Sreda, 27. 10. 2021, 4.00
2 leti, 6 mesecev
Zgodba o slepem maratoncu in njegovemu prijatelju
Vez, ki je niti konec kariere ne more pretrgati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,58
2
Primož Černilec in Sandi Novak sta spisala eno najlepših zgodb v slovenskem parašportu in ta najverjetneje sploh še ni končana.
Zgodba o prijateljstvu med slepim maratoncem Sandijem Novakom, ki je konec junija sklenil svojo uspešno tekmovalno pot, in Primožem Černilcem, vodjo njegove tekaške ekipe, predvsem pa človekom, ki je na neformalni in formalni ravni povezoval niti Sandijeve življenjske poti, bi si zaradi številnih preobratov in navdihujočih spoznanj zagotovo zaslužila mesto v knjigi. In prav mogoče je, da bo njuna zgodba dobila športno nadaljevanje ...
Oseminštiridesetletnega Sandija Novaka smo obiskali štiri mesece po napovedi, da končuje svojo športno kariero.
V njej se je v 13 letih zgodilo toliko nenavadnega, da mestoma meji na nemogoče, a je vse res. Preživel in pobral se je po hudi nesreči, popravljal rekord za rekordom, osebni rekord v maratonskem teku z dobrih štirih ur znižal na dve uri, 39 minut in 57 sekund, se prebil na paralimpijske igre v Rio de Janeiro, kjer je osvojil osmo mesto, predvsem pa mnogim ljudem predstavljal vero v srečen konec.
Novak v družbi maratonca in tekaškega trenerja Romana Kejžarja in prijatelja Primoža Černilca, ki je bil vsa leta Novakove tekaške zgodbe vodja in glavni logistik ekipe.
Strašna nesreča, ki mu je spremenila življenje. Na bolje.
Ko se mu je pred 16 leti na fantovščini prijatelja zgodila strašna nesreča – nanj je padel križ, ki ga je sam izdelal za bodočega ženina, pri tem pa si je poškodoval glavo in izgubil vid – si nihče ni mislil, da mu bo – izučenemu mizarju – to življenje spremenilo na bolje.
"Takrat sem se šele naučil živeti življenje," danes pravi Sandi, ki je popolnoma slep na levo oko, na drugega pa z neposredne bližine, 10, 15 centimetrov zaznava svetlobo in gibanje. S to ugotovitvijo se strinja tudi Sandijev najboljši prijatelj Primož Černilec: "Res je, stoodstotno drži, da ima zdaj boljše življenje. Po tisti nesreči se mu je življenje obrnilo na glavo. Danes je tudi boljši človek in več naredi zase."
Sandi se je naučil, da kljub slepoti zna sam poskrbeti zase. Pri tem so mu največ pomagali v centru Korak v Kranju, kjer pomagajo ljudem s pridobljeno možgansko poškodbo. Tam dopoldne dela (trenutno se posveča rezljanju oblancev za velikonočne bagance) in ima družbo.
Pred odhodom na paraolimpijske igre v Rio de Janeiro.
Nov športni načrt: kolesarstvo
Kljub temu, da je tekmovalno kariero junija letos zaključil – sam pravi, da je svoj tekaški maksimum dosegel, k slovesu pa je dodatno prispevalo tudi dejstvo, da kljub doseženi normi ni odpotoval na paralimpijske igre v Tokio, saj je Komisija za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenskem paralimpijskem komiteju na podlagi rezultatov odločila, da na igre odpotuje metalec diska Henrik Plank –, se športu ni odpovedal.
"Moj prvotni načrt po slovesu je bil, da nekoliko 'izprežem', hodim v gore in se za hobi ukvarjal še s keglanjem, potem pa sem pred kratkim na pripravah s slovensko paralimpijsko reprezentanco v Medulinu za šalo sedel na kolesarski trenažer in me je spet prijelo. Zdaj resno razmišljam o tem, da bi se lotil kolesarstva.
Kupil bi si kolo in trenažer, celo zimo bi lahko doma treniral. Poznam nekaj kolesarjev, ki jih lahko vprašam, če bi jih zanimalo biti moj pilot na tandemskem kolesu. Takšno kolo je seveda precejšen finančni strošek, ki se ga sam ne bi lotil, bom pa vprašal na zvezi, če bi lahko kakorkoli sodelovali," je razkril Novak, ki je še vedno tak, kot se ga spomnimo iz javnih nastopov.
Neprecenljiva izkušnja – nastop na paralimpijskih igrah v Riu, kjer je Novak v maratonu zasedel osmo mesto.
Iskriv, družaben in neposreden.
Nepopustljiv do sebe, pogumen in neupogljiv.
Garač.
In tak je tudi njegov prijatelj Primož Černilec, ki je v mozaik Sandijevih športnih uspehov prispeval ključen delček. Pripravljen ga je podpreti tudi na njegovi kolesarski ali katerikoli drugi športni poti, če se bo zanjo res odločil.
Černilec: Sandija bom vedno podpiral
"To bi bila zagotovo še ena lepa in, verjamem, tudi uspešna zgodba. Sandi je svojo močno voljo in motivacijo, močno željo po življenju preživel. In vse to se je poznalo tudi v športu. Hotel je živeti, ne životariti. Mislim, da se še vedno počuti tako močnega, da njegova želja po še eni športni zgodbi še ni ugasnila.
Žal je kolesarstvo precej dražje kot tek, a če bi mu zveza omogočila nakup tandemskega kolesa, bi se lahko poskusil tudi v tem športu. Že zadnjič sem mu rekel, da če se bo izkazalo, da kolesarstvo ni zanj, bova iskala naprej. Sandija bom vedno podpiral," je obljubil Primož.
