Nič v življenju Borisa, priletnega asistenta na ekonomski fakulteti, ni posebno. Pa vendar mu nekega večera nekdo streže po živ­ljenju. Dva strela skozi okno ga zgrešita, toda v moža, ki je preveč dolgočasen, da bi ga kdo hotel ubiti, se naselita strah in dvom o ljudeh, ki ga obdajajo, in o odnosih, ki jih je doslej imel za samoumevne. Bilanca njegovih dejanj, besed, vezi in življenja nasploh pa, kot se pokaže, vendarle ni tako nedolžna.

Na lanskem Festivalu slovenskega filma Portorož sta slavila dva filma v produkciji Decembra, poleg ­Prasice, slabšalnega izraza za žensko je ostale vesne pobrala ­Inventura, celovečerni prvenec scenarista in režiserja Darka Sinka, ki je bil nagrajen tudi za ­najboljšo režijo. Za najboljšega igralca in veliko odkritje filmskega sveta je obveljal gledališki igralec Radoš Bolčina v vlogi slehernika Borisa, Dejan Spasić v vlogi kriminalista pa je prejel nagrado za stransko vlogo. Kot poseben »lik v filmu« je bila nagrajena tudi glasba skladatelja in violinista Matije ­Krečiča.

O tem, kako je nastala kriminalka oziroma eksistencialna srh­ljivka z izrazitimi elementi črne komedije, mešanico satire, ironije in psihološke drame, smo se pogovarjali z režiserjem Darkom Sinkom, Slovenjgradčanom, ki je med študijem komunikologije odkril svojo pravo strast – film. Dokončno se mu je zapisal z diplomo iz režije na AGRFT, številnimi dokumentarci in kratkima filmoma Angoraangora (2005) ter Sošolki (2015). Trenutno ob tem, da razvija scenarij za nov film, tudi poučuje film na Umetniški gimnaziji v Ljubljani.

Zmagoviti kreativni izliv brutalnosti

Katera je bila glavna tema, vzdušje, ki vas je vodilo skozi ustvarjalni proces Inventure?

Ob prebiranju zbirke Karla Čapka, konkretno novele Morilski napad, so me pritegnili nenavadni dvomi, ki obidejo junaka ob samoumevnih odnosih. Zdeli so se mi zabavni, zelo cinematični. Hkrati grozljivi in smešni. Čeprav se nisem hotel zapisati določenemu žanru, se mi je za tako temo zdela primerna forma trilerja, ker omogoča, da se v pospravljeni, legokockasto urejeni strukturi igraš, razbijaš žanr, ga ironiziraš. Biješ boj z nenehnim razpadanjem samoumevnih odnosov in rušenjem urejenega malomeščanskega življenja. V naših odnosih je veliko vljudnostnih manir, vzgojenih odzivov, pa tudi prikrite agresije, laži, strahov – to so fine stvari, ki tvorijo odnose.­ Tako sem do srži tega, kar me je zanimalo, pristopil zelo ­intuitivno.

V reviji Ekran so zapisali, da ste z Inventuro ustvarili 'portret nacionalnega značaja'. Je bilo to namenoma?

Gotovo smo se s sodelavci malo poigravali z idealom malomeščanstva. Junaki živijo v Kosezah, jedo govedino, hodijo v povprečno službo, se zvečer dobijo s prijatelji in imajo urejeno, nedramatično, dolgočasno življenje. Če je to nacionalno, ne vem. Morda se tako zdi, ker je zame pomembno, da delam slovenske filme. Da dišijo po našem prostoru.

Pa vendar lahko v filmu prepoznamo nekaj hanekejevskega, humor Roya Anderssona, draž skandinavske distanciranosti …

Nekoliko sem se res zgledoval po Kaurismäkiju, tudi Royu Anderssonu. Na Hanekeja morda spominja to, da tudi on večkrat vzame žanr, denimo detektivko whodunit, potem pa v njenih okvirih razmišlja o problemih časa ter razvija svojo temo. Če govoriva o slogu, bi bolj rekel, da je film v smislu premikov kamere, ritma montaže in režije nekoliko retro, v slogu krimičev iz petdesetih let. Izčiščenost prizorov je na meji stilizacije, hotel sem ustvariti 'filmski stil', da se zgodba ne odvija kot v realistični drami, ampak da nam že scenografija, kostumografija in kamera omogočajo distanco do lika. Čeprav je njihovo delo manj opazno oziroma ni ekscentrično, so scenografka Adrijana Furlan, kostumografinja Katja Hrobat in direktor fotografije Marko Brdar veliko prispevali k izčiščenemu stilu. Ta je videti običajno, a hkrati deluje nekako 'off'.

Iz istega materiala bi lahko nastali različni filmi, lahko bi bil bolj težek film, lahko bolj divji. Različni montažerji bi scene različno obarvali. Montaža Matica Drakuliča je bolj zadržana, a zelo natančna, z občutkom za finese. V montaži iščeš blage nianse, kar je v prizoru dragoceno ali ključno. Razliko lahko pomeni že nekaj sekund dlje, ko se kamera pomudi na igralcu.

Film je zanimiva umetnost, razpira bogastvo možnosti in orodij, ki jih ima človek na voljo v kreativnem procesu. Včasih se pozabi, da najprej ni nič, potem pa je film. Ko začneš, imaš pred sabo tisoč in eno pot, po kateri lahko greš.

Se je bilo težko odločati?

Včasih je težko, a gre za zanimiv kolektivni kreativni proces. V tridesetih sekundah filma je lahko milijarda odločitev. To je bogat in zanimiv proces in hvaležen sem za možnost, da lahko opravljam ta poklic.

Zdi se mi, da nas v pristopu do filmov včasih preveč omejujejo trendi v filmski zgodovini. Umetniški film pogosto povezujemo s poetičnimi kompozicijami, plavajočimi kamerami, vožnjami, odsevi svetlobe, impresijami. V dokumentarnem filmu naj ne bi bilo filmsko, če imaš samo govoreče glave ipd. To so pogosto omejitve, ki jih je treba preseči. Ustvarjanje filma je spopad z medijem, kontriranje trendom in iskanje novih poti.

Prvo besedo ste vendarle dali glasbi, ki še pred prvim kadrom napove, da se za videzom urejene soseske skriva nekaj ­zloveščega.

Že prvi kader nas z glasbo prestavi v neki drug, filmski svet, čeprav spremljamo navadno dogajanje v navadni soseski. Hotel sem, da glasba z izrazitostjo, pretiranostjo takoj vzpostavi distanco do tega, kar gledamo. Rad imam filme s tako glasbo, kot pri Kubricku ali filmu Surova balada (Badlands) Terrencea Malicka. Glasba je ena od stvari, ki dejansko porinejo gledalca v film, ne pa v realistično identifikacijo z junakom. Zgradi atmosfero, napove dogodek ali poudari temo in ima številne funkcije. V našem filmu je mestoma celo pretirano patetična, zato da poudari ironijo prizora. V določenih prizorih se nam Boris skoraj zasmili, a se ob glasbi vzdušje spremeni v absurd.

Humor se zdi vezivo tega filma. Ni izrazit ali ekspliciten, ampak zelo subtilen, inteligenten, zgolj nakazan, pa vendar prežema vse. Kako pomemben pri obravnavi življenja je za vas humor?

Težko odgovorim na to. Najbrž je odvisno od tega, kako vidiš svet okoli sebe. Kot režiser potem iščeš sodelavce, ki so v istem registru kot ti. Zlasti so bili pomembni igralci. Radoš Bolčina je zelo občutljiv, inteligenten in duhovit človek, z izrednim občutkom za življenjske absurde. Recimo prizor, v katerem Boris pride k mami v dom za starostnike in jo vpraša, ali se ima dobro, bi lahko bil banalna replika. A ker trka na našo kolektivno slabo vest zaradi odnosa do starejših, je ta skrb hinavska in smešna. Humor, kadar se posreči, seže do najgloblje resnice. A prava mera je lahko izmuzljiva.

»Opazovanje je dragocena in primarna lastnost, ki jo je treba negovati. Toda izginja, ker zdaj vsi bolj gledamo v mobitele,« je poudaril Darko Sinko. FOTO: Gregor Božič

Vi si pri tem pomagate s kontrasti. Gledamo nekaj, slišimo drugo. Zasnovali ste tudi zelo kompleksne like in z igralci dosegli, da sežejo v globino z minimalističnimi igralskimi sredstvi.

Nekoč mi je kolega dal sicer znan nasvet. Igralec lahko v določeni situaciji nekaj dela, drugo govori, tretje pa misli. Podobno je v živ­ljenju. Nismo odkriti kot otroci, ampak vedno nekaj premišljamo, taktiziramo. Tako smo barvali vse like, tudi Borisa, naivno dobričino, ki živi po pravilih. Je priden fantek, ki se noče nikomur zameriti in je v tej svoji pravilnosti že smešen, potem pa vidimo, da tudi on taktizira in žrtvuje ženo, če je nevarno.

