Na Hrvaškem še dva tedna po objavi buri duhove kolumna novinarja Borisa Dežulovića, objavljena na spletni strani hrvaškega odvrtka televizije N1, naslovljena “Jebo vas Vukovar”, kolumno so navkljub absolutni nerelevatnosti za slovenski prostor prevedli in objavili tudi na slovenski izpostavi N1, kjer so z Dežulovićem kot enim od hišnih kolumnistov opravili tudi obsežnejši intervju, katerega namen je bil napasti premierja Janeza Janšo in potegniti ločnico med petkovim politkolesariatom, ki je za levičarje sprejemljiv in vreden posnemanja, za razliko od sredinih protivladnih protestnikov, ki naj bi bili “skrajni desničarji”. A Dežulovićeva sporna kolumna odpira vrata številnim vprašanjem o dopustnem. Avtor si namreč jemlje pravico, da omalovažujoče piše o mestu, ki je bilo žrtev velikosrbske jugokomunistične agresije ob razpadu Jugoslavije, na splošno gre za kolumnista, ki je kariero zgradil na demonizaciji hrvaške nacionalne zavesti.
“Jebo vas Vukovar. Jebala vas posebna domovinska pieteta. Jebali vas kolone spominov, pogrebni pohodi in častne salve. Jebali vas plastični lampijoni, plastični venci in plastične krizanteme. Jebale vas komemoracije, rekviemi in spominske maše. Jebale vas minute molka, dnevi žalovanja in noči sveč. Jebali vas nogometni memoriali, domoljubni recitali, vukovarski arzuhali in navijaški murali. Jebo vas Vukovar,” je pisal hrvaški kolumnist Boris Dežulović 2. novembra 2021 v kolumni, objavljeni na hrvaški izpostavi N1, ki sicer spada v del skupine United Group. Slednjo je ustanovil, trenutno pa še vedno vodi srbski medijski tajkun Dragan Šolak, ki ima v podjetju 25-odstotni lastniški delež.
Na Hrvaškem je mesto Vukovar dobilo vzdevek mesto heroj. 87 dni obleganja, raketiranja in stalnih napadov številčno močnejše JLA ter srbskih četniških in drugih paravojaških enot in srbske vojske na Vukovar so mesto na vzhodu Hrvaške do tal uničili. Ko je 18. novembra 1991 Vukovar padel, pa se je kalvarija šele začela. V bojih za Vukovar je umrlo okoli 900 braniteljev mesta, po padcu obleganega mesta pa je bilo v množičnih vojnih pobojih pobitih še najmanj 600 ljudi. Ob grozodejstvih, ki so jih nad hrvaškimi ujetniki vršili srbski agresorji, normalnemu človeku ledeni kri, takšnim, kot je Dežulović, pa je vse skupaj samo še en priročen izgovor za razlivanje gnojnice po ohranjanju spomina na grozodejstva, ki jih je ob porazu v mestu preživel hrvaški narod.
Medijski spin osrednjih medijev
Z razlogom so na pisanje Dežulovića burno reagirali na hrvaškem ministrstvu za branitelje, kjer se jim je tak zapis, kot si ga je v imenu svobode govora privoščil Dežulović, daleč od dopustnega. Hrvaški osrednji mediji, sploh tisti, ki jih vleče vsaj malo v levo, so iz Dežulovića ustvarili lik mučenika. Ubogi pisun, ki ga napadajo zato, ker je napisal “Jebo vas Vukovar”.
Tudi zunaj Hrvaške se gradi zgodba, katere protagonist, ne pa antagonist je Dežulović. Glavna tema so grožnje s smrtjo, ne pa npr. dvojna merila. Dežulović svoje nasprotnike ob vsaki priliki z veseljem označuje za skrajne desničarje, neoustaše, fašiste in podobno. Polna usta so ga o obsojanju nacizma, fašizma in vseh ostalih totalitarnih režimov, samo izrecna obsodba komunizma mu le stežka gre z jezika. Raje ostane pri “vseh ostalih totalitarnih režimih”. Dežulović se izgovarja, da zgolj opozarja na določene fenomene, da on v resnici spoštuje Vukovar, a želi, da bi to bilo mesto živih in ne mrtvih.
Podobnega ga najbrž nikoli ne bo slišati, da bi rekel o Srebrenici ali katerem od gulagov v Sovjetski zvezi. Dejstvo je, da se Hrvaška že leta in leta, ne samo Vukovar, temveč cela Slavonija, sooča z eksodusom. Razlogi so preprosti, dela ni, plače so majhne, zemlja nima vrednosti. Mladi gredo v svet s trebuhom za kruhom, ostajajo pa takšni, kakršen je Dežulović. Takšni, ki 30 let niso znali početi drugega kot briti norce iz države, ki jih je hranila in jim omogočila življenje. Tipični orjunaši. Kakor bi to imenoval pronicljiv hrvaški kolumnist in pravnik Zvonimir Hodak, gre za ponosne pripadnike 6. Ličke.
Ivan Šokić