Drage bralke in bralci, rubrika Najboljše z bolšjaka praznuje eno leto. Mineva eno leto, v katerem mi je bolšjak ne le zlezel pod kožo, ampak dobesedno prišel tudi v kri. Pa ne samo zato, ker (skoraj) vedno najdem tudi kaj zanimivega, kar gre z menoj domov, ampak ker me navduši tisti nedeljski vrvež, da pozabim na vse tiste kroge, ko iščem “parkplac”, ker se vedno kaj dogaja, ker se najde vedno nekaj novega in ker je to tisto naše, “mariborsko”, del naše folklore, pa tudi če letijo “klamfe” dol z neba. Bil je dež, sneg, mraz, ampak bil je tudi bolšjak.

Ozimnica še vedno vroča roba za mrzle dni

Tudi danes je bilo mogoče opazovati kramarja v vsem svojem sijaju, torej vsem kar ponuja. Čeprav je bila danes nedaleč stran tudi ruška nedelja, ki prav tako ponuja nekaj za vse ljubitelje suhe robe, lectovih src in nasploh različnih izdelkov, pa na bolšjaku ni bilo občutiti pritiska konkurence.

Na vhodu so že veselo kokodakale grahaste kokoši in privabljale nove lastnike, med “štanti” je bilo slišati obiskovalce od blizu in (večinoma) od daleč, predvsem s severne Avstrije. Tudi danes je bilo med štanti z zelenjavo in sadjem veliko povpraševanje po različnih vrstah paprike, pa tudi stročji fižol gre še vedno za med.

Petkilogramska vreča paprika je bila naprodaj po sedem evrov, za kilogram stročjega fižola je bilo treba odšteti pet evrov. Za feferone je bilo treba odšteti nekoliko več, štirje kilogrami sladkih feferonov so bili naprodaj po ceni deset evrov.

Sicer pa je danes na bolšjaku že takole konkretno zadišalo po jeseni in jesenskem sadju. Naprodaj so bile sladke slive, breskve in grozdje. Za kilogram sladkih sliv je bilo treba odšteti skoraj dva evra, za “kilo” sladkih breskev dva evra in pol, kilogram belega grozdja pa je bil naprodaj po ceni tri evre. Tu in tam je bilo na “štantih” mogoče najti tudi domače breskve in grozdje, ki so prav tako kaj hitro šle kot za med.

Stare “flajšmašine”, “plehnat” umivalnik in citre

Sicer pa je bil danes bolšjak tudi prava terna za vse nostalgike in ljubitelje starin. Oziroma meni “na kožo pisan”, Moja strategija na bolšjaku je pač takšna, da takoj nabavim, tisto, kar vidim, ker se zgodi, da včasih niti dvakrat ponudba ni enaka. Tu in tam se med ponudbo znajde kaj takšnega, kar iščem že dolgo, pa nekaj takšnega, kar me spomni na moje otroške dni, pa tudi kakšen kos, ki ukrade mojo pozornost in enostavno ne morem mimo, da ga ne odnesem domov tako ali drugače. Torej na sliki za prispevek ali pa dobesedno.

Tudi danes je bila dobra bera. Tam med štanti se je našla lepa zbirka starih “flajšmašin na roko”, pa starih “vag”, našel se je tudi prav lep “kohar”, na katerega je kuhala še moja babica, pa celo stare citre, “plehnat” umivalnik, pa “ketne”, “tregerji” in ostala oprema za kolo.

Na enem izmed štantov se je celo našla oprema za vse nadebudneže, ki bi si želeli doma sestaviti svoje kolo v retro izvedbi. Ja, nimaš kaj. Ni da ni. Bolšjak se sicer veselo širi tja izven ograje, in sicer čez cesto pa tja vse proti bližnjim parkiriščem. Že ob vhodu na sejem me je med vso tisto “robo” zamikal lično napravljen otroški voziček za punčke iz rdečega žameta. Takšen s kovinskim ogrodjem in pomično strešico, za katerega bi, ne le kakšnih dobrih petindvajset let nazaj, moledovala na vse pretege, ampak sem morala otroka v sebi nagraditi tudi danes in sem ga morala odpeljati s seboj domov.

Sicer pa se je našlo kar nekaj ljubkih otroških reči. Našla se je prav lepa zbirka Biserkinih plastičnih igračk, ki so vedno v središču pozornosti, kadarkoli se pojavijo na bolšjaku. Za še nekaj “jugonostalgije” ali bolje spomina na otroške dni pa je poskrbela tudi zbirka otroških čeveljčkov. Poleg ljubkih majhnih rdečih kavbojskih škorenjčkov s podpisom Jugoplastike in motivom konjička so se našli tudi usnjeni Cicibanovi čeveljčki na vezalke, na las podobni tistim, v katerih sva najprej moja sestra, nato pa jaz naredili svoje prve korake.