"Žival te sprejme takšnega, kot si." Tako je Maja Povše, fizioterapevtka na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, odgovorila na vprašanje, v čem je razlika med živalmi in ljudmi. Vsi lastniki katerega koli domačega ljubljenčka, najsi je to pes ali kača, bi se verjetno strinjali. Živali sprejemajo brezpogojno in ne obsojajo. Vseeno jim je, koliko smo stari, smo zdravi ali bolni, smo naličeni ali ne.

Povezanost ljudi in živali ni nekaj novega. Obstajajo arheološki dokazi, nekateri starejši od 32.000 let, ki kažejo na naše sobivanje. Naša skupna zgodovina se kaže tudi v številkah: v Evropski uniji je danes več kot 60 milijonov ljudi lastnikov psa in prav toliko lastnikov mačk.

Obstaja množica raziskav, ki dokazujejo, da ima bližina živali resnične, merljive pozitivne učinke. Bližina živali ne vpliva samo na človekovo počutje, ampak tudi na njegovo duševno in telesno zdravje. Na splošno velja, da so lastniki hišnih ljubljenčkov v boljšem zdravstvenem stanju od nelastnikov in celo hitreje okrevajo po bolezni kot nelastniki. Navzočnost živali lahko učinkuje tudi preventivno, saj naj bi zmanjševala možnost za nastanek glavobola. Lastniki naj bi tudi bolje spali od nelastnikov in so manj podvrženi srčno-žilnim boleznim ter sladkorni bolezni. Dokazano je, da božanje mačke ali psa znižuje krvni tlak in raven občutenega stresa.

Živali pa ne vplivajo pozitivno samo na lastnike, ampak tudi na zdravljenje nekaterih bolezni. Bolniki z demenco na primer po stiku z živaljo kažejo večjo sproščenost in več volje za opravljanje vsakodnevnih opravil. Posamezniki, vključeni v rehabilitacijske terapije z živalmi, so poročali o večjem zadovoljstvu, manjši osamljenosti, manjšem zaznavanju bolečine, kazali so celo manj znakov depresije. Raziskave nakazujejo zelo dobre rezultate tudi pri podpornem zdravljenju psihiatričnih bolnikov: s pomočjo psov, na primer, bolniki z anksioznimi motnjami drastično zmanjšajo svojo anksioznost, pri bolnikih s shizofrenijo pa so poročali predvsem o tem, da druženje z živaljo manjša stigmo psihiatrične diagnoze. Psi so denimo zelo dobri terapevti, vodniki za slepe, družabniki ljudi s posebnimi potrebami. S svojimi izostrenimi čutili lahko zaznajo nekatere bolezenske spremembe – od raka do sladkorne bolezni – in precej natančno napovedo epileptične napade.

Toda terapija z živalmi ni tako nova zamisel: leta 1790 so v Angliji uporabljali kokoši za učenje samonadzora pri bolnikih s psihiatričnimi diagnozami, že v 19. stoletju pa so konje uporabljali pri zdravljenju bolnikov z epilepsijo.

Terapijo s psi izvajajo v različnih ustanovah v Sloveniji. Na URI-ju Soča, kjer s takšnim zdravljenjem dosegajo izredno dobre rezultate pri treningu motorike, spomina, zaznavanja in komunikacije, pojasnjujejo: "Bolnišnica je neko umetno okolje, ko pa pripelješ živalco, se pacienti na oddelku počutijo bolj domače in se takoj bolj sprostijo." Terapija z živalmi spodbudi paciente, da bolj zavzeto sodelujejo tudi pri drugih oblikah zdravljenja.

"Pri starostnikih je poleg družabništva in neke odgovornosti pes tudi motivacija, da gredo ven, se gibljejo, gredo na sprehod," še dodaja Maja Povše z URI-ja Soča.

Vendar ima lahko življenje z živaljo za starostnike tudi nekatere negativne vidike. Žival poleg vsega zgoraj naštetega seveda prinaša tudi odgovornost, tako da obstajajo tudi negativne plati lastništva domače živali. Pri starejših lastnikih se navadno opozarja na to, da je treba biti pozoren pri izbiri psa: energičen mladič morda ne bo najboljša izbira za nekoga, ki zelo težko hodi; premalo šolan ali socializiran pes lahko vleče na vrvici in tako povzroči padec ali drugo poškodbo; starejši lastniki se morda teže zberejo, kadar se s psom vozijo v avtomobilu; navsezadnje pa živali prenašajo tudi nekatere bolezni, ki lahko slabo vplivajo na starejšega lastnika z že oslabljenim imunskim sistemom.