in vse skupaj. Še na poti v komuno sem si na bencinski črpalki dal še zadnji fiks."

Pravi, da mu je komuna pomagala, vendar ne toliko, kot je pričakoval. "Sedaj terapija s terapevtko bolj pomaga." Razlaga, da predvsem zato, ker gre za pogovor, za bolj individualen pristop. Sicer pa mu je tudi komuna veliko dala. "Dala mi je, da se umestim v ta svet, da sem ugotovil, kaj bi sam s sabo." In tudi izkušnja iz komune je potrdila njegovo trditev, da bivši odvisnik ne obstaja, saj so se nekateri vanjo vrnili po 30 letih čistega življenja, družini in otrocih. 

Tine se je po vrnitvi iz Italije preselil v Ljubljano. Šel je stran od svojega majhnega kraja, pa tudi od ljudi, s katerimi se je prej družil. Vedel je, da se bo edino tako izvlekel. Našel si je službo, vmes se je resda dvakrat "zadel", takrat pa sklenil, da je tega za vedno dovolj. Če je dve leti preživel v komuni, ni želel, da bi to bilo zaman. Od takrat se enkrat tedensko pogovarja s svojo psihoterapevtko. "To mi noro pomaga. Če je karkoli, se lahko obrnem nanjo."

Pravi, da tisti, ki so hodili podobne poti kot on, potrebujejo neko rutino. Kupil si je psa. Tu so še služba, obiski gledaliških predstav in seveda pogovori. Danes pravi, da sploh ne ve, če bi si upal "vzeti kakšno tabletko ali posnifati kakšno lajno, ker ne veš več, kaj dobiš". Nekoč, nadaljuje, jih v bistvu niti zanimalo ni, kaj so dobili. "Smo šli na tisti usrani WC, pa prijatelj je vrgel na školjko in narisal črto, ti si pa posnifal z nekim denarjem. Danes ne vem, če bi si sploh upal."

Razširjenost drog in nekemične odvisnosti 

Kramli razlaga, da je statistika zaskrbljujoča, saj strokovnjaki ocenjujejo, da imamo v Sloveniji od 2500 do 3000 mladih, ki so zaradi nekemične zasvojenosti popolnoma nefunkcionalni, ki bodo zelo težko dokončali osnovno ali srednjo šolo. Pojasni, da je trenutno v Sloveniji v obravnavi 1000 mladih, "zaradi takšnih in drugačnih pritiskov, in ne prostovoljno". Terapevt ugotavlja, da je "od vseh teh ranjenih ljudi" v strokovnih obravnavah le okoli 10 odstotkov. "Precej je skritega, prikritega."

Zadnja Nacionalna raziskava o uporabi tobaka, alkohola in drugih drog med prebivalci Slovenije, ki jo je leta 2018 opravil NIJZ, je med prebivalci v starosti od 15 do 64 let pokazala, da najbolj razširjena prepovedana droga ostaja konoplja, sledijo ji ekstazi, kokain, amfetamin in heroin. Raziskava je pokazala, da se je v zadnjih šestih letih razširjenost uporabe prepovedanih drog zvišala, in sicer predvsem na račun konoplje.

Kakšno je bilo stanje med pandemijo?

Evropska spletna raziskava, ki je nastajala pod okriljem Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti (EMCDDA), h kateri je pristopila tudi Slovenija, je pokazala, da se pri nekaj več kot četrtini anketiranih (kar znaša 27 odstotkov) uporaba prepovedanih drog med pandemijo ni spremenila. 24 odstotkov anketiranih je uporabljalo prepovedane droge med pandemijo v večji meri, enak odstotek je uporabo drog v tem obdobju zmanjšal. 

Podatki, navaja NIJZ, so pokazali, da je bila med pandemijo v našem vzorcu še vedno najbolj razširjena uporaba konoplje, sledita kokain in ekstazi. Glede na uporabo pred pandemijo se je uporaba posameznih prepovedanih drog zmanjšala. Najbolj se je zmanjšala razširjenost uporabe nekaterih stimulativnih drog, in sicer predvsem ekstazija in kokaina, kar lahko pripišemo zaprtju klubov in popolnemu zamrtju zabavnih dogodkov. Konoplja je tudi tista droga, ki so jo med pandemijo uporabniki kupovali v največji meri. Sicer pa uporabniki načina nakupa drog med pandemijo večinoma niso spreminjali, prav tako večina ni zaznala sprememb v ceni in čistosti drog.

Anketirani, ki so ocenili, da so med pandemijo covida-19 zmanjšali svojo uporabo drog, so kot najpogostejši razlog za to navedli, da je bilo manj priložnosti za uporabo drog (73 odstotkov), sledijo slabša dostopnost drog (35 odstotkov) in bivanjske okoliščine, zaradi katerih je bilo težko uporabljati droge (25 odstotkov). Kot ključna razloga, zakaj so med pandemijo povečali svojo uporabo drog, pa so anketirani navedli dolgčas (16 odstotkov) in tesnobo oziroma lažje soočanje s pandemijo covida-19 (15 odstotkov).

In kaj Tine priporoča mlajšim generacijam?

Predvsem bi besede položil na srce staršem, saj sam nikoli ni imel pravil, ne nadzora. Na starše apelira, da naj otroke že od mladih let opozarjajo na pasti drog. "Mlajšim generacijam pa bi rad sporočil, da bodo definitivno bolj kul, če ne bodo na drogi."