Denar ima v nogometu vse večjo vlogo, a na srečo tudi milijarde niso porok, da bo klub serijsko osvajal lovorike. A če neki bogati šejk danes išče trenerja, ki mu bo z veliko verjetnostjo prinesel naslov, bodisi državni bodisi evropski, potem ne more mimo njega, Carla Ancelottija. Gledano skozi osvojene naslove je namreč številka ena brez primere. Štirikrat je bil najboljši v ligi prvakov (po dvakrat z Milanom in Realom), za nameček pa je edini, ki je postal državni prvak v vseh petih najmočnejših ligah – z Milanom v Italiji, Chelseajem v Angliji, PSG v Franciji, Bayernom v Nemčiji in Realom v Španiji. »Sem človek rekordov,« se smeji 63-letnemu Italijanu, ki je bil zelo uspešen že kot nogometaš, a mu za rekorde dejansko ni mar.
Največji. Najuspešnejši. Stroj za osvajanje lovorik. To je le nekaj prispodob, brez katerih ni mogoče, ko je govor o njegovem življenju. Življenju v nogometu. Carletto, kot je njegov vzdevek, si je kot zvezni igralec hitro utrl pot v reprezentanco, katere himno je poslušal 26-krat, največji uspeh pa doživel na domačem mundialu, ko so azurri leta 1990 osvojili tretje mesto. A najbolj ga je zaznamovalo pet let, ki jih je preživel v Milanu (1987–1992). Pod vodstvom Arriga Sacchija so dvakrat postali evropski prvaki (1989, 1990), njegovi soigralci pa so bili vsi po vrsti slovita imena – Paolo Maldini, Franco Baresi, Frank Rijkaard, Ruud Gullit in Marco van Basten. Veljal je za kreativnega, previdnega in učinkovitega nogometaša, ki je bil rojeni vodja. Čeprav ni bil atlet, pogosto tudi ne najbolje fizično pripravljen, pa je z asistencami in goli skrbel, da je moštvo igralo napadalno. Prav slabša fizična priprava je bila razlog številnih poškodb, zato se je moral upokojiti že pri 33 letih. Logično nadaljevanje poti je bilo trenersko delo.
V slačilnici je priljubljen
Prihodnost nogometa: več dinamike. Tako se je glasila raziskovalna naloga, ko se je lotil trenerskega študija. Sprva je bil pomočnik Sacchija v reprezentanci, nato pa je leta 1995 dobil priložnost v drugoligaški Reggiani, ki jo je takoj popeljal v serie A, leto pozneje pa je sedel na klop prvoligaške Parme. Čvrsto se je držal Sacchijevega koncepta igre 4-4-2, ko pa je dobil priložnost, da v moštvo vključi kreativnega napadalca Roberta Baggia, je bil prepričan, da ne more biti del njegovih taktičnih zamisli. Pozneje je to obžaloval, rekoč: »Bil sem prepričan, da ni dodana vrednost, zato je podpisal pogodbo z drugim klubom in za Bologno zabil 25 golov. Izgubil sem 25 golov, velika napaka!« Tovrstnih napak je bilo v naslednjih letih dela občutno manj, nase pa je z osvajanjem lovorik najbolj opozoril pri Milanu, Chelseaju, PSG, Bayernu in Realu Madrid, pri katerem je na klopi sedel celo dvakrat, prvič med letoma 2013 in 2015.
Za sistem 4-4-2 je dolgo verjel, da je tisti pravi, saj mu je omogočal visok presing, se je pa izkazal kot slab za bolj kreativne nogometaše, kot so bili denimo Gianfranco Zola, Hristo Stojčkov in Roberto Baggio. Prva dva sta zato, ker nista igrala na svojih položajih, zapustila klub, zgodbo zadnjega smo že omenili. Ko je leta 1999 prišel v Juventus, je zaradi Zinedina Zidana uveljavil sistem 3-4-1-2, da zna sistem prilagajati igralcem, ki jih ima na voljo, pa je dokazal tudi v prihodnjih letih. Tudi pri Realu, ko sta skupaj igrala Angel Di Maria in Cristiano Ronaldo. Prav taktična prilagodljivost je še danes njegova prednost, v slačilnici pa je priljubljen, ker je dober po srcu, zna se smejati, je umirjen, igralce zna motivirati in biti z njimi prijazen tudi zunaj nogometnega igrišča. »Zahvaljujem se mu, da nam daje takšno svobodo, nam vliva samozavest in povečuje kreativnost,« mu je laskal Thiago Alcantara, ki ga je treniral v Bayernu.
Rekordi ga ne zanimajo
V zasebnem življenju velja za nežnega, ljubečega, prilagodljivega in hitro učljivega, njegova slabost je, da zna biti nervozen, nedosleden in neodločen. Navdušujejo ga glasba, literatura in potovanja, sovraži pa samoto in vsakodnevno rutino. Svet ga fascinira. Je strasten kadilec, na klubskem avtobusu občasno prižge cigaro, čeprav sam pravi, da je to storil le enkrat za potrebe fotografije. Njegov zaščitni znak je tudi dvignjena leva obrv, kar je posledica nesreče z vespo, ko je bil še mladostnik. Nedavno je napisal knjigo. »Rekordi ga ne zanimajo, po njegovih besedah šteje le eno – da je predsednik zadovoljen,« pravi profesor Chris Brady, z Ancelottijem soavtor knjige o menedžmentu in treningu, v kateri je Italijan izpostavil tri predsednike, Silvia Berlusconija v Milanu, Romana Abramoviča v Londonu in Florentina Pereza v Madridu. Pomenljivo je tudi, da je osvojil več evropskih naslovov kot Pep Guardiola in Jürgen Klopp skupaj, več tudi od Joseja Mourinha, Alexa Fergusona, Vicenteja del Bosqueja, Ottmarja Hitzfelda in Johana Cruyffa. Vsi po vrsti so trenerske legende. »Vedno stoji ob strani svojim igralcem, zato ga imajo radi,« še pojasnjuje Brady, drug poznavalec Ancelottija pa pravi, da je njegov uspeh tudi v tem, da vodi zrele moške in ne neizkušenih mladincev. Pri vseh velikih uspehih je imel v moštvu tudi izkušene nogometaše. »Carlo dobro ve, kako izvleči najboljše iz fantov,« pravi Brady. Če je treba, jim prisluhne, kot se je zgodilo v primeru Ronalda, ki je igral na drugem položaju, kot si je Ancelotti zamislil. »Zakaj bi se z njim kregal,« je pojasnil svojo odločitev. Za trenerja je seveda še mlad, njegova pogodba pa ga z Madridčani veže do leta 2024. Dovolj, da se število njegovih lovorik še poveča.
