DL: Jure Godler: V resnici sem zelo dolgočasen

9.12.2023 | 18:40

Foto: Boštjan Podlogar

Foto: Boštjan Podlogar

Brežičan Jure Godler je televizijski voditelj, pisatelj in skladatelj. Še preden nas je ta 39-letnik, poln talentov in iskrivih idej, osvojil z imitacijami v oddaji Radio GaGa in nastopi v satiričnem TV-šovu Hri-Bar, je na relaciji Ljubljana–Salzburg osvajal veščine igranja na violo, klavir in skladanja ter postal mojster nemških in angleških jezikovnih akrobacij. Z dolgoletnim prijateljem in sošolcem s Srednje šole za glasbo in balet v Ljubljani Tilnom Artačem sta kot GodArt prečesala Slovenijo, se predstavila tudi v Los Angelesu in v Ljubljani nastopila z Michaelom Winslowom oz. Larvellom Jonesom, ki je v filmskih uspešnicah Policijska akademija v vlogi šaljivega policista oponašal številne zvoke.

Izjemno talentiran ustvarjalec na različnih področjih je v sodelovanju z Artačem svojo medijsko prepoznavnost začel graditi na TV Slovenija. Zadnjih devet let ga lahko spremljamo na televiziji Planet TV, kjer že osemnajsto sezono vodi satirično oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem, od leta 2020 pa je po Jonasu Žnidaršiču, Boštjanu Romihu in Slavku Bobovniku prepoznavno ime razvedrilnega TV-kviza Milijonar.

Med letoma 2006 in 2018 je osvojil pet nagrad za najboljše medijske dosežke in dosežke v popularni kulturi – tri žaromete in dva viktorja. Enega je med volilno kampanjo leta 2017 podaril takratnemu predsedniku države Borutu Pahorju, saj naj bi bil ta – tako pravi Godler – neplačan korespondent in ustvarjalec vsebin oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem.

Godler pa navdušuje tudi kot pisatelj zlasti vohunskih romanov. Po spisanih spominih na delo z ekipo Radia GaGa je pred štirimi leti požel veliko zanimanja s tragikomedijo Predsednikova norost, včeraj pa je predstavil že svojo šesto knjigo. Od leta 2020, ko je napisal svoj prvi vohunsko-satirični roman Casino Banale, je ustvaril še tri njegova nadaljevanja: Vohun, ki me je okužil, Doktor Nobody in zdaj še Naš človek v kafani. Ob tej priložnosti je nastal pogovor, ki sva ga začela pri glasbi.

Menda ste že v osnovni šoli – obiskovali ste jo v rojstnih Brežicah – napisali svojo prvo simfonijo. Mnogi so vam že takrat rekli »mali Mozart«.

Veliko vzdevkov so mi dali. Ampak, da, Mozarta sem odkril zelo zgodaj in sem se tako tudi navdušil nad komponiranjem. Veliko sem komponiral v otroških letih. Nič ni bilo poslušljivo, priznam, a komponiral sem veliko oziroma, recimo temu – risal note.

Ampak Mozarta res poznate do obisti, saj ste se mu posvetili tudi med študijem na akademiji za glasbo Mozarteum v Salzburgu. Kaj vas pri njem tako fascinira?

Jure Godler je objavil svoj četrti vohunsko-satirični roman Naš clovek v kafani. (Foto: osebni arhiv)

Jure Godler je objavil svoj četrti vohunsko-satirični roman Naš clovek v kafani. (Foto: osebni arhiv)

Težko rečem. Očiten odgovor je neverjetna ustvarjalnost in popolnost pri njegovih delih, a mislim, da gre za nekaj globljega. Kadar ti neka stvar priraste k srcu zelo zgodaj v življenju in se te drži še na stara leta, je to nekaj, kar je težko opisati. V mladosti se človek ukvarja z marsičim, kar kasneje opusti.

Glede na vaše številne talente me zanima, zakaj se niste povsem posvetili klasični glasbi. Je bilo sodelovanje s Sašem Hribarjem mamljivejše?

Poleg glasbe sem v mladosti gojil ljubezen tudi do televizije in ravno v tistem času je prišlo vabilo za sodelovanje v televizijski oddaji Hri-Bar in potem sem klasično glasbo vpletal v televizijska dela, največkrat s kolegom Artačem. Sodelovanje s Hribarjem ni bilo nadomestilo, ampak dopolnilo. Od njega sem se veliko naučil, sploh kadar sva daleč od kamer in mikrofonov filozofirala in iskala smisel življenja poleg čivav in plaž.

Igrate klavir, violino in violo, menda znate tudi peti?

Peti?! To pa ne vem, ali bo držalo. Tulim v polno luno, to pa ja.

Vas kdaj mika, da bi se preizkusili v zabavni glasbi?

Mislim, da poleg trenutnih obveznosti, TV-vodenj in pisanja romanov na mojem pladnju ni prostora za dodatne podvige.

Vsem vašim talentom je skupen genialen humor. Opustili ste sicer imitatorske vloge in stand up nastope, se pa še vedno odlično znajdete na odru, pred kamero, tudi pred kolegi novinarji. Kaj pa bi rekli bralcu, ki vas kot pisatelja še ne pozna?