Pri kastingu sem zelo pazil, koga bom izbral. Izbral sem igralce, ki se mi zdijo tudi sicer zanimivi, fascinantni in se jih nikoli ne naveličam gledati. Taka je recimo Mirel Knez, ki igra Borisovo ženo Alenko in zna samo s prisotnostjo ustvariti zanimivo intenzivnost. Pri izbiri igralcev so mi pomagale izkušnje s snemanjem dokumentarcev. Inventura, čeprav daleč od tega, da bi delovala dokumentarno, je dokumentaristična v pristopu – je film, ki opazuje ljudi na določen način. Ljudem se rad posvetim in uživam v najbolj banalni stvari na filmu, kot je denimo portret. To je zelo bogata izkušnja, pomislite samo, kako pritegne vašo pozornost neka slika v Louvru, portret človeka, v katerem je tudi slikar nekaj videl in ga naslikal.

Tudi sicer v življenju radi ­opazujete ljudi?

Včasih sem bil sploh odvisen od tega. Vozil sem se z avtobusom in opazoval ljudi, to lahko počnem ure in ure. Opazovanje je dragocena in primarna lastnost, ki jo je treba negovati. Toda izginja, ker zdaj vsi bolj gledamo v mobitele.

Pa vendar ste pisali like celostno in jih celostno najbrž tudi gradili z igralci? Kakšni so bili vaši napotki igralcem, ki čustva dozirajo zelo odmerjeno?

Ne gre toliko za vživljanje v lik, ampak bolj za razumevanje situacije, silnic, ki delujejo v prizoru. Igralci se na kontekst emocionalno odzivajo, tu pa sem jih nekoliko držal nazaj, ampak bolj s tehničnimi napotki. Radoš Bolčina je zelo igriv, bogat igralec, ki takoj zapopade situacijo in jo poskuša z različnimi niansami preigrati na različne načine. Vsaka ponovitev določenega prizora je ponudila novo, drugačno tonaliteto lika, ki smo ga potem fiksirali v montaži.

Radoš Bolčina je za vlogo Borisa v Inventuri prejel vesno za najboljšega igralca na Festivalu slovenskega filma. FOTO: Marko Brdar

Vama je to, da Radoš Bolčina nima pretiranih izkušenj s filmom, vi pa imate izkušnje z gledališčem, prišlo prav?

Imel sem srečo, da sem bil nekajkrat asistent režije Vitu Tauferju. To je bila zame velika šola, učil sem se dela z igralci, ampak vas ne morem razveseliti s kakšno posebno metodo ali pristopom. Preprosto povem igralcem, kaj sem si zamislil, oni to pokomentirajo in potem poskusimo. Tako se lik oblikuje v skupni viziji. Z igralci in preostalimi člani ekipe sem odkrit, ne prikrivam jim recimo delov zgodbe, kot to počnejo nekateri režiserji, da bi dosegli želene učinke. Režiserji delamo z ljudmi, jih opazujemo, poskušamo ujeti, prepoznati določene reakcije, pomene, čustva, stanja. Tako gledam igralce že na vajah in potem jih poskušam usmerjati.

Scenarij za Inventuro ste razvijali na Scenarnici leta 2016, šest let pozneje gledamo film. Včasih filmi s tako zamudo izgubijo stik s sodobnostjo, vi ste imeli srečo, po izkušnji s pandemijo so teme, ki jih film obravnava – odtujenost, dvom, nezaupanje –, dobile novo razsežnost.

Umetniki včasih zaslutijo premike v zgodovini in času, sedanji čas je pod pritiskom razpadanja samoumevnosti, kar je najbrž povezano tudi z našo generacijo. Doživeli smo spremembe sistemov in nove geopolitične razmere, razpade družbenega veziva – Jugoslavije v nov sistem in vere v nove usmeritve, ki so se ponovno zrelativizirale. Nismo prvi v zgodovini, ampak smo generacija deziluzij. Trenutno smo v času, ko agresija in primitivizem prevzemata pobudo marsikje. Dogajajo se stvari, ki še ne tako dolgo nazaj niso bile predstavljive, govorim o Trumpu ali pa pri nas, kjer odpiramo vrata smerem, ki so v svojem bistvu brutalne.

Samoumevni humanistični ideali so zrelativizirani. Nekateri si želijo to zanikati, potlačiti, vendar mislim, da je nujna refleksija tega obdobja, tudi širše, na Madžarskem, Poljskem. Nekaterim ljudem se zdijo sprejemljive stvari, ki niso in ne morejo biti sprejemljive, od odnosa do vladavine prava do izživljanja oblasti nad ljudmi. Posega se po nasilnih metodah, ki so cinične in nihilistične. Poleg tega je to gojišče teorij zarote, verovanje v neumnosti in odsotnost dialoga, argumentacije in kohezije v družbi, kako in o čem se sploh pogovarjamo. Skozi avtorska dela odseva tudi čas, v katerem je delo nastalo, in na neki intimni ravni junaka Borisa v Inventuri odseva ta razpad urejene slike sveta.