Ko ga je Sandi leta 2008 vprašal, ali bi želel z njim preteči ljubljanski polmaraton, že čez 14 dni pa so apetiti narasli in si je želel kar na veliki maraton, ni niti za sekundo okleval.
Odsek Nejca Zaplotnika
Zakaj meni, da se je ravno nanj obrnil za pomoč, vprašam. "Ne vem, morda zaradi srca (smeh, op. a.), niti za trenutek se nisem obotavljal," pravi Černilec, ki je bil tako prvi Sandijev tekaški spremljevalec, sicer pa je športni pedagog na Osnovni šoli Šenčur, od nedavnega pa tudi predsednik Planinskega društva Kranj, kjer so pred kratkim ustanovili odsek za ljudi z različnimi zmožnostmi.
"Poimenovali smo ga Odsek Nejca Zaplotnika. V okviru tega želimo slepim, slabovidnim, gluhim, gibalno oviranim in drugim omogočiti obiskovanje gora," pojasni Černilec, ki že ima izkušnje s tem, kako ljudi z omejenimi zmožnostmi voditi v hribe. Navsezadnje je prav on leta 2019 organiziral odpravo na Triglav, v okviru katere so z zakoncema Štremfelj, gorskimi vodniki in gorskimi reševalci PD Kranj na najvišji slovenski vrh odpeljali tri slepe osebe, tudi Novaka.
Z njim ga povezuje dolga zgodovina. Pobliže sta se spoznala med služenjem vojaškega roka v Kranju, že prej pa sta se družila med brcanjem žoge in neformalnimi srečanji.
Fotografija Sandija Novaka z razstave fotografa Nejca Balantiča.
Ko ga je Primož dva meseca po usodni nesreči na fantovščini obiskal v rehabilitacijskem centru URI Soča, je bil Sandi povsem drug človek.
Iz aktivnega človeka je čez noč postal nebogljen in odvisen od drugih.
A ne za dolgo. Strokovnjaki so ga opremili z znanji, s katerimi je kljub omejitvam zmogel poskrbeti zase, za osebno higieno, gospodinjstvo.
Sandi danes dopoldneve preživlja v centru Korak, kjer ima družbo in dela, še vedno pa si zadaja tekaške izzive in ohranja formo.
Pomemben prispevek Romana Kejžarja
"Po koncu tekmovalne kariere sem pridobil štiri kilograme, ampak še vedno sem v formi. Ni mi dolgčas, če vas to zanima. Zdi se mi, da imam zdaj še manj časa kot prej. Prej sem samo tekel in počival, zdaj imam tek in vse ostalo," pravi nekdanji varovanec Romana Kejžarja, že 21 let lastnika najboljše slovenske maratonske znamke, ki tudi zdaj sodeluje s slepim tekačem, in sicer Robijem Kogovškom.
Sreča in hvaležnost v cilju paralimpijskega maratona.
Prav Kejžar je bil tisti, ki sta ga Sandi in Primož prosila za pomoč, ko sta spoznala, da bo za vrhunski nivo treba storiti korak več. Kejžar je pripravljenost Novaka s strukturiranimi treningi in ostalimi podpornimi vajami v obliki vaj za moč, intervalnih tekov in fartleka dvignil za več stopnic, če ne kar nadstropij višje.
Besedna zveza "ne zmorem" ne obstaja
Sandi Novak je večkrat izjavil, še večkrat pa to dokazal v praksi, da besedna zveza "ne zmorem" zanj ne obstaja. "Tudi za vas ne sme obstajati," sporoča energični Gorenjec.
"Z dobro pomočjo prijateljev in dobrih ljudi je vse mogoče. Jaz pa sem še malce trmast. Predvsem pa svetujem vsem, da se več pogovarjate," je med drugim sporočil na junijskem dogodku, kjer je potegnil črto čez svojo športno pot. Glede na višek energije, od katere prekipeva, slovo od športa skoraj gotovo ni za vedno.
Tekaška statistika Sandija Novaka
Novak v družbi spremljevalca Luke Miheliča na ljubljanskem maratonu leta 2012, ki ga je zaznamoval sneg. Černilec ga je spremljal na kolesu.
Sandi Novak je nastopil na petih ljubljanskih maratonih, pretekel je tri maratone v Dubaju, štiri v Londonu, po enega v Berlinu in Hannovru. V teh letih je nastopil na 15 polmaratonih. Na svetovnem prvenstvu v Lyonu je leta 2013 zasedel sedmo mesto v maratonu, leta 2014 je bil na EP v Walesu četrti na pet tisoč metrov, na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru je na maratonski razdalji osvojil osmo mesto.
Osebni rekord Sandija Novaka:
42 kilometrov – 2:39:57 (Dubaj, 2016)
Prvi maraton je pretekel leta 2008 in to na ljubljanskem maratonu. Čas? Štiri ure in sedem minut. Polovico maratona je pretekel v družbi Klemna Trilerja, drugo polovico pa ga je spremljal Primož Černilec.
Pogreša le pogled na žensko in njen nasmeh
Kot še pravi, je edina stvar, ki jo kot slep človek pogreša, ta, da je prikrajšan za pogled na ženske in njihov nasmeh. Čeprav ima mobilni telefon, ki zmore dokaj natančno ubesediti opis osebe, ki stoji pred njim, pa je to vseeno še vedno slab približek resničnega pogleda.
2