Foto: Lud Literatura
Foto: Lud Literatura

V njih avtor polemizira o pojmih, kot so literarnost, literarna veda, literarni (znanstveni) diskurz, ter se sprašuje, koliko nanje vplivajo nacionalno-politična vprašanja, vprašanja etike in epistemologije ter različni humanistični diskurzi. Pri tem se navezuje na avtorje, kot so Tine Hribar, Dušan Pirjevec, Hegel, Heidegger, Kant, Stendhal, Flaubert, Lukacs, Adorno, Derrida, Levinas – na več mestih omenja celo raziskovalca religijskih študij Mirceo Eliadeja.

V eseju z naslovom Umetnost in politika ugotavlja, da je umetnost v politiko neizogibno potisnjena, saj “ostaja (vsaj pri nas) edini prostor, kjer se razkrivata samonamenskost in agresivnost politike”. Kolikor bolj se trudi molčati o politiki, tem bolj politična postaja. V eseju z naslovom Slovenska nacija in slovenska literatura pa se sprašuje o tem, kako je vprašanje naroda oziroma zavest o nacionalnosti vplivala na “osamosvojitev” slovenske literature, zlasti če jo pogledamo skozi prizmo postmodernističnih avtorjev, kot so Branko Gradišnik, Lojze Kovačič, Drago Jančar, Jani Virk, Andrej Morovič, Feri Lainšček, Vlado Žabot, Andrej Blatnik, Lela B. Njatin, Marko Uršič in drugi, ki se konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja niso mogli izogniti na novo definirani nacionalno-politični konstelaciji, sredi katere se je formiral slovenski narod kot subjekt, ki je hkrati v procesu samodovršitve in avtodestrukcije: “Narod kot subjekt se sicer zaradi 'organske' zakonitosti mora dovršiti kot nacija, vendar je prav kot nacija hkrati tudi že dovršen kot subjekt. To pa v luči nove paradigme pomeni, da se individualizira, da si ne prizadeva za 'premočevanje' drugih, ampak se z njimi povezuje kot enakovreden individuum z drugim individuom.”

V eseju Literatura in politika Tomo Virk piše o sintagmi “vračanja literature k njej sami”, ki se je sredi devetdesetih prejšnjega stoletja udomačila v krogu literatov, zbranih okrog revije Literatura, in ki v ospredje znova postavlja literaturo in umetnost namesto politike. Vračanje literature k njenemu bistvu – umetniškosti – po Virkovih besedah ni apolitičen proces larpurlartistične samoizolacije, temveč ravno nasprotno: “Literatura naj bi se vrnila k sebi, da bi bila čim polnejša, celovitejša. In prav takšna, polna in celovita, je šele v globljem pomenu (recimo v tem, ki ga je nakazal Adorno) tudi politična.”

Umetnost je po njegovem mnenju tisto redko področje (poleg religije), za katero je značilno transcedentalno preseganje, medtem ko neposluh za presežnost umetnosti vodi v njeno marginalizacijo. V eseju Marginalnost literature, napisanem štirinajst let pozneje, se vrne k Platonovemu božanskemu navdihu kot presežni dejavnosti literature, medtem ko na drugi pol postavi racionalno analizo, podrejeno višjemu Smotru, Ideji in Ideologiji, kar prav tako predstavlja dediščino Platonove filozofije. Sodobna literatura izgublja avro, saj v luči novih tehnologij postaja le diskurz med diskurzi, njena demokratičnost je le surov videz, medtem ko se njena vrednost ne določa skozi sistem vrednot, temveč “iz rejtinga na lestvici ponudbe in povpraševanja”. V zaključku kljub temu podaja nekoliko bolj optimističen vidik marginalnosti literature, ki so ga razvili Aristotel, Ingarden in Iser o pogledu “onkraj roba”: “Literatura je morda edini “diskurz” ali pa vsaj eden izmed redkih, ki beročemu človeku omogoča, da stopi za to Narcisovo zrcalo, da za hip preneha biti on sam in postane nekdo drug; povedano drugače, širše: je meja, margina, rob, prek katerega iz sebstva prestopamo v Drugo. Ta “marginalnost” literature zaradi svoje nezrcalnosti ne more biti zares predmet refleksije, je le predmet izkustva.”

V eseju z naslovom Zakaj je književnost pomembna? se Virk na začetku znova obregne ob Aristotelov pojem katarze, v nadaljevanju pa se ustavi ob Adornovi ugotovitvi, da je literatura edina zmožna ohranjati živ spomin na grozoto, ki jo je poosebljal Auschwitz, in da je njena prava angažiranost v tem, da je kot estetska tvorba čim bolj avtonomna in neobremenjena z vzgojnim potencialom. Da literatura ne izraža le avtorjevih humanističnih pogledov na družbo, temveč je tudi pomemben medkulturni posrednik, ki je prepogosto napačno razumljen, nam za primer postreže z romanom Josepha Conrada Srce teme, ki so ga pol stoletja po izidu kritizirali, da s stereotipnimi opisi pretirano razigranih ceremonij potvarja svet temnopoltih Afričanov. V zaključku Tomo Virk sklene, da je literatura “dobra, kadar ne ponuja enoumnih resnic in samoumevnosti, ampak nam omogoča stik z drugačnim, nesamoumevnim ali takim, kar je z drugimi diskurzi neujemljivo”.

V drugem delu monografije Zakaj je literatura pomembna so trije eseji, v katerih se Tomo Virk posveča tipologiji humanističnih diskurzov in sami naravi literarnovednega diskurza. Kot že ugotavlja v prvem delu knjige, je njegova prednost pred drugimi diskurzi v tem, da ne izreka enoumne, objektivne in splošno veljavne resnice, temveč zagovarja pluralnost interpretacij, kar pa po drugi strani pomeni nevarnost, da ga discipline, kot so sociologija, psihologija, psihoanaliza, zgodovinopisje, kulturne študije, filozofija in ostale humanistične vede, ne “posvojijo” kot podaljšek svojega diskurza. Literatura zaradi svoje odprtosti do drugosti ni ne ideologija, ne propaganda, ne filozofija, ne religija, ne etični nauk, temveč nenehna interakcija z bralcem, ki je “soustvarjalec besedilnega smisla, dejavno vpotegnjen v njegovo (so)oblikovanje”. Pri tem diskurz literarne vede ne ponuja absolutnih resnic v obliki teze, temveč predstavlja neke vrste začasno bivališče, ki bralcu vedno ostaja “ne docela dostopno in tuje”. Ali kot pravi Virk v zaključku eseja z naslovom Literarnost in etika. Družbena vloga literature in literarne vede danes: “Pri branju literarnega dela se odprem izkustvu Drugega in me to prevzame, se me dotakne. To izkustvo me, podobno kot denimo sočutje, nekako preplavi, prežame, ne da bi prenehalo zares biti drugo oz. tuje. Obenem pa nisem le sam odprt za Drugo, ampak me iz literarnega dela Drugo tudi sámo nagovarja, name naslavlja svojo zahtevo.”

Lahko bi rekli, da je Tomu Virku v knjigi Zakaj je literatura pomembna prek preprostih vprašanj o naravi literarnosti in izzivih literarnega diskurza uspelo priti do pomembnih filozofskih ugotovitev, ki bi mu jih poleg literarnih teoretikov zavidali tudi številni priznani fenomenologi, ontologi, eksistencialisti in strukturalisti.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Kumerdej, Polič, Virk