Kučan ob dnevu upora proti okupatorju govoril v Medani
V Sloveniji smo zaznamovali dan upora proti okupatorju, s katerim se spominjamo slovenskega odporništva in nastanka Osvobodilne fronte (OF), ključne odporniške organizacije Slovencev v drugi svetovni vojni.
Osrednja slovesnost je potekala v torek na Mali Gori nad Ribnico, danes pa je državljane nagovoril predsednik republike Borut Pahor. V govoru je poudaril, da današnji praznik slavi uporništvo, saj smo se Slovenci v polpretekli in novejši zgodovini dvakrat postavili po robu okupatorju. Uporništvo, se zdi, je skozi naše narodno zorenje postalo del narodnega značaja, je dejal.
Predsednik državnega zbora Igor Zorčič je v poslanici ocenil, da ima Slovenija odlične razvojne možnosti, zato si je treba prizadevati za njihovo uresničitev. V spremenjenem mednarodnem okolju bo ta naloga zahtevna, je zapisal, a Zorčič ne dvomi, »da se bomo tudi tokrat, kot vedno ob težkih trenutkih, zmogli poenotiti«.
Kučan govoril v Medani
»Naj najprej povem, da tega izseka iz življenja Bricev v času druge svetovne vojne nisem poznal. Me je pa tragična usoda izgnanih v nemška koncentracijska taborišča globoko pretresla. Je ena od tragičnih zgodb, ki so se nam Slovencem zapisale v preizkušnjah polni preteklosti. A nas niso zlomile,« je nekdanji predsednik Milan Kučan dejal na tradicionalnem prazniku Krajevne skupnosti Medana. V nadaljevanju pa je povedal: »Bila je vojna. V vojnah se pokažejo najtemnejša, a tudi najsvetlejša dejanja, kar jih premore človeštvo. Dogajajo se strahotni zločini, hkrati pa junaštva in pogum, ki daleč presegajo pripravljenost človeka na žrtvovanje v mirnem času. Vse to nam je Slovencem dobro znano iz vojn, ki smo jih bíli in ki so jih bíli na naših tleh. Nobene nismo začeli mi. Bile so nam vsiljene. Tudi tista pred 30 leti, v kateri smo branili svojo odločitev za življenje v samostojni državi, in tista v drugi svetovni vojni, ko smo branili pravico slovenskega naroda do življenja in obstoja. Uprli smo se. Dokazali smo, da naroda, ki se bori za svobodo, ni mogoče premagati. Boj za svobodo zahteva velike žrtve, a narod, ki ve, zakaj se upira, jih zmore.«
Spomnil je tudi na vojno v Ukrajini: »V Ukrajini prevladuje jezik vojne, ne jezik miru. Po tragičnih izkušnjah dveh svetovnih vojn je bila Evropa sredi osemdesetih let sposobna sprejeti dogovor za mir na svoji celini s helsinško listino o varnosti in sodelovanju. V reševanju dolgotrajnega spora med Ukrajino in Rusijo ta mehanizem, ki se je razvil v Organizacijo o varnosti in sodelovanju v Evropi, ni bil spoštovan. Sporazumov med obema državama, doseženih v Minsku, državi nista uresničevali.«
