Štrbunk navdušuje vse več ljudi, Slovenci pobudniki evropske zveze

V velenjski Rdeči dvorani so se minuli vikend zbrali najboljši tekmovalci v štrbunku (angleško: cornhole) iz Slovenije, sosednje Hrvaške, Nemčije, Italije in celo ZDA. V dveh dneh se je pomerilo okoli 100 do 150 tekmovalcev vseh starosti in različne telesne pripravljenosti. Ta šport je namreč od vseh verjetno med najbolj prilagodljivimi in dostopnimi, saj ga lahko igrajo vsi, ne glede na spol ali starost.

"Čar tega športa je v tem, da ga lahko igrajo ljudje različnih starosti, od upokojencev, srednjih let, mlajših ... In da dejansko lahko igrajo ali tekmujejo tudi drug proti drugemu," pravi Steven Telzerow, predsednik tekmovalne registracijske komisije pri Štrbunk zvezi Slovenije, sicer pa ustanovitelj in predsednik društva Zaživi življenje. 

Prvič v življenju na stopničkah

49-letni Primož Rudolf iz Ljubljane je eden tistih, ki ga je štrbunk povsem prevzel že, ko je prvič "štrbunkal" pred slabimi tremi leti. Zadnje leto in pol se udeležuje tekmovanj in pomeril se je tudi na evropskem prvenstvu v Velenju. "S svojim rezultatom sem zelo zadovoljen. Prvič v življenju sem bil na stopničkah, tretji sem bil. Tako da sem zelo zadovoljen," pravi.

Upokojenka Mira pa pravi, da so njeni rezultati povprečni, a da to ni bistveno. "Jaz igram za veselje in druženje," nam je zagotovila. Štrbunk je spoznala prek Društva upokojencev Velenje. "Potem smo si še doma omislili in tudi malo doma treniramo, pa v društvu," nam je zaupala. 

Pravila igre so preprosta

Najbolj preprosta razlaga igre je metanje s koruzo napolnjenih vrečk na privzdignjeno ploščo z luknjo na zgornjem delu. "Najprej so bile vrečke napolnjene prav s koruzo, danes pa so v njih PVC-kroglice, da so bolj obstojne, zdržijo dlje časa in ne prašijo," pravi Telzerow. 

Za igranje štrbunka potrebujemo dve plošči in osem vrečk. Štrbunk se lahko igra posamezno ali v dvojicah. Standardno igrišče je sestavljeno iz dveh plošč, ki sta med seboj oddaljeni na razdalji 8,23 metra. "Igralci stojijo ob plošči, vsak ima štiri vrečke v svojih barvah. Konec plošče označuje črto, ki je igralec ne sme prestopiti. Mečejo na drugo ploščo izmenično. Če gre vrečka v luknjo, to šteje tri točke, če ostane na plošči, je ena točka, če pristane na tleh, pa igralec ne dobi nič točk," je pojasnil Telzerow. 

Na koncu točke seštejejo in šteje samo razlika v točkah. "Torej, če ima moj nasprotnik tri vrečke v luknji in eno na plošči, jaz pa imam dve vrečki v luknji in dve na plošči, je to 10 točk zanj in osem točk za mene. Razlika je torej dve točki, ki pripadeta zmagovalcu," je nadaljeval z razlago. Igra se nadaljuje, dokler igralec ali par ne doseže 21 točk ali več. Ena igra tako traja v povprečju 15 do 20 minut. 

Druks pravi, da se poleg standardne razdalje (8,23 metra) lahko igralci odločijo tudi za krajšo razdaljo (6,23 ali 4,23 metra). "Manjše razdalje so za otroke, starejše od 70 let in invalide, ki ne morejo vrečk metati dlje. Sam tekmovalni sistem pa je na 8,23 metra," je poudaril. 

Štrbunk igrajo tako najstniki kot starostniki, nekateri štejejo tudi več kot 80 let. "Zelo redko obstaja šport, kjer lahko skupaj igrajo posamezniki s takšnim razponom v letih," ponosno pove Telzerow. 

Igra je najbolj priljubljena predvsem pri upokojencih. "Zato ker gre za preproste gibe, ki so jih navajeni iz drugih športov. Ampak je bolj enostavno za njih. Vrečka je težka 450 gramov, kar ni tako težko. So tudi bolj prijazne za držanje v rokah kot denimo žogice ali loparji pri drugih igrah," pojasnjuje Telzerow. 

"Veseli smo, da lahko to igramo. Ker mi kot upokojenci že moramo izbirati, kaj igramo. In nam tole paše, zato ga radi igramo," pa pravi upokojenka Mira.  

A kljub temu, da gre za navidez fizično manj zahteven šport, poškodbe niso povsem izključene. "Poškodbe so možne, če igralec ni ogret pred metanjem. Če na osem metrov vržeš pol kile, je lahko kakšna poškodba v ramenu ali komolcu. Zato vse opozarjamo, naj se ogrejejo. Zaradi nepravilnega pristopa lahko igralec razvije tudi teniški komolec," pravi Druks.  

Eden najhitreje rastečih športov

Igra se je med upokojenci zelo prijela, zdaj pa bi jo radi razširili tudi med najmlajšimi. Ivan Druks, koordinator socialnega programa pri Društvu upokojencev Velenje, nam je zaupal, da bodo jeseni v sodelovanju z velenjskimi osnovnimi šolami štrbunk vključili tudi v tekmovanja ŠKL. 

"Tole se širi z neverjetno hitrostjo," je poudaril Druks. "V društvo pogosto pridejo tudi posamezniki, ki bi si radi rekvizite za štrbunk izposodili za poroke, praznovanja rojstnih dni in podobno," pravi in dodaja, da igranje štrbunka ponujajo tudi na dveh letališčih v Evropi. 

Štrbunk ali cornhole je k nam prišel iz ZDA, kjer ga v današnji obliki poznajo že več kot 40 let. Sicer zametki te igre segajo že več kot sto let v zgodovino. "To je poleg 'pickleballa' eden izmed najhitreje rastočih športov v ZDA. Cornhole ima več kot 10 milijonov registriranih igralcev, poleg vseh drugih rekreativnih igralcev, ki sploh niso registrirani v kakšnem klubu ali društvu," pravi Telzerow, Američan, ki v Sloveniji živi več kot tri desetletja.

V Sloveniji je bilo pred 10 leti prvo 'cornhole' društvo ustanovljeno v Slivnici. Danes pa ga igrajo že po vsej državi, registriranih igralcev pa je med 200 in 300. "Zanimanje v Sloveniji je veliko. Ko oseba dobi to vrečko v roko in začne metati, jo to kar zasvoji," pravi Telzerow. "Priljubljenost tega športa samo narašča. Največ se je zgodilo med covidom, takrat se je zgodil velik bum, ker so morali biti ljudje doma in zelo veliko ljudi je začelo to igrati," še dodaja. 

Slovenija je bila tudi ena prvih evropskih držav, ki je imela organizirano oziroma registrirano zvezo. Zdaj k ustanavljanju štrbunk zvez spodbujajo tudi druge države. "Junija pa smo povabili druge evropske države, ki že imajo zveze ali obstoječe klube, v Rogaško Slatino, kjer bo ustanovitev evropske 'cornhole' zveze," pravi Telzerow. Poleg tega je zveza po njegovih besedah že v postopku prijave tega športa na olimpijski komite. 

Rudolf, ki je svoje navdušenje nad štrbunkom prenesel tudi na svojo družino in znance, pa upa, da bo razvoj igre prinesel več možnosti za treninge. "Težava štrbunka je, da nimamo veliko dvoran, kjer bi to ponujali in bi prišel metat, ali pa je zelo drago," pravi in dodaja, da za postavitev igrišča sicer ne potrebujejo posebne športne dvorane. Potrebujejo le dovolj velik prostor, kjer bi lahko trenirali tudi čez zimo. V poletnem času ga namreč najraje igrajo na prostem.