Marko Brecelj je umrl že drugič, prvič je njegovo smrt julija lani razglasil nemarnež, ki ne zna ne brati in ne razumeti. Takrat se je namreč Marko pod napovedjo svojega nastopa podpisal: »Predsmrtni ostanki Marka Breclja«. Pa saj smo vendar vsi tako ali drugače predsmrtni ostanki samih sebe.
A po svoje je bil ta lažni razglas smrti povsem skladen z brecljevsko paradigmo, najprej kot absurdna črnohumorna napaka, ki je – logično! - doletela prav njega, nato pa kot to, na kar je vse življenje opozarjal: z besedami je treba znati ravnati, jezik je gibek, če mu res prisluhneš, zna početi nore vragolije, da se ga nenehno izumljati, enako kot smisle, načine življenja in umetniškega delovanja. Marko je jezikovni genij, med drugim. Za tiste, ki znajo brati, jasno.
V 70. letih v Mariboru nismo lovili edinega spodobnega radia v državi, Radia Študent, zato so starejši, ki so že študirali v Ljubljani, na kasete snemali oddaje RŠ, najstniki pa smo jih potem poslušali kot črne maše. Coctail, pa potem Buldožerjevi komadi so za naša ušesa zveneli kot čista epifanija – sinkopiran, absurdistični rock. Ko je pred nekaj petki pred parlamentom zazvenela njegova Parada, pa se je slišala skorajda kot prerokba.
Ko je muzika v 90. letih potihnila, se je na videz zdelo, da Marko Brecelj molči, a nova država mu je dala krila: v njej je bilo toliko povsem bednega absurda, da je moral izumiti novo pot, pot kolektivnega delovanja znotraj Mladinskega kulturnega centra, aktivizma Društva prijateljev zmernega napredka in performansa; nekaj časa celo lokalne politike. Leta 2001 je začel z mehkim terorizmom, svojevrstnim protislovjem, ki pa je bil briljanten odgovor na strašni izziv časa: na teroristični napad na WTC. Ta je pokazal, da trdega terorizma ni mogoče upravičiti, da je sicer nujen, ker so politike globalno zatiralske, a naj bo transgresiven, mehek, kot tista pena, s katero so ovili bingeljce zvonov koprske cerkve, ki ljudem niso dali spati, kot moka, ki jo je na pošti v času antraksa posipal po milodušnih kulturnikih, kot vatentat (»s cevko zadeti koga s prežvečenim kosmičkom vate«) namesto atentata… A ta pustež Dimitrij Rupel, nezmožen minimalne simbolizacije, je jokal, da boli.
Marko Brecelj je bil radikalen, dobesedno, stvar je vedno zagrabil pri korenu, družbeni problem je onkraj vse kozmetike in pod vso ideološko in psihološko navlako vedno zaznal v vseh njegovih razsežnostih, v analizi je bil nezmotljiv, v reakciji izjemno kreativen, a nepopustljiv, včasih neznosen, mestoma sprt z vsemi in še malo s sabo. Vsi smo ga spoštovali in se malo bali njegove brezkompromisne jeze, kot furija se je včasih zaganjal v vse in v vsakogar, ki se mu je zazdel neavtentičen, a tudi ko se je motil, je imel pogosto prav, saj je bilo hkrati očitno, da je onkraj jeze tudi temeljna naklonjenost in človeška in ustvarjalska tenkočutnost in izjemnost izraza.
Vse do zadnjega je Marko redno poročal tudi o svoji bolezni in svoji ljubezni: »Arijana se zrači s hojo v naravi. Spočit sem vstal ob 8h30 po sanjah, za katere v Afriki mislijo, da so tudi resničnost. Sonce proseva oblake. Zajtrk je vseboval jajca, kruh in nič sveže zelenjave.«
Dragi Marko, počivaj v miru, a se redno javljaj, lepo prosim.
