Petek, 31. 12. 2021, 22.01
2 leti, 3 mesece
Skrivnostni tujec, ki je iz preteklosti prišel med Slovence
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,91
9
Vsi indoevropski jeziki so se razvili iz skupnega jezika - praindoevropščine. Zato je pri indoevropskih jezikih pogosto težko ugotoviti, kdaj gre pri sorodni besedi za skupno jezikovno dediščino iz časov praindoevropščine, kdaj pa za izposojenko iz poznejših obdobij. Tak primer sta nemška beseda kind (sl. otrok) in slovenska beseda čeden. Ta zadnja je verjetno nastala iz praslovanske besede čedo, kar pomeni otrok. Vprašanje pa je, ali je beseda čedo slovanskega izvora ali pa je nastala iz nemške/germanske besede kind in gre torej za izposojenko.
V slovenščini, pogovorni in tudi knjižni, je veliko izposojenih besed iz tujih jezikov. Še več, tudi sama beseda tujec, čeprav se zdi popolnoma slovenska, je v resnici več kot tisočletje in pol stara izposojenka iz nekega starogermanskega jezika.
V slovenščini je veliko izposojenk iz nemščine. Ena od takšnih izposojenk, ki jo Slovenci v pogovornem jeziku uporabljamo že stoletja, je na primer beseda luft za zrak. Beseda luft, tako kot številne druge izposojenke iz nemščine, ni prišla v slovenski knjižni jezik.
Ubogljiva nemška izposojenka
Imamo pa v slovenščini nekatere tako dobro "zamaskirane" izposojenke iz nemščine, da se zdijo kot popolnoma slovenske besede. Takšna je beseda ubogljiv, ki izhaja iz glagola ubogati. Čeprav je podobna besedi ubog (ubožen, obubožati ...), pa ima popolnoma drugačen izvor. Izvira namreč iz nemške besede folgen, to je slediti.
Ker smo jo Slovenci prevzeli v času, ko slovenščina še ni imela glasu f, smo jo prevzeli v obliki bolgen. Ta je nato postala bougen oziroma (u)bougati, nato pa (u)bogati. Podobno je iz nemškega f nastal b v izposojenki britof (nem. friedhof). Izposojenki flek (nem. fleck, sl. madež) ali frdaman (nem. verdammt, sl. prekleto) pa smo iz nemščine prevzeli, ko je slovenščina že imela tudi glas f.
Izposojenke iz gotščine
Poleg besed, ki smo jih prevzeli Slovenci v času svojega več kot tisočletnega sobivanja z nemško govorečimi, je v slovenskem, pa tudi v drugih slovanskih jezikih, veliko še starejših izposojenk iz prvih stoletij našega štetja.
Beseda vitez je verjetno izposojenka iz enega od germanskih jezikov. Najverjetneje je nastala iz slovanske izgovorjave germanske besede viking (to je pomenilo prvotno pirat, plenilec). Iz germanske končnice -ing je ponavadi nastala slovanska končnica -ez. Beseda vik, ki je osnova za pojem viking, je sorodna latinski besedi vicus (sl. vas). Ta pa ima podlago v praindoevropski besedi uik. Od tod tudi slovanska/slovenska beseda vas in tudi grška beseda oikos (sl. hiša). Beseda oikos je osnova za pojme, kot sta ekonomija in ekologija. Na fotografiji: lesena kipa vikingov na Danskem.
Ko se je še govorila praslovanščina, iz katere so potem nastali današnji slovanski jeziki, so Slovani od svojih takratnih germanskih sosedov, verjetno predvsem od Gotov, prevzeli besede, kot so hleb(ec), bukev (vrsta drevesa, tudi starinski izraz za knjigo), steklo, kupiti in (o)kusiti, morda tudi dolg.
Zapletene korenine besede hlebec
V zdajšnji slovenščini je hlebec oblika kruha (okrogel kruh), druga oblika je štruca (podolgovat kruh). V nekaterih slovanskih jezikih pa je hleb splošni izraz za kruh. Hleb oziroma hlebec izvira iz gotske besede za kruh: hlaifs oziroma hlaib- v nekaterih sklonih. Pragermanska oblika je bila verjetno hlaiba.
Nekateri jezikoslovci domnevajo, da hlaiba ni germanskega izvora, ampak izposojenka, morda iz grške besede klibanos, kar pomeni pečica za peko kruha (klibanitis je bila vrsta kruha, spečena v tej pečici). To besedo pa so stari Grki verjetno prevzeli od prvotnih, neindoevropskih prebivalcev dežele ob Egejskem morju. Torej ima beseda hlebec zelo pestro in dolgo zgodovino poti iz enega jezika v drugega.
Varuh kruha
Kot zanimivost: angleška beseda lord, to je izraz za plemiškega mogočneža, ki se uporablja tudi v pomenu Gospod oziroma Bog, izvira iz staroangleškega izraza hlafweard, kar pomeni varuh kruha.
Izposojenka je tudi beseda knez, ta je nastala iz germanske besede kuning, ki v germanskih jezikih zdaj pomeni kralj (nemško könig, angleško king, nizozemsko koning, dansko konge). Slovenska oziroma slovanska beseda kralj pa je nastala na podlagi osebnega imena frankovskega vladarja Karla Velikega (rojen okoli leta 742-748, umrl leta 814) oziroma po manj verjetni alternativni različici po frankovskem vladarju Karlu Martelu (686-741). Tudi beseda cesar je izposojenka iz enega od germanskih jezikov (kaisar, nemško kaiser). Beseda cesar ali kaiser je seveda izvorno latinska in temelji na priimku slovitega rimskega vladarja Julija Cezarja. Na fotografiji: švedska in norveška kraljeva družina.