Najprej bi mu rekel, da so to knjige, ki jih absolutno mora prebrati, in da bo naredil najbolje, če bo takoj kupil vse, ves six pack. Če pa še uživa v avanturah, prežetih z vohunskimi elementi in začinjenih s humorjem, bo sploh zadovoljen.

Kje je nastajal Naš človek v kafani in kaj je v njem posebnega?

Kot vsak moj roman je bil tudi ta spisan za mizo. Doma. Poskušal sem pisati tudi že zunaj, v naravi, a se ni posrečilo. Preveč je distrakcij, zato se zaprem v sobo in zagrnem zavese. In to mislim čisto resno. Pri mojem tempu pisanja drugače žal ne gre. Težko bi z enim stavkom povedal, kaj je v tem romanu posebnega. Je nadaljevanje prejšnjih, lahko pa se bere tudi kot čisto samostojno knjižno delo. Morda je posebno to, da nekdo vstane od mrtvih. Zgodba pa je sicer osredinjena okrog britanske premierke Vivien Fraser, ki se trudi preprečiti tretjo svetovno vojno.

Poznamo vas tudi kot velikega navdušenca nad Jamesom Bondom in vsem, kar je »gosposkega«, boljšega. Kaj vas vleče v ta svet, kaj vas v njem tako pritegne?

Moram poudariti, da je to čisto naključje. Nikoli se nisem namensko poglabljal v nekaj, kar bi bilo »gosposko«. So stvari, ki so mi v življenju preprosto všeč in mogoče v nekaterih pogledih sodijo med »gosposke«, kot so morda klasične moške obleke, škotski viskiji, morda katera starodobna vozila.

Ste zakladnica znanja o martinijih in koktajlih. Kaj pa je tu tako privlačnega?

Martini je najelegantnejši koktajl na svetu in hkrati najbolj podcenjen. Nekaj se je moralo zgoditi, da nima več takšne vloge v družbah, kot jo je imel recimo pred osemdesetimi leti. Res je zelo močan, morda je vzrok v tem. Gre za kozarec gina, ki mu aromo dodata kapljica vermuta in limonina lupina.

Vaši prijatelji pravijo, da ste strokovnjak za britansko kulturo – kupujete angleške obleke, spremljate angleške medije, celo o kraljevi družini veste več kot povprečen Britanec. Zdi se mi, da celo po načinu obnašanja spominjate na kakšnega uglajenega Angleža. Zakaj vas je Otok tako prevzel?

Mislim, da je vzrok v tem, da sem kot otrok gledal večinoma angleške serije in tudi angleščino sem se začel učiti že zelo zgodaj. Človek se navzame, ponotranji in sublimira in potem se nenadoma zaloti, da kupuje angleške obleke, spremlja angleške medije in ve veliko o britanski monarhiji.

Zagotovo pa imate v sebi tudi nekaj slovenskega značaja?

Imam. Zelo rad nergam vsepovprek.

Glede na vaše talente me zanima, kdaj se boste začeli posvečati športu, ker – kot večkrat poudarite v TV-kvizu Milijonar – o športu pa menda res bolj malo veste.

Jure obožuje klasične moške obleke, škotske viskije in izbrane starodobnike. (Foto: Marko Delbello Ocepek)

Jure obožuje klasične moške obleke, škotske viskije in izbrane starodobnike. (Foto: Marko Delbello Ocepek)

Športu se zelo posvečam. Na teden pretečem vsaj 30, včasih celo 40 kilometrov, kar je nuja pri mojem večinoma sedečem delu. Zelo rad obiščem Berchtesgaden v Nemčiji in Salzkammergut v Avstriji in tamkajšnja hribovja, ki se mi zdijo naravnost veličastna. Da bi se pa poglabljal v razne druge športe kot gledalec ali »nabiralec informacij«, v tem se žal res ne vidim. Oziroma ne, lažem … golf spremljam. Tudi igram ga, kadar dopušča čas. Zelo slabo, če lahko dodam, ampak zelo goreče in zelo rad.

Svojo zasebnost vztrajno skrivate ali, bolje rečeno – je ne obešate na veliki zvon. Zakaj novinarjev ne spuščate v zasebno življenje?

Če me ljudje prepoznajo zaradi mojega dela, potem je to posledica mojega dela, in ne moja želja, da bi razgaljal svoje zasebno življenje. Ko se izklopi kamera, se za gledalce izklopi tudi Jure Godler.

Kakšni pa ste v družbi prijateljev, v kateri se res dobro počutite, v kateri vas ne napadajo z vprašanji, ampak preprosto uživate v druženju?

V tišini sedim zraven in jih poslušam. V resnici sem zelo dolgočasen. Vem, to si verjetno težko prestavljate.

Kaj vam pomeni prepoznavnost – je to breme ali čar?

Posledica dela. Včasih prija, včasih pa je nadležna.

In katero je naslednje področje, na katerem vas bomo spet oboževali?

Ležanje na kakšni plaži. Sem kar utrujen.

Članek je bil objavljen v oktobrski tiskani številki Dolenjskega lista

Renata Mikec

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava