Uršljan 2021 je Alex Kama Devetak

Lavreat je slavil z zagonetnimi zgodbami, s pripovedmi, ki spominjajo na uganko.
Fotografija: »Življenje je skrivnost, kar je težko sprejeti. Dobro je, če zna kdo to tako dobro napisati,« je žirija zapisala o zgodbah Alexa Kame Devetaka. Foto Matej Maček
Odpri galerijo
»Življenje je skrivnost, kar je težko sprejeti. Dobro je, če zna kdo to tako dobro napisati,« je žirija zapisala o zgodbah Alexa Kame Devetaka. Foto Matej Maček

Na festivalu mlade literature ­Urška 2021 v Slovenj Gradcu, ki se bo sklenil danes, so sinoči podelili naziv ­uršljana 2021: lavreat­ je leta 1992 v Gorici rojeni Alex Kama Devetak.

Na sklepnem delu natečaja revije Mentor in Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za mlade literarne ustvarjalce je tokrat sodelovalo 86 avtorjev. Regijski selektorji so bili Nino Flisar, David Bedrač, Ana Porenta, Nejc Gazvoda, Barbara Korun in Zoran Pevec, državna selektorica Nataša Kramberger pa je med 19 nominiranci izbrala pet finalistov, poleg Alexa Kame Devetaka še Aljošo Toplaka iz Markovcev, Tadejo Logar iz Ilirske Bistrice, Zalo Vidic iz Kranjske Gore in Veroniko Razpotnik iz Kresnic.

Za uršljana 2021 je bil na sinočnji prireditvi v slovenjgraškem kulturnem domu, ki je imela naslov Zakaj molčimo?, izbran Alex Kama Devetak.

V utemeljitvi je zapisano: »Dobro napisana zgodba ni dovolj za dobro literaturo, a vsekakor je nujna za dober začetek. Te zgodbe so napisane zelo dobro, tečejo brez zatikanja in z neprisiljenimi, dobro odmerjenimi dialogi, okretno se gibljejo med literarnimi osebami, ki jim dajejo dovolj prostora, da se jim približamo in si jih predstavljamo kot žive, osebe med nami, z nami. Niso ne predolge ne prekratke, sledijo dramaturškemu loku, ki zmeraj zdrži do konca, povedo, kar je treba povedati, hkrati pa je v njih malokaj odveč, kar je redek dar.

Te zgodbe so dobro napisane, in vendar so veliko več kot to. Ne zgodi se pogosto, da bi boleče izkušnje, kot so demenca, izguba otroka, smrt partnerja, družinsko nasilje ali samomor, brali kot majhno, nepretenciozno pripoved, ki spominja na uganko. V teh zgodbah zmeraj nekaj manjka ali pa se (za)sučejo tja, kjer jih nismo pričakovali ali hoteli. Včasih se zasučejo tako, da si moramo prav oddahniti, kajti že nas je skrbelo.

Te zgodbe ne govorijo o osebah, temveč skoznje; ta, ki pripoveduje, in mi, ki beremo, ne vemo nič več od protagonistov, kvečjemu malo manj, in to v pripovedi gradi skrivnostnost, da ne rečem življenje. Življenje je skrivnost, kar je težko sprejeti. Dobro je, če zna kdo to tako dobro napisati.«

Komentarji: