Krim nastavil ogledalo slovenskemu rokometu

Dejstvo je, da je slovenski rokomet pred potopom. Ali si to odgovorni pri Rokometni zvezi Slovenije priznavajo ali ne, je njihova stvar. Edini, ki trenutno krovno organizacijo drži nad vodo, je ljubljanski Krim Mercator. Rekli boste – ta, ki to piše, ni zdrav, ampak žal je tako, da je ugled slovenskega rokometa na najnižji ravni, tigrice pa so zadnji resni ambasador v evropskem prostoru. Med evropsko elito, kamor slovenski reprezentančni rokomet, moški in ženski, glede na igralce, ki si kruh služijo v najmočnejših evropskih ligah, tudi sodi.

A vrnimo se na klubsko raven. V prestolnici so letos napovedovali naskok na zaključni turnir najboljše četverice, kar je tiha želja že nekaj let, a po dolgem času se zdi, da so pri Krimu, klubu s proračunom, višjim od vseh klubov v moški konkurenci, sestavili zasedbo, sposobno za takšen domet. Do tega trenutka so varovanke Dragana Adžića na sedmih tekmah skupine B zbrale sedem točk, potrebnih jih bo še nekaj, da bodo lahko samozavestno nadaljevale z zasledovanjem zastavljenega cilja. Neuspešno naskakovanje F4 spominja na najlepša leta slovenskega klubskega rokometa, ko so igralci Celja Pivovarne Laško tolikokrat pokleknili v polfinalu tekmovanja. Krimovke so odločene, da jim letos ne bo spodletelo, a da so lahko prišle v takšen položaj, je bilo potrebno sledenje strategiji. Ko ni šlo, je bil odločilen dejavnik denar. "Stremimo k temu, da bi bilo v našem klubu kar največ reprezentantk. Da se razvijajo ob selektorju in je na koncu to veriga, ki daje rezultat tudi na reprezentančni ravni," je jasna Deja Ivanović, ki se po uspešni športni poti zdaj uspešno kosa z izzivi v pisarni. 

Zato in tudi zaradi okolja, ki polni klubsko blagajno in zagotavlja vrhunske pogoje za delo, danes lažje prepričajo kakšno zvezdnico evropskega rokometa, da obleče dres nekdanjih evropskih klubskih zmagovalk. Po drugi strani pa je pomembno, da tista, ki prestopi prag Stožic, dobro ve, da so cilji najvišji in se jim je pripravljena podrediti. Situacija, ki se zdi za moški rokomet nekaj nepredstavljivega. Kadrovanje v najmočnejših klubih poteka po načelu 'toliko si lahko privoščimo', pogosto okrepitve ne upravičijo naziva okrepitev. 

Celje Pivovarna Laško kot najtrofejnejši slovenski klub se zdi, da je pogosto problem in ne rešitev slovenskega rokometa, Trimo Trebnje slovenskega selektorja je znova ostalo pred vrati evropskih tekmovanj in se lahko osredotoči na osvojitev tako želenega naslova slovenskega prvaka, velenjsko Gorenje verjame, da si lahko povrne ugled v Evropi, kjer se trudijo po svojih najboljših močeh. Dokler bo pač šlo. Manjši klubi (Krka, Ribnica, Slovenj Gradec) se trudijo slediti zastavljeni strategiji, vztrajajo, verjamejo, da so na vsaki tekmi sposobni presenetiti koga od močnejših. 

A vrnimo se v Stožice. Zavedajo se, da so ta hip ambasador slovenskega rokometa. Želijo si več in bolje, želijo si, da bi se tekmicam šibila kolena, ko prestopijo prag Stožic, nikakor pa, da bi bil to zanje pritisk.

Kako k podobnemu razmišljanju 'prisiliti' krovno organizacijo

Nekdanja krožna napadalka, danes direktorica Krima Mercatorja, zaseda odgovoren položaj tudi pri krovni organizaciji, a zdi se, da stanja s Krima na RZS ne more preslikati. Kot podpredsednica, odgovorna predvsem za vejo ženskega rokometa, se zaveda odgovornosti, ki jo ima. 

Torej, brez filozofiranja – vse se začne v klubu. V ženskem rokometu ne deluje le Krim, tudi okolica močno pritiska nanje, delajo, se trudijo, da bi vzgojili še kakšno igralko, sposobno največjih dometov v prihodnjih sezonah. Kot me je pred dnevi v telefonskem pogovoru vprašal nekdanji slovenski reprezentant, tudi član generacije Celja Pivovarne Laško, ki je osvojila naslov evropskih klubskih zmagovalcev: "Kdaj bodo Celju postavili spomenik, ko jim zadnja leta konstantno izpljune nosilce igre v izbrano vrsto?" 

Ja, dokler imaš klub, sposoben osvajanja točk med evropsko elito, je vse skupaj veliko lažje. In ta hip je to Krim. Ko bo znova v takšnem stanju tudi Celje, pa ni dvoma, da Slovenija ne bo tudi na reprezentančni ravni povsem blizu najboljšim. Reprezentancam, ki si lahko privoščijo poklicnega selektorja in ustroj, ki v vsakem hipu ve, kaj se z reprezentanti dogaja.