Moč psa: "Toksična moškost" v objektivu največje delujoče režiserke

Tako je na naše vprašanje o tem, kaj je glavni adut psihološke drame Moč psa, zaradi katerega si aktualno mojstrovino Jane Campion, ki je v začetku januarja pometla s konkurenco na Zlatih globusih, še prej pa režiserki prinesla zlatega leva za režijo v Benetkah, preprosto moramo ogledati - in to, priročno, kar na Netflixu! -, odgovarjala MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc.

Je tudi oskar za najboljši film že tako rekoč v žepu, nas je zanimalo takoj po podelitvi Globusov. In obeti so dobri: na letošnji slovenski dan kulture je neovestern prejel kar ducat nominacij za najbolj čislane zlate kipce na zahodni polobli (Campion pa je postala prva ženska v zgodovini z več kot eno oskarjevsko nominacijo za režijo, so spomnili na MMC). Za petami Moči psa je po številu nominacij zf-spektakel Dune - peščeni planet z deseterico.

"V resnici zlati globusi nikoli niso bili zamišljeni kot "napovednik" oskarjev - predvsem jih podeljujeta dve popolnoma različni organizaciji. Zgodovinsko je ujemanje oskarja za najboljši film z globusom 48-odstotno, kar je vse prej kot zanesljivo; tradicionalno globusi z veliko večjo natančnostjo predvidijo najboljše igralke in igralce. Sezona nagrad bo še dolga, intenzivne kampanje studiev lahko še veliko spremenijo. Bom pa držala pesti za Moč psa," je takrat razmišljala Jurc.

V glavni vlogi Phila Burbanka, "precizne kombinacije krutosti in sofisticiranosti", kot je lik opisala Ana Jurc v svoji filmski recenziji na MMC-ju, se predstavlja britanski zvezdnik Benedict Cumberbatch, tokrat daleč od svoje cone udobja s kako vlogo uglajenega Britanca. Je kritičarko presenetilo, da je na Globusih ostal praznih rok in ali je tudi njo kot "kavbojski negativec" navdušil?

"Priznam, da sem bil skeptična do še enega Britanca, ki bi se rad preizkusil z razvlečenim akcentom ameriškega Zahoda, ampak med ogledom filma v hipu pozabiš, da je to tisti fini, aristokratski možak iz Sherlocka in Igre imitacije. Cumberbatch je popolnoma avtentičen, ne da bi bil nastopaški. Mislim pa, da v sezoni nagrad ne smemo odmisliti Willa Smitha, ki ima silen status v industriji, in Akademija bi ga po dveh preteklih nominacijah morda rada končno nagradila z oskarjem," razmišlja sogovornica.

(Smith je za naslovno vlogo v Kralju Richardu, biografskem filmu o očetu slavnih teniških igralk Serene in Venus Williams, že prejel zlati globus. S Cumberbatchem se za oskarja borita še s Javierjem Bardemom, Andrewom Garfieldom in Denzelom Washingtonom.)

V osrednjih vlogah para Rose in Georgea, ki ima z našim antagonistom Philom (Georgeovim bratom) - milo rečeno - precej zapleten odnos, v filmu nastopata Kirsten Dunst in Jesse Plemons, zakonca v resničnem življenju, ki sta medsebojno kemijo več kot uspešno prenesla tudi na filmski trak.

V vlogi Rosinega sina Petra iz prejšnjega zakona, s prihodom katerega se reči v že tako problematični družinski dinamiki dodatno zapletejo, se predstavlja relativni novinec Kodi Smit-McPhee.

Gre za prvi film slavne novozelandske režiserke Jane Campion (njen že kultni Klavir iz leta 1993 je prinesel oskarja za glavno žensko vlogo Holly Hunter) z moškim protagonistom. Je skrivnost uspeha filma, ki tematizira "toksično moškost", ravno v tem, da ga je režirala ženska?

"Morda ne ravno v tem, da ga je režirala ženska, ampak v tem, da ga je režirala Jane Campion - nenazadnje je ena največjih delujočih režiserk (ali režiserjev!) na svetu. Je pa seveda res, da je ženski pogled v zadnjih letih spodbudil renesanso v žanru vesterna, ki je tradicionalno veljal za utelešenje tradicionalnih, mačističnih vrednot. Spomnimo se samo filmov Dežela nomadov (r. Chloe Zhao) in Prva krava (r. Kelly Reichardt)," sklene Ana Jurc.

Campion je film, ki tematizira silovita čustva ljubezni, žalosti, ljubosumja in skrajnosti, do katerih lahko privedejo vpletene, ustvarila po knjižni predlogi Thomasa Savagea iz leta 1967. Kot zanimivost velja omeniti, da snemanje ni potekalo na ameriškem Zahodu, ampak večinoma v novozelandski regiji Otago.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel