Zgodila se je vojna za Slovenijo, prišlo je do streljanja tudi v Kopru in do smrti treh zveznih vojakov, kar je napovedovalo eskalacijo spopadov, zato sem kot takratni prvi občinski mož, ki je bil pravkar iz novinarskih vrst prestopil k politikom, z veseljem sprejel poziv domačega šefa policije, da bi se s poveljniki agresorske vojske vendarle dogovoril za umiritev strasti in za mirno čakanje na politični razplet konflikta. Ker sem to storil, me je doletela etiketa kapitulanta, kolaboracionista in jugonostalgika s strani takratnega obrambnega ministra, ki mi tudi danes pripisuje simpatije in razumevanje do agresorja, v tem primeru do Putina glede Ukrajine. Ter enako še vsem podpisnikom poziva izpred nekaj dni vladi, da ubere drugačno, bolj miroljubno in politično pot od one, ki jo je do te krize vodil sam.
Priskočilo mu je na pomoč – ubogi, 1. junija je moral oblast predati drugemu in je sedaj v opoziciji – 50 mislecev in influencerjev različnih političnih in nazorskih provenienc, tudi nekateri izmed njegovih nekdanjih hudih oponentov iz liberalnega kroga, ki pa pozivajo vlado k vztrajanju pri dosedanji drži do omenjene drame oziroma k še bolj odločni podpori ukrajinskemu odporu »z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago«, kot pravijo. Le poražen – se bere med vrstnicami – bo Putin pristal na mir.
Ker so tudi tile gospe in gospodje vendarle razumni in razgledani ljudje – avtor pisma Luka Lisjak Gabrijelčič, Miro Cerar, Pavle Gantar, Gregor Golobič, Roman Jakič, Renata Salecl, Ivan Štuhec, ki naj bi bil predan Bogu in Frančišku, poleg ostalih – se sprašujem, kako to, da ne vidijo, da poraza agresorske vojske tudi na obzorju ni, da slednja obvlada že skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja in, četudi počasi, napreduje pri osvajanju ozemlja, da je vojna že vstopila v četrti mesec, da se žrtve na obeh straneh štejejo v tisočih, tudi med civilisti, razseljenci v milijonih, da je že danes materialna škoda nepopisna, da posledice te krize, ki se odražajo v pomanjkanju ali draginji energentov, surovin, prehrane in še česa, že trpi (in še huje bo) ves svet, da zavoljo tega pričakujemo nove in vse bolj udarne migracijske pritiske na Evropo, da že izgubljamo boj s podnebjem in da eminentna svetovna stroka svari, da naša celina in svet še nikoli nista bila tako blizu jedrskemu spopadu ... Smo torej korak pred nepovratnim.
Plemenito je gojiti načela in vztrajati pri njih, prisegati na to, da naj Zahod stori vse, kar zmore – in če z orožjem, ne zmore malo! – da pomaga ukrajinskemu narodu obraniti suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost svoje domovine ter njeno pravico, da se mu pridruži (EU in Nato), toda ko se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, je potreben, rekel bi kar nujen tudi občutek za realpolitiko, za razumevanje strahov, ki ženejo »zlobneža« k takim pohodom, za smisel pravočasnih pogajanj z njim.
Naj sklenem z lepo (če ne bi zadevala tako krvavo in abotno zgodbo) mislijo dr. Marka Pavlihe, ki sem jo prebral na facebooku: »Sila sproži še več nasilja, puška mutira v atomsko bombo in vojna v planetarno pogubo. Zatorej menim, da naj se Slovenija raje angažira s humanitarno pomočjo in diplomacijo v duhu svetovnega etosa, ki temelji na nenasilju in nedotakljivosti človekovega življenja.« Želim si – zaključuje dr. Pavliha – da bi bila vladavina dr. Goloba zaznamovana z golobico miru namesto z divjim jastrebom. Kaj naj rečem? Hvala, Marko, za podporo.
Aurelio Juri, Koper