Včasih se v življenje zgrnejo velike sence in ga začnejo mračiti

Soočite se s svojimi sencami in pustite, da vas vodijo.

V življenju je vedno tako, da se prej ali slej vanj prikradejo sence.

Lahko jih je malo in so tako neznatne, da se z njimi z lahkoto spopademo in sploh ne zaznamo, da so nam dihale za vrat.

Včasih pa se v življenje zgrnejo velike sence. Take, ki se zarinejo v različna področja našega življenja in ga začnejo mračiti.

Takrat jih opazimo in se jih pogosto ustrašimo. Ker so nam sence neznane. Ker ne vemo, kaj z njimi početi. Bolj, kot se jim poskušamo izviti iz rok, več jih je. Bolj nas prevzemajo in bolj nas vodijo v temo.

Toda v resnici je sencam nemogoče ubežati - lahko tečete, kolikor hitro zmorete, pa vam bodo vedno tesno za petami. Ni namenjeno, da bi jim ubežali. S sencami se je treba naučiti ravnati.

Nekoč je živel deček, ki se je neizmerno bal mraka.

Pogosto se je moral proti večeru vračati domov skozi ozek prehod na ulici, kjer je svetloba iz bolj osvetljenih ulic padala tako, da so ga na vsakem koraku obdajale ogromne sence.

Odlični ameriški krofi iz kislega testa: preprosta sladica, ki navduši

Ne glede na to, kako hitro je šel, so se majale ob njem in mu sledile. Ko je pritekel do konca prehoda in so tam izginile, je bil vsakokrat znova pretresen do kosti.

Razumsko je sicer vedel, da so to samo sence, a njegova domišljija je bila močnejša in si je ustvarjala zgodbe, da ga v tem prehodu čakajo ogromni in hudobni velikani, ki ga želijo zgrabiti in mu slediti na vsakem koraku.

Nekega dne, ko se je deček spet pripravljal, da bo kar najhitreje stekel skozi prehod, pa je naenkrat opazil, da mu iz druge strani prihaja nasproti kolesar, ki je imel na kolesu prižgano močno svetilko.

Deček je začel teči skozi prehod, nato pa je začudeno opazil, da mu tokrat sence ne sledijo. Na lastne oči je videl, kako se pogrezajo v svetlobo svetilke, in bliže, kot mu je bil kolesar, manj vidne so bile, dokler niso izginile.

Prvič se je sredi prehoda počutil svobodno, prvič ga ni bilo na smrt strah. Celoten dogodek je sicer trajal le nekaj sekund, toda v tistih trenutkih, ko je bil okopan s svetlobo, ki ga je osvetljevala od spredaj, so vse sence ob njegovih straneh izginile in le še padale daleč za njim, vse neznatne in nič kaj grozeče.

V tistem trenutku je spoznal, da je zdravilo za sence svetloba.

Da kadar svoj obraz in celotno telo obrnemo proti svetlobi, sence padajo izza nas. Vedel je, da skozi prehod ne bo vedno pripeljal kolesar in da ne bo vedno mogoče, da ga obsveti svetloba. Toda naenkrat mu to ni bilo več pomembno, daj je končno dojel bistvo senc.

Dojel je, da sence niso grozeči velikani, ki mu sledijo, ampak le minljiva igra svetlobe in teme, ki jo je mogoče v vsakem trenutku, v kateri koli sekundi zaključiti tako, da bodisi posvetimo vanje s svetlobo ali pa se sami obrnemo proti svetlobi.

Od takrat se je v prehodu s sencami rad igral. Včasih je tekel bolj postrani, da so sence na drugačen način poskakovale ob njem. Včasih je hodil s hrbtom nazaj in užival ob smešni in drugačni izkušnji.

Kadar pa si je zaželel podpore, je prosil mamo, da ga na koncu prehoda počaka s svetilko in mu obsveti pot. Takrat je z vsem užitkom zakorakal v prehod in se okopal v svetlobi. Nastavil je lice in radostno tekel, kot bi tekel proti soncu.

Tako je tudi v življenju.

Vse, kar morate storiti, je to, da najprej prepoznate pravo naravo senc. Da prepoznate, da ste v resnici vi tisti, ki določajo, kako se bodo sence gibale.

Nato pa prevzemite pobudo v svoje roke in se bodisi začnite obračati tako, da sence padajo za vami, bodisi poiščete vire svetlobe, ki vam bodo osvetljevali pot.

Na koncu, ko boste vse to dojeli in obvladali, boste ozavestili tudi, da ne potrebujete več ne enega ne drugega. Ker ste vi tisti, ki si utirate pot, sence pa vam le služijo kot orientacija, da se še bolj zavedate, kdaj stopate v pravo smer.

Prirejeno po: dr. Nina Divina - Zdravilna pisma