Zelo zanimiva beseda, ki je že zelo stara izposojenka in jo poznajo poleg slovenščine tudi drugi slovanski jeziki, je tudi slovenska beseda tujec oziroma tuj (tujka, tujina, potujčenec ...).
Kako je tujec prišel med nas
V srbohrvaščini ima beseda tuj oziroma tuji obliko tuđi, v slovaščini cudzi, v poljščini cudzy, v češčini cizi, v obeh lužiškosrbskih jezikih cuzy, v izumrli polabski slovanščini caudze, v ruščini čužoj, v ukrajinščini čužyj, v stari cerkveni slovanščini štužd ali tužd in v bolgarščini čužd.
Beseda tuj je najverjetneje izposojenka iz nekega germanskega jezika, pomeni pa ljudstvo ali narod. V pragermanščini so ljudstvu rekli theudo, v gotščini pa thiuda. Goti so tudi imeli besedo thiudisko, kar je pomenilo pripadnik ljudstva oziroma pripadati ljudstvu.
Tujec in Deutsch
V zahodnofrankovskem jezik je imel thiudisk obliko theodisk (od tod italijanska beseda za Nemca – Tedesco), v stari visoki nemščini pa obliko diutisc. V srednji visoki nemščini je dobila obliko tiutsch in diut(i)sch, v sodobni nemščini pa deutsch/Deutsch. Postala je torej etnično samopoimenovanje za Nemce. Istega izvora je tudi beseda dutch, kar po angleško pomeni nizozemski. Nizozemec je Dutchman.
Dolgo časa so v vzhodnoevropskih stepah, torej v sosedstvu Slovanov, živeli iransko govoreči nomadi, pozneje pa so tja prišli tudi turško govoreči nomadi iz vzhodnoevrazijskih step. Zato ni čudno, da so poleg germanskih izposojenk v (pra)slovanščino prišle tudi besede iz iranskih in turških jezikov. Primera zelo verjetnih izposojenk iz iranskih jezikov sta besedi raj in župan (staroiransko gupana). Tudi beseda bog (iz te besede so se razvile tudi besede bogastvo, pobožen, ubog, ubožen, obubožati) je, če ne gre za skupno indoevropsko besedno dediščino, morda iranskega izvora (staroperzijska beseda baga). V sanskritu, ki je indoarijski jezik in spada med indoiranske jezike, je podobna beseda: bhagu. Iz te je prišla beseda bhagodi oziroma pagoda (na fotografiji je pagoda v Mjanmaru). Od turško govorečih ljudstev (Huni, Avari, prvotni Bolgari ...) so med slovanske jezike prišle med drugim besede, kot so tolmač, klobuk in kip (ta verjetno prek madžarskega posredništva), morda tudi knjiga.Besedo thiud so Slovani izgovarjali najprej kot tjudj. V zahodni južni slovanščini se je začetni tj pozneje skrajšal v t, tako da je nastal tudj. Soglasniški sklop dj se je na koncu v slovenščini poenostavil v j, tako da je nastala oblika tuj (podobno je pri besedah rojen iz praslovanskega rodjen, kraja iz kradja, meja iz medja). V večini srbohrvaščine je dj postal đ, zato tudi oblika tuđi (podobno je pri besedah rođen iz rodjen, krađa iz kradja, međa iz medja).
Tujec in Nemec
V slovanskih jezikih, kjer se začetni tj pri besedi tjudj ni skrajšal v t, pa se je pozneje tj poenostavil v c (zahodnoslovanski jeziki), č (vzhodnoslovanski jeziki in bolgarščina) ali št (stara cerkvena slovanščina), končni dj pa v dz ali z (zahodnoslovanski jeziki), ž (vzhodnoslovanski jeziki) ali žd (bolgarščina). Zaradi tega so tudi nastale zgoraj omenjen oblike: cudzi, cizi, čužoj, štužd ali čužd.
Pri besedi tujec pa je zanimivo še nekaj. Domnevamo lahko, da je praslovanska beseda tjudj/Tjudj najprej označevala pripadnika germanskega ljudstva, beseda nemec/Nemec (ta izvira iz besede nem in posmehljivo pomeni: tisti, ki ne zna govoriti) pa je bila morda prvotno splošna oznaka za pripadnike vseh neslovansko govorečih ljudstev (torej za vse tujce).
Na glavo obrnjen pomen?
Pozneje je morda prišlo do popolne zamenjave oziroma preobrnitve pomenov: tjudj je tako postal splošna oznaka za vse tujce, beseda nemec pa posebna oznaka za pripadnika germanskega naroda - Nemcev, ki si sami sebi rečejo Deutsch.
Glavni viri:
Saskia Pronk-Tiethoff, The Germanic loanwords in Proto-Slavic : origin and accentuation (sl. Germanske izposojenke v praslovanščini: izvor in naglaševanje), doktorska disertacija, 2012.
Marko Snoj in Marc L. Greenberg, O jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev), Zgodovinski časopis, 2012.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (spletna stran Fran.si)
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, 2002.
9