Rumi in Kabir: Mistična učitelja - navdih za vse, ki hrepenimo po ljubezni in osvoboditvi

7. 6. 2023
Deli
Rumi in Kabir: Mistična učitelja - navdih za vse, ki hrepenimo po ljubezni in osvoboditvi (foto: shutterstock)
shutterstock

Mistiki svetijo kot sonce. Brez njih bi bila na tem svetu tema.

“Proučujemo delo in življenje umetnikov, filozofov in znanstvenikov, toda védenje mistikov, ki so zakladnica najglobljega znanja in resnični duhovni velikani, malo poznamo. Čas je, da jim posvetimo več pozornosti, k čemur bo pripomogla tudi knjiga Skrivno védenje Rumija in Kabirja,” je v predgovoru zapisala avtorica knjige Viktorija Kos.

Avtorica pravi, da perzijski mistik Džalaludin Rumi in indijski mistik Kabir spadata med njene najljubše Učitelje, saj je tudi sama prišla v stik z mistično potjo, ki sta jo učila. Oba sta bila velika duhovna Učitelja in sta imela izjemen vpliv ne le na sodobnike, ampak tudi na duhovne iskalce, ki so živeli za njima. Sta navdih in spodbuda za vse, ki hrepenimo po ljubezni in osvoboditvi.

Notranja, mistična pot je Viktorijo že od nekdaj zelo privlačila, saj kot pravi, daje jasne odgovore na vsa vprašanja in omogoča notranje izkustvo. Brez slednjega sta nauk in etika prazna. “V svetu, v katerem so vse zunanje oblike prepričanj preživele, lahko le lastno izkustvo človeku podari notranje zadovoljstvo, radost. Sodobni iskalec ni vernik, ampak je mistik, ljubimec.”

Ko je Viktorija potovala po Iranu in že prvi dan, ko se je ob kosilu srečala z Marjam, sta se pogovarjali o Rumiju in drugih mistikih. “Na moje presenečenje je izpod mize potegnila knjigo, Rumijev Masnavi, njegovo največje delo. Na enem od krožnikov v restavraciji so bili Rumijevi verzi v perzijščini, ki jih je Marjam prevedla v angleščino. Ko sem ji povedala, da bi želela kupiti sufijsko literaturo, je bila tako prijazna, da je naslednjih nekaj ur iskala knjigarne, kjer bi lahko dobila najboljše prevode. Z vsemi, ki sem jih srečala v Iranu, sem se lahko pogovarjala o nauku mistikov, ki jih je bilo na tem področju izjemno veliko.

Perzija je namreč srce sufijske mistike. Ljudje so tukaj zelo poduhovljeni in imajo globlje razumevanje kot mi na Zahodu, kjer nas je materializem povsem poneumil in osiromašil. Druženje z njimi je pravi balzam za dušo, saj so neverjetno prisrčni in človeški. Tudi Rumi in Kabir sta govorila, da je najprej treba razviti človeškost,« pravi Viktorija.

KABIR: S svojim duhovnim uvidom in milino je očaral vse ljudi

Kabir je živel v 15. stoletju v Varanasiju v severni Indiji. Že od majhnega je imel globok uvid v duhovni svet in je doživljal stanja ekstaze. Nekateri ga imajo za velikega socialnega reformatorja, toda njegova reforma je bila duhovne narave. Prizadeval si je ljudi prebuditi iz njihove lažne varnosti, neodkritosrčnosti, njihovih naivnih prepričanj in verovanj ter ujetosti v um.

Pomagal jim je, da so se rešili dvoličnosti, laži in samoprevare. “Um kot pijan slon zaganja se, ali lahko pozabiš na užitek in uživaš prostost? Zapustil si resnico in za lažjo drviš. Premisli, kakšen je izhod iz žalosti? Svet v zmešnjavi je, kar se pojavi, neha obstajati. Rodil kot človek si se, zakaj si se pustil prevarati?”

V preprostem in razumljivem jeziku nam razlaga, kaj je um in kaj naša resnična narava. Um je tisti, ki je ujet v navidezne čare varljivega, neresničnega fizičnega sveta. Večino časa ljudje trpimo, ker je naš um, ki se vede kot pijan slon, povsem omamljen od čutnih užitkov. Treba se je prebuditi iz iluzije, iz sanj uma. Toda kako?

Potrebujemo pravo znanje, ki nas bo osvobodilo. Najprej naj bi preobrazili sebe, svoj značaj. “Prijatelj moj, prosim te, prereži grlo jezi in uničujoč bes zakolji! Tisti, ki pokončajo pet strasti – jezo, pohlep, navezanost, ponos in poželenje, bodo videli Ljubljenega iz obličja v obličje.” Kabir razlaga, da lahko um očistimo z meditacijo. Ko se ne predajamo čustvom, temveč si prizadevamo, da jih obvladamo, bomo spoznali resničnost: “Obvladaj srce, glej resnično naravo sveta, zlij se z izvorom, od katerega si bil ločen.”

Kabirjev nauk o temeljnih življenjskih in duhovnih resnicah, njegova neustrašnost in izjemna privlačnost njegove osebnosti so kot magnet pritegovali množice. S svojo preprostostjo, čistostjo in preživljanjem s poštenim zaslužkom je napravil močan vtis na vse, ki so ga srečali.

Celo nasprotnike je razorožil in očaral s svojim duhovnim uvidom in z milino. Govo­ril je, da bi morala naša prepričanja izhajati iz notranjega izkustva. “Kdor ima dober značaj, je največji od vseh. On je rudnik vseh draguljev, bogastvo vseh treh svetov je združeno v dobrem značaju.”

Z ljubeznijo in sočutjem, ki ju je izžareval, je navdihoval in preobražal vse, ki so prišli v stik z njim. Sovraštvo je poskušal preobraziti v ljubezen, obtoževanje v obzirnost, dvom v zaupanje.

“Najboljše od vseh resničnih stvari je iskreno srce. Sreče ni brez prave iskrenosti, števila tvojih zvijač nihče ne ve.” Človek naj bi pomagal, služil ljudem s svojim znanjem, premoženjem, z vsem, kar ima. Le tako se lahko notranje razvija. “Plemenit človek je kot ščit, pride na pomoč, ko smo v stiski, in ostane v ozadju ob miru in sreči /.../ Dajaj, dajaj, o prijatelj, in spet dajaj, dokler si živ.”​

Kabir nam podrobno razlaga, kako sta nastala stvarstvo in fizični svet, v katerem živimo; kako duša, ki je po svoji naravi ljubezen in je svobodna, hrepeni po tem, da bi se vrnila v svoj prvotni izvor. “Obstaja dežela, kjer ni negotovosti, kjer ni žalosti niti groze smrti. Tam gozdovi cvetijo spomladi, tam je čebela srca globoko v cvet potopljena, zanjo nobena druga radost ne obstaja.”

Obdarjen z izjemno duhovno močjo je privabljal tako revne kot bogate, učene in neuke, ki so postali njegovi učenci. Ozračje, ki obdaja Učitelja, je namreč prepojeno s posebno spokojnostjo, privlačno močjo in vonjem: “Biti v Učiteljevi družbi je, kot bi bil v trgovini s parfumi. Četudi ti parfumar nič ne pokloni, boš prežet z opojnim vonjem.”

Kabir nam pomaga lažje razumeti sebe; stanje, v katerem smo se znašli, in nam svetuje, kaj storiti, da bi se prebudili. Človek si prizadeva obvladati um, vendar mu vedno znova spodleti. Obvladati ga je mogoče le z moč­jo notranjega Zvoka. Le Zvok ali Božanska Glasba je tista, ki lahko očisti in umiri um, da bi se lahko v nas prebudila naša resnična narava.

“Tam je nebo z Glasbo prežeto, brez prstov in strun napev zveni. Če se potopiš v Ocean Življenja, se boš znašel v vzvišeni Deželi Blaženosti. Tam je brezmejna radost, nobenega boja, žalosti, tam sem okusil prekipevajočo radost.”

Ko spoznamo sami sebe in si pridobimo védenje, se v nas prebudi brezmejna ljubezen, ki je naša prava narava. “V ekstazi sem se povzpel po stopnicah veličastne graščine moje Ljubezni. Ko sem kupo Ljubezni okusil, sem zahrepenel, da bi še več in več pil.”

Kabir je bil star krepko čez sto let, ko se je odpravil na svoje zadnje potovanje. Učencem je podaril zadnji daršan, nato se je zaprl v kočo in jim naročil, naj ga ne motijo. Ko so zaskrbljeni učenci čez čas vstopili v kočo, je Kabir ležal na tleh, pokrit z belo rjuho.

Njegov obraz je sijal, izžareval mir in blaženost. Ker so bili njegovi učenci tako hindujci kot muslimani, so se sprli o tem, po kateri tradiciji naj bi potekal pogrebni obred – prvi so njegovo telo hoteli sežgati, drugi pokopati. Med burno razpravo je nekaj učencev odšlo v kočo – in namesto trupla so tam zagledali velik kup cvetja. Takšen je bil odhod velikega Učitelja Kabirja, ki ni verjel v človeške kategorije, kot so družbeni razred, svetovni nazor, prepričanje, nacionalnost in religijska pripadnost.

RUMI: Zakaj se mešamo s temò, če Svetloba smo?

“Ali lahko Svetloba obstaja v temi? To ni možno.” Zakaj torej ostajamo v temi, če pa je naša resnična narava, naša duša Svetloba? Kjer je Svetloba, tam tema ne more obstati.

Človeška duša izžareva neizmerno Svetlobo, je govoril Rumi. Človek ima notranje oko, oko duše, s katerim lahko gleda Božansko Svetlobo, ki prežema vse stvarstvo. Vsa bitja so ustvarjena iz Svetlobe. Obstaja svetloba na materialnih svetovih in Svetloba na duhovnih ravneh bivanja, ki je čisti duh. Rumi jo imenuje Božanska Svetloba.

Pravi, da ni takšna, kot je svetloba meseca ali sonca. Človek bi si moral prizadevati videti Svetlobo svoje duše in se stopiti z Božansko Svetlobo. “Skrivna pot, ki nevidna človeškim očem je, k Božanski Svetlobi te popelje, na njej vse skrito zlato prečiščeno je, kamni so spremenjeni v dragulje.” Vsi, ki so duhovno slepi, lahko ozdravijo. Le tisti, ki zanikajo obstoj Svetlobe, ne morejo. “Svetloba vse slepce ozdravi, le nekaj zavistnežev izpusti, ki jo še naprej poskušajo ljubosumno zanikati.”

Prav tako govori o notranjem Zvoku, ki je poln sladkosti, nektarja in dušo dvigne v višji svet. Ne le človek, ampak vsa bitja, celotno stvarstvo je prežeto z Zvokom. Rumi govori o samì. To je sufijska duhovna praksa, meditacija, pri ka­teri učenec posluša notranjo, Božansko Glasbo, ki prihaja z višjih, duhovnih ravni bivanja. Glasba, ki jo poznamo v tem svetu, je le odmev notranje Glasbe, ki jo slišimo z notranjim, sub­tilnim sluhom. »Pogumen mož, dvigni se kot golob, poslušaj sladko samò – Glasbo, ki prihaja od zgoraj!«

Rumi je bil sprva nadarjen teolog in velik učenjak, izjemno priljubljen pri svojih učencih. Dokler se ni pojavil nenavaden mož po imenu Šamsi Tabriz. Ena od zgodb pripoveduje, kako je Šamsi Tabriz nepričakovano vstopil, medtem ko je Rumi poučeval svoje učence.

Pozdravil ga je in se usedel. Čez nekaj časa je pokazal na kup knjig in vprašal: “Kaj je to?” Rumi je bil vznejevoljen zaradi neumnega vprašanja in je omalovažujoče odgovoril: “Ne morete razumeti!” in je nadaljeval svoj govor. V trenutku je knjige zajel ogenj. Rumi se je osupel obrnil k prišleku in ga vprašal: “Kaj je to?” Mož je odgovoril: “Ne morete razumeti!” in je zapustil prostor. Rumi, ki je začutil izjemno privlačno moč v tem skrivnostnem možu, je prekinil predavanje in odhitel za njim.

Po srečanju s potujočim dervišem Tabrizom, mistikom, ki je skrival svoje čudežne moči, je Rumi postal njegov učenec. Zapustil je mesto slavnega učenjaka in svoje številne učence ter se umaknil iz javnega življenja. Začel je živeti preprosto življenje kot derviš. Po dolgoletnem izobraževanju in poučevanju je znova postal učenec. Od Šamsija Tabriza je prejel védenje, ki ga ni moč najti v knjigah.

V mistični tradiciji se védenje prenaša z Učitelja na učenca. Rumi pravi, da so se Učitelji odpravili na potovanje v višji svet. Ogledali so si globine in višine notranjih svetov, zato poznajo pot. Nato se vrnejo na ta svet, rekoč: “Pridite v resnični, prekrasni svet. Ta svet je pust, hladen in prazen v pri­merjavi s čudovitim vrtom, ki smo ga odkrili.”​

Rumi je ‘umrl’ za vse, razen za svojega ljubljenega Učitelja, ki mu je v zbirki gazel Divan-e Shams, posvetil več kot 45 tisoč verzov. “Tvoja ljubezen me je pesnika ljubezenskih pesmi napravila, tvoja ljubezen vsa moja načela in sposobnosti je použila, bil sem čist, asket, kot skala trden sem se počutil. Kakšna skala! Tvoj dih jo je kot slamnato bilko odpihnil!”

Tekst: Duška Jarc 

Preberite še:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez