DL: Naša kulturna dediščina - Pesnikova violina

19.10.2021 | 09:30

Violina Mirana Jarca (foto: Bojan Radovič)

Po pesniku, dramatiku in pisatelju Miranu Jarcu (1900–1942) se od leta 1953 imenuje pokrajinska knjižnica v Novem mestu. Odtlej so v knjižnici veliko pozornost namenjali zbiranju in ohranjanju gradiva o Miranu Jarcu in njegova zapuščina je danes najobsežnejša neknjižna zbirka novomeške knjižnice. Vsake toliko časa se zbirka še vedno obogati z novo odkritimi primerki dragocenega gradiva, med katerimi je tudi pesnikova violina.

Miran Jarc je bil človek mnogih talentov. Zanimali sta ga tako fizika kot politika, bil je poliglot, od umetnosti pa ga je najbolj pritegnila glasba. Oče mu je kot otroku omogočil pouk violine in kmalu je igral v novomeškem orkestru, kasneje pa je kot violinist spremljal predstave lutkovnega gledališča v Ljubljani.

V ohranjenem pismu gimnazijca Mirana Jarca prijatelju Božidarju Jakcu, napisanem 3. decembra 1916 in poslanem iz Novega mesta v Idrijo, preberemo: »Ko pade večer, tedaj vzamem violino, edini predmet, ki ga resnično ljubim in ki sem se vanj tako uživel, da ne bi mogel prebiti brez njega. In tedaj potegne tresoča se roka lok po drhtečih strunah: prvi nejasen zvok se utrga in izgubi med temnimi molčečimi stenami. […] Lok bega po strunah in misli se pode v preteklost, vstajajo iz sedanjosti v veliko, mogočno prihodnost. Če bi zmogel kedaj napisati na papir, kar igram v tihih večerih na violino v nezavednem stanju, bi nastale iz tega umetnine.«

Leta 1999 je Tatjana Jakac, soproga slikarja Božidarja Jakca, novomeški knjižnici podarila violini svojega moža in Mirana Jarca, ki ju je hranila kot dragocen spomin nanju, z željo, da se obstoječa knjižnična zbirka obogati z gradivom, ki med drugim priča tudi o prisrčnem prijateljstvu dveh umetnikov. Ob tem se je spominjala, kako je Miran Jarc v letih pred drugo svetovno vojno zahajal k njim na dom, da sta z Jakcem skupaj vadila igranje violine. A vojni čas je kruto posegel v življenje in obe violini sta poslej samevali v zapuščenem kotičku Jakčevega stanovanja v Ljubljani.

Glasbeni instrument Mirana Jarca je tako našel svoje zadnje domovanje v Posebnih zbirkah Boga Komelja novomeške knjižnice in predstavlja dragocen spominski predmet (SP 48), ki razkriva pomemben del pesnikove biografije. Z violino, ki je bila njegova nepogrešljiva spremljevalka vse življenje, je Miran Jarc že kot mladenič vzpostavil močno čustveno vez, na svoji poti umetnika je prav z njo začel izražati najgloblje misli in občutke. Atraktivni predmet se hrani v mikroklimatskem depoju knjižnice, občasno, tudi v tandemu z Jakčevo violino, ugleda luč sveta na razstavah. Pred nekaj leti, ob posebni priložnosti, v počastitev izida prve knjige Zbranega dela Mirana Jarca, s čimer je bil pesnik uvrščen med klasike slovenske književnosti, pa je stara violina v rokah novomeškega glasbenika Marijana Dovića po dolgih letih zopet zagodla in obiskovalcem Knjižnice Mirana Jarca obudila spomin na njenega davnega lastnika.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 19. avgusta 2021

Darja Peperko Golob, